V SOBOTO

(REPORTAŽA) Na obisku v Salonitu Anhovo: Bremena preteklosti se ne otepamo

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Salonit Anhovo
Robert Balen

Kar okolje in življenja Anhovcev poleg zapuščine azbesta zaznamuje danes, je cement in proces njegove proizvodnje. To hidravlično vezivo in sestavni del betona je prisotno pri malodane vseh človekovih gradnjah in posledično na vseh delih sveta (ter tudi po najmanjših, najbolj skritih slovenskih vaseh). Proizvodnja cementa je energetsko zahtevna in obremenjuje okolje, obenem pa je cement zahtevan od projektov širom Slovenije. Za težave, s katerimi se sooča tukajšnje prebivalstvo, velja kriviti gradbeništvo vzdolž celotne verige. Tudi študije razvoja materialov v prihodnje žal kažejo, da bosta cement in beton ohranila primat med materiali, s katerimi gradimo veliko večino infrastrukture in družbenega okolja.

Pot cementa se začenja v kamnolomu na sosednjem bregu Soče, kjer Salonit Anhovo v odprtem kopu pridobiva mineralno surovino. S tovornjaki jo po izkopu odpeljejo v drobilnik, material pa nadalje transportirajo čez Sočo do mlinov surovin, kjer mu dodajajo korektivne materiale. V mlinih mineralne surovine zmeljejo v nekakšno surovinsko moko, ki jo nato predgrevajo v toplotnem izmenjevalcu. S tem, da material grejejo že pred pečenjem, ki predstavlja osrednji del proizvodnje, zvišujejo energijsko učinkovitost pri pridelavi klinkerja (slednji je "polproizvod", žgana zmes različnih komponent, kot sta na primer lapor in apnenec, iz katere se pridobiva cement). V procesu predgretja se material posuši, razpad karbonatnih mineralov pa vodi v emisije CO2.

Med alternativnimi viri goriva Salonita so tudi odpadne gume, opazimo med ogledom proizvodnje. Ogromno količino je zaslediti že v tako imenovanem "dnevnem skladišču", od koder jih s transportnim trakom uvajajo v zgorevalno komoro.
Robert Balen

Skozi peč, srce proizvodnje, dolgo približno 60 metrov, material potuje okoli 20 minut. Med postopnim segrevanjem se delno raztali, v zadnjem delu peči pa doseže najvišjo temperaturo okoli 1450 stopinj Celzija. Takrat pride tudi do kemijskih sprememb, ki so ključne za zagotavljanje vezivnih lastnosti cementa v betonu. Ko klinker pade iz peči, ga ohladijo in s tem zamrznejo ugodno mineraloško sestavo. Hranijo ga v silosih, skupaj z mešanico ostalih primesi, ki so večinoma stranski proizvodi drugih industrij (denimo sadra, pepel, žlindra) pa nato vstopi v nadaljnjo proizvodnjo in v končni proizvod - cement. Kupci ga lahko na naposled prevzamejo v dveh oblikah: v "razsutem stanju" (kot rinfuza gre direktno v betonarne in na gradbišča, denimo za gradnjo predora Karavanke in drugega tira), in v vrečah, ki jih posamezniki kupujejo predvsem za individualno uporabo.

(REPORTAŽA) Med azbestom in odpadki: Pokličeš domov in ti najprej povedo, kdo je zbolel ali umrl

(POGOVOR) Anhovska bolezen: "Veste, kaj rečejo? Saj zaradi nečesa moraš umreti"

V fazi mletja surovine in cementa je poraba električne energije izjemno visoka, še bolj zahteven pa je proces v smislu porabe toplote. Prav zato je glavni del proizvodnje peč, ki predstavlja tudi srž skrbi lokalnega prebivalstva: kako toploto pravzaprav pridobivati? Tradicionalno se je cementna industrija na svetovnem nivoju zanašala na fosilna goriva, kot sta premog in zemeljski plin, v drugi polovici 20. stoletja pa so začeli prehajati na alternativna goriva. Salonit je najprej z rabo odpadnih gum začel v 80. letih, danes pa iz alternativnih goriv, torej iz predpripravljenih odpadkov, pridobijo med 60 in 65 odstotki zahtevane toplote. Ostalo še vedno doprinesejo fosilna goriva, pretežno petrolkoks. Odpadki, ki jih uporabljajo, so v dveh frakcijah: večje dele sežigajo na strani toplotnega izmenjevalca, bolj fino zmleto gorivo iz odpadkov, ki jih ni mogoče učinkovito reciklirati (denimo določene vrste plastike, tekstila, lesa, papirja, kartona) pa na glavnem gorilniku na rotacijski peči. V cementarni pravzaprav ne govorijo o sosežigu, pač pa o sopredelavi, saj vse, kar pri sežigu odpadkov nastane (pepel), vgradijo v cement. Od kje pa ti odpadki pravzaprav prihajajo? Kombinirajo odpadke iz Slovenije in Italije. "Tudi slaba polovica proizvoda nato konča v Italiji, ostalo v Sloveniji. Težava, ki jo vidimo, je ta, da je včasih kvaliteta priprave tovrstnih odpadkov slaba. Zato smo se soočali tudi z različnimi težavami, denimo s pojavom smradu med prevzemom samega goriva," pojasni dr. Andrej Ipavec, ki na Salonitu deluje kot vodja razvoja in kakovosti. Dilema, ali moramo poskrbeti za svoje odpadke ali jih vztrajno izvažati, se v Sloveniji in EU odpira že dolgo, bistveno vprašanje pa je, ali Salonit zavestno skrbi za slovenske odpadke. Da bi postali državna sežigalnica odpadkov, ne razmišljajo. "Odpadke uporabljamo zgolj zato, ker jih potrebujemo kot vir toplote za proizvodnjo klinkerja," odgovarjajo.

Robert Balen

Med alternativnimi viri goriva Salonita so tudi odpadne gume, opazimo med ogledom proizvodnje. Ogromno količino je zaslediti že v tako imenovanem "dnevnem skladišču", od koder jih s transportnim trakom uvajajo v zgorevalno komoro. V preteklosti so gume predstavljale večji energetski delež, danes pa ga postopoma zmanjšujejo. Ker še vedno nimamo dovolj učinkovitih postopkov reciklaže odpadnih pnevmatik, ki jih je na trgu veliko. "Bolje kot odlagati je pnevmatike uporabiti v procesih, kjer ni alternative. Glavni izziv, ki je v cementni industriji trenutno prisoten, pa niso odpadki, ampak zmanjševanje ogljičnega odtisa. Zaradi velikih porabljenih količin cementnih materialov ta panoga pomembno prispeva k emisijam ogljikovega dioksida, hkrati pa je zaradi narave procesa to industrija, katero bo zelo zahtevno razogljičiti," pravi Ipavec. Emisije pri težki industriji, kakršna je proizvodnja cementa, niso odvisne od vrste goriv, ampak predvsem od surovine, doda. Emisijski kuponi, ki težijo k zmanjševanju izpustov na ravni EU, so smiseln in učinkovit mehanizem, ocenjujejo v Salonitu. Problem pa je, da se uresničujejo zgolj na ozemlju EU, zato so domače proizvodnje soočene z nelojalno konkurenco in uvozom v EU.

Čeprav je v končnem delu proizvodnje cementa v zraku obilica prahu in trdih delcev, ob obisku opazimo, da nekateri delavci pri delu z materialom niso zaščiteni z maskami, kar lahko vodi do trajnih poškodb dihalnih poti in hujših obolenj. Ko na to opozorimo, sogovorci odvrnejo, da so delavci, ki smo jih opazili, zaposleni preko zunanjih izvajalcev oz. "outsoucinga" in da so pretežno tujci, ker je domače delavce težko dobiti. Da torej ne gre za njihove stalno zaposlene delavce. Na Salonitu delajo tudi ljudje iz Pakistana in od drugod. Ko povprašamo, ali zanje ne veljajo ista načela varnosti pri delu, odgovorijo, da sicer veljajo, a da gre pri situaciji, s katero smo se srečali, za slučajen odklon.

Maja Blatnik
Robert Balen
Andrej Ipavec
Robert Balen

Kje (in kdaj) se konča odgovornost Salonita

Salonit zadeva dvom javnosti in hudo nezaupanje v meritve izpustov, ki jih avtomatsko merijo na dimniku in javno objavljajo. "Prikaza podatkov na spletni strani in monitorjih po zakonodaji niti nismo primorani izvajati, ampak smo se sami odločili za ta korak, ker želimo biti transparentni. Težava je, ko damo ljudem na ogled celo vrsto podatkov, ki jih ne znajo ustrezno interpretirati," meni vodja odnosov z javnostmi Salonita mag. Maja Blatnik. Oba sogovornika večkrat poudarita, da celotnega vpliva okolja ne velja interpretirati iz enega podatka in da je važen kontekst. Sogovornika tudi menita, da nizko zaupanje javnosti izvira predvsem iz preteklih travm in slabih izkušenj, ki so bile povezane z rabo azbesta in s počasnim odzivom takratne oblasti in države, ki je podjetje imela v lasti. "Vrsto let so se pojavljala obolenja, ki so izvirala iz azbesta, in dejansko do njih še vedno prihaja. Na tem območju smo posledično še vedno priča velikim tragedijam, vendar te niso povezane s proizvodnjo cementa. Gre za popolnoma ločeni dejavnosti. Iz tega izvira veliko nezaupanje do delovanja podjetja," dodaja Ipavec. "Dejstvo je tudi, da živimo v obdobju vzpona okoljskega aktivizma - v veliki meri je to gotovo upravičeno, v določenih primerih pa so tukaj prisotne tudi teorije zarote. Slika, ki jo morda imate o razmerah v lokalni skupnosti, ni tako razgreta in pereča, kot je moč razbrati iz medijev. Tukaj imamo peščico ljudi, ki so zelo glasni in intenzivno poganjajo negativne objave in spin okoli podjetja, velika večina, ki živi v občini, pa podpira ali pa je vsaj nevtralna do Salonita kot gospodarskega subjekta," dodajata sogovornika in poudarita, da gre v samem bistvu pri vplivih na okolje za čisto naravoslovno-tehnično stvar - vse je merljivo, vse preverljivo.

Robert Balen
Salonit Anhovo lastnosti cementa prilagaja potrebam končnega produkta.
Salonit Anhovo
Robert Balen

Meritev in okoljskih študij imajo, pravita sogovornika, bistveno več, kot to od njih zahteva zakonodaja, in pridobljeni podatki ne kažejo na nikakršno problematičnost v tovarne v okolju, tako glede kakovosti voda, zemlje in zraka. "Podjetje ima nek vpliv, vendar je ta vpliv zelo majhen v primerjavi z vplivi drugih človekovih dejavnosti, kot sta denimo promet in ogrevanje stavb." Menita, da živijo v okolju, ki je z vidika kakovosti bivanja ustrezno. "Če bi naša cementarna stala na Finskem, Norveškem ali v Švici, bi bilo tam njeno delovanje nekaj popolnoma sprejemljivega. Ne počnemo nič takega, kar bi bilo slabše ali drugače od tega, kar počne najrazvitejši del sveta," dodaja Ipavec.

Delež populacije, ki je zaposlen v težki industriji, je danes bistveno manjši kot nekoč, ko so procesi docela avtomatizirani. Manjšo pripadnost tovarni in večji odpor v lokalnem okolju pri podjetju pripisujejo tudi temu dejstvu. Kako dolgo pa se sicer vleče odgovornost podjetja za njegovo zapuščino, tudi proizvodnjo azbesta? "Proaktivni smo in to breme nosimo, ne otepamo se ga. Ne želimo zavzeti pretirane distance, ker je to, kot pravite, zapuščina podjetja. Ne gre za to, da bi želeli od te odgovornosti bežati - cela vrsta aktivnosti teče v smeri, da se maksimalno pomaga ljudem in omogoči dostop do preventivne diagnostike, ki sicer sistemsko na ravni države, vsaj po našem mnenju, ni zadostno urejena," pravi Ipavec in doda, da Salonit aktivno pomaga tudi Društvu obolelih zaradi azbesta. Pojavljajo se tudi očitki, da se podjetje do okolja obnaša neodgovorno, ker si ga lasti tuji kapital. Oni tuje vložke razumejo kot nekaj pozitivnega. "Dokler so tukaj zaposleni tisti, ki izhajajo iz lokalnega okolja, ni skrbi," pravita sogovornika.

Pomembno vprašanje je tudi zaupanje v meritve, ki jih po veljavni zakonodaji opravljajo zunanje institucije, plačuje pa podjetje samo. Je res smiselno, da podjetje samo plača meritve, ki mu omogočajo delovanje? Ali mar to ne dopušča prostora za prilagoditve in izkrivljanja podatkov? "Po veljavni zakonodaji je predvideno, da meritve, opravljajo zunanje institucije, plačuje podjetje samo. Mi nimamo nobenih težav, kvečjemu bi bili še bolj zadovoljni, če bi to plačala država," odgovarjajo na Salonitu ob našem obisku.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?