Za velike zgodbe si moramo upati. Se preleviti v otroka, ki zaupa, sanja, verjame in sega po zvezdah. Tako razumem drznost ideje evropskega povezovanja, idejo Evrope s skupno valuto, enotnim trgom, brez meja, s prostim pretokom kapitala, ljudi, storitev in delovne sile. Politika je abstraktni pojem z realnim usklajevanjem interesov, ki so mnogokrat skriti, in s posledicami, ki jih prav nič skrite občuti vsak. Kakršnikoli so že bili interesi pred 70 leti, ko je 9. maja francoski zunanji minister Schuman predlagal ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo, graditev in razvoj evropskega sodelovanja uspešno uresničujeta idealistični cilj preprečevanja vojn.
Prav takšnega otroškega veselja, tudi naivnosti, se spomnim iz časov skorajda konsenzualnega odločanja Slovenije, da spada v evropsko družino narodov. Prvega maja 2004 smo vzhičeno praznovali pristop Slovenije v Evropsko unijo (EU). Tiste noči sem priletela iz Bruslja z dogodka v organizaciji poslanske skupine Evropske ljudske stranke. Živo se spomnim veselja, ki me je prevzemalo, ko sva se sredi noči takoj po pristanku letala s poslansko kolegico odpravili naravnost na praznovanje v Ljubljano. Istega leta sem bila izvoljena v skupini prvih sedmih evropskih poslancev iz Slovenije. Kasneje mi je marsikateri izkušeni kolega, član Evropskega parlamenta (EP), v več mandatih dejal, da smo vnesli novo dinamiko, ki je tudi njih spodbudila in razgibala. Nikoli nisem opazila, da bi na nas poslanci iz držav z daljšim članstvom v EU gledali zviška. Morda je bilo to res, morda je bila to posledica mojega pristopa, saj sem v EP vstopila z močnim občutkom enakovrednosti. Sem pa opazila njihova prizadevanja, da bi razumeli našo drugačnost in iskanje možnih skupnih poti, kar sem razumela kot močan občutek solidarnosti.
V desetih letih opravljanja svoje poslanske funkcije je EU doživela vzpone in padce, tudi krize. Spomnimo se pogajanj o ustavni pogodbi EU in zavrnitve s strani Francije in Belgije ter gospodarske krize. V središču oblikovanja evropskih politik sem videla, da delovanja institucij nič od naštetega ni ustavilo. Zato sem verjela, da EU ne ogrožajo. Sprejete so bile nujno potrebne politike, za katere v normalnih razmerah ne bi mogli najti zadostne podpore. EU tu in tam za svoj razvoj potrebuje krizne razmere. EU tedaj, tudi ob brexitu, prerašča okvire notranjega trga in postaja integracija s skupnimi vrednotami. Te se odražajo v okoljskih standardih, urejenosti notranjega trga, zaščiti potrošnikov, oblikovanju priložnosti za mlade in še bi lahko naštevala. A napetosti, ki se pojavljajo kot posledica kriz zaradi migracij ali epidemije koronavirusa, kažejo, da se še opotekamo pri prvobitnih evropskih vrednotah solidarne in varne družbe, kot so svoboda, varnost, demokracija, človekove pravice. Trendi so skrb vzbujajoči, saj politični voditelji ne iščejo skupnih odgovorov, države pa se oddaljujejo.
Naj se dotaknem še pogostega vprašanja o mestu Slovenije v EU. Se naj priključi francosko-nemškemu vlaku, višegrajski skupini, evromediteranskim državam? Menim, da ključni cilj ni opredelitev o priključevanju Slovenije k določeni skupini držav. Pristop bi morali obrniti na glavo. Najprej si odgovorimo na vprašanje, kaj in kam želimo, in si postavimo vizijo z nacionalnim ciljem. Spoznali bomo, da smo prvinsko evropski narod, ki presega meje posameznega partnerstva. Denimo, smo prepoznavno zelena država, po pokritosti z gozdovi primerljiva s skandinavskimi, naše gospodarstvo je najbolj navezano na Nemčijo in Italijo, po rezultatih nedavne izbire prestižnih evropskih raziskovalnih projektov na področju fizikalnih in inženirskih ved smo v absolutnem številu izbranih projektov primerljivi z Avstrijo, Belgijo, Švedsko, Švico in Izraelom. V poletnih dneh smo zelo hrvaški, radi se ponašamo z razumevanjem balkanskih držav. Izrekam ne Sloveniji kot članici posamezne podskupine držav v EU, ker bi ji bila zaradi ciljev, zgodovine, kulture ali katerihkolih drugih parametrov najbližja, in da Sloveniji kot članici več povezav, ki se jim ne bo le pridružila, temveč jih bo sooblikovala.
Barrosova izjava, da je disciplino treba povezati s solidarnostjo, je bistvena za prihodnost EU. Še vedno verjamem, da je tako, saj povezuje dva konfliktna evropska pristopa.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
