V SOBOTO

(REPORTAŽA) Med azbestom in odpadki: Pokličeš domov in ti najprej povedo, kdo je zbolel ali umrl

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
O azbestnih izdelkih, ki jih je proizvajal Salonit, se ni govorilo. 
Robert Balen

Anhovo, naselje v občini Kanal ob Soči, ograja iz valovitih strešnih plošč prelamlja tik ob robu podjetja Eternit, ki proizvaja gradbene materiale. Naselje, ki stoji na levi strani, je popolnoma zapuščeno - spominja na krizno območje, s katerega so ljudje zbežali, za seboj pa pustili svojo zemljo, domove in vrtove. In prostor res vpije, da se je tistim, ki so tukaj nekoč živeli, mudilo. Trava zdaj prerašča verande, skozi polomljena okna vleče zgodnji zimski veter, na neobrezanih brajdah je še opaziti posamezne posušene grozdne jagode, ura na fasadi hiše časa že dolgo ne meri več. Zrak je težek in slab. Čeprav tukaj ni ljudi, v starem Anhovem, kot pravijo domačini zapuščenemu delu naselja, ni tišine.

Na drugi strani ograje iz plošč, ki jo občani imenujejo tudi železna zavesa, cveti proizvodnja. Tovornjaki surovine dovažajo v Eternit, tovarno, katere glavna dejavnost je proizvodnja vlaknocementnih valovitih strešnih plošč. Njena ustanovitev je povezana s prepovedjo proizvodnje azbestnih izdelkov​ in prometa z njimi. Eternit pa na tem bregu Soče vendarle ni edina težka industrija - nedaleč stran stoji Salonit Anhovo, edina cementarna v Sloveniji, ki je do prelomnega leta 1996 proizvajala azbestcementne izdelke, zadnjih 20 let pa deluje kot cementarna z dovoljenjem za sosežiganje odpadkov.

Manuela Korečič in Miha Stegel: “Vsi so proti povečanju sosežiga.”
Robert Balen

Domačija Manuele Korečič, aktivistke iz srednje Soške doline in članice Civilne iniciative Danes! in društva Eko Anhovo in dolina Soče, je bila v zemljiško knjigo vpisana v začetku 19. stoletja, a je starejša. V Gorenji vasi Manuelina družina pravzaprav živi že stoletja. V preteklosti so se ukvarjali s sadjarstvom, s sušenjem in prodajo sliv, z živinorejo. S kmetovanjem še vedno nadaljujejo, na tem območju so globoko zakoreninjeni. V Salonitu Anhovo je, pravi Manuela, služilo veliko njenih prednikov, a ne le njih - v dolino so se svojčas množično priseljevali ljudje od povsod, tudi iz republik bivše Jugoslavije. Salonit je veljal za srce kraja, za zaposlovalca, za rešitelja. Tovarna je ljudi močno zaznamovala in pospešila razvoj okoliša - ob prihodu Salonita in delavcev se je tukaj na veliko gradilo, v Anhovem in Kanalu so vzbrstele kinodvorane, družbeno življenje je bilo živahno, ljudje pa so do tovarne čutili - pripadnost. "O azbestnih izdelkih, ki jih je Salonit proizvajal, se ni govorilo. Med tistimi, ki so zboleli, je bil tudi moj pradedek, ki je umrl star 58 let. Rekli so, da je imel astmo, pred smrtjo je močno kašljal, njegova žena pa je še dolgo po njegovi smrti živela v tem verjetju," razlaga sogovornica.

"Ob sosežigu odpadkov tukaj ne bom imela otrok"

Gibanja, ki so opozarjala na nevarnost azbesta, so začela vznikati v 80. letih prejšnjega stoletja. Uporabo azbesta so prepovedali leta 1996, kar je pravzaprav zelo pozno - spoznanja so zamajala dojemanje tovarne in prebivalce postavila pred hudo dilemo: ostati ali oditi? Manuela je na domač kraj močno navezana. "Sem hči edinka, dela na kmetiji in v gozdu so me naučili z namenom, da bom domačijo nekega dne prevzela. Si pa ne predstavljam, da bi ostala na območju, kjer kurijo smeti (količino si želijo še podvojiti), opozicija pa je popolnoma utišana," pripoveduje z ozirom na to, da v Salonitu Anhovo danes sosežigajo odpadke in s tem pridobivajo toploto za proizvodnjo cementa. Iz tovarniškega dimnika se najbolj kadi prav septembra, ko starši malčke prvič spremljajo do šolskih vrat. "Moja družina ima v vasi dve hiši - od tega, kako se bomo uspeli dogovoriti s tovarno, je odvisno, ali bom tukaj živela in naprej vodila kmetijo, ki obstaja že stoletja, ali pa bom domačijo oddajala turistom in se preselila. Ob sosežigu odpadkov tukaj ne bom imela otrok," je jasna mlada ženska.

(REPORTAŽA) Na obisku v Salonitu Anhovo: Bremena preteklosti se ne otepamo

(POGOVOR) Anhovska bolezen: "Veste, kaj rečejo? Saj zaradi nečesa moraš umreti"

Anhovo pesti več bremen. Prvo je zapuščina azbesta, ki je tukaj, četudi se je proizvodnja ustavila, še vedno prisoten: ogromno streh je azbestnih, delci so prisotni na gozdnih poteh in v zraku, v mahu, azbestni filc se je v preteklosti uporabljal za izolacijo stavb, z azbestom so zapolnjevali tudi marsikatere gradbene jame. Po občini je na številnih lokacijah zakopan pod tanko plastjo zemlje ali betona. V šibkem ekonomskem okolju si prebivalci na lastno pest obnovo težko privoščijo, prav tako pa na ravni regije nikoli ni bil začrtan celosten sanacijski načrt, pravi Miha Stegel, lokalni aktivist. "Ko so ukinili proizvodnjo, je bilo izvedenih nekaj sanacijskih projektov, v sklopu katerih so azbest nagrebli na kup in ga pokrili. Na bregu Soče ob tovarni je pod enim delom obale pravzaprav azbest, ki je izpostavljen vremenskim in vodnim vplivom. Širši sanacijski načrt je bil ena od nalog medresorske delovne skupine, ki je bila ustanovljena, a naposled sklicana le enkrat in v splošnem neuspešna," pojasni. Stegel je v Anhovo sicer priseljen - družina njegove žene na tem območju biva že več kot 200 let. S tremi osnovnošolskimi otroki sta se tukaj odločila ostati in ni jima vseeno, v kakšnem okolju bodo živeli. "Ko sem se preselil, je Salonit s kurjenjem odpadkov šele začel," pripoveduje. Izzivi Anhovega se torej niso končali s težko azbestno zapuščino - azbestu so sledili odpadki, z njimi izpusti. Tovarna pa ostaja, se zdi, nedotakljiva. Ljudje so razdvojeni. "Ti kraji so bili v preteklosti zares obubožani. V Avstro-Ogrski v vojaški nabor recimo niso vzeli kanalskih fantov, ker so bili podhranjeni. Nato je po prvi svetovni vojni, ki je Soško popolnoma razdejala, sem vstopilo podjetje, ki je dalo ljudem službe in preživetje. Težko se je sprijazniti, da si svojo družino vzgajal v okolju, ki je bilo smrtno nevarno. Marsikdo, ki prejema pokojnino, še vedno misli, da jo plačuje Salonit. Tako zelo je to zakoreninjeno v ljudi," opiše. Tudi razdvojenost v ljudeh je treba razumeti. In se z njo spoprijeti.

Dolina Soče, ki je ne bo na instagramu. 
Robert Balen

Količine sežganih odpadkov so se skozi leta delovanja Salonita stopnjevale. Aktivisti v boj za zdravo okolje vlagajo lasten prosti čas in finance, soočajo se z ustrahovanji in žaljenji, pravijo naši sogovorniki. Kdo natančno jih ustrahuje? "Gre za ljudi, ki imajo pozicije v podjetju ali pa imajo od njega koristi. V občini imamo precej posameznikov, ki zagovarjajo interese Salonita Anhovo, čeprav za to niso uradno pooblaščeni," pojasni Miha Stegel in doda, da je Salonit posledično tudi politično vpleten - občina namreč ni dovolj močna, da bi se mu zoperstavila.

Občina Kanal ob Soči bi morala na papirju cveteti, so prepričani aktivisti. Vseeno pa se mladi po študiju v Ljubljani sem ne vračajo. Zapuščenost starega Anhovega se razrašča. Prav gotovo tudi zato, ker se je z grožnjo, ki jo predstavlja močna onesnaženost okolja, težko spoprijeti. Mezoteliom, ki je najpogostejši prav v tem delu Slovenije, se namreč razkrije šele po desetletjih. Negotovosti in strahu se je nemogoče otresti. Manuela Korečič pravi, da njena družina nevarnost enostavno - prezre. "Način, kako se s temi dejstvi spoprijemamo, je ta, da ignoriramo. Da niti ne gremo na slikanje pljuč, ker se bojimo, da bodo kaj našli. Psiha te uniči. Vedno znova kdo zboli. Zbolevajo tudi ljudje, niso nikoli delali v tovarni," pove.

Bratovščina mezotelioma

"Moj brat je umrl za mezoteliomom, star 44 let. Nikoli ni živel tukaj, nikoli delal tukaj. Azbest je dobil iz okolja, iz salonitk. Diagnozo je dobil pri 43 letih, dva otroka. Tukaj vsak ve, kaj je mezoteliom, izven te doline redkokdo. Večkrat me vprašajo, kaj delam tukaj, če pa prihajam iz Vipavske doline. Celo sarkastično, češ, če sem prišla reševat svet. Sprejmejo me, ko slišijo, da je imel brat mezoteliom, češ, 'naša si'," grozljivo tiho zavezništvo te doline opiše Jasmina Jerant, tudi članica civilne iniciative. Nadaljuje: "Če po Sloveniji razlagaš, kako je mezoteliom najhujša oblika azbestoze, te pogosto niti ne razumejo. Krivično se mi zdi, da tukaj ljudje po vsem tem ne morejo živeti v normalnem okolju."

Mezoteliom si lahko predstavljamo, kot da imamo pljuča, ki postopoma izgubljajo možnost izmenjave kisika, nadaljuje Miha Stegel: "To pomeni, da nekdo vedno težje diha, več mesecev. In na koncu mu ne pomaga nič. To je grozljivo odhajanje. In tukaj govorimo o mesecih trpljenja in bolečin."

Robert Balen

Meje in mejne vrednosti nekih podatkov

Da je cela zadeva z azbestom mimo, sogovorniki ne verjamejo. Azbest je še vedno marsikje v uporabi, pa tudi tam, kjer so ga že opustili, se strinjajo strokovnjaki, se bo mezoteliom odkrival še vsaj 15 do 20 let. Inkubacijska doba je namreč dolga, leta 1997 ni nihče končal zgodbe. "Ne ustrahujemo in ne pretiravamo," zatrdijo. "In če vemo, da imamo povečane izpuste zaradi sosežiga snovi, ja katera občina, če ne naša, naj bo previdna?" se sprašuje Stegel. In doda: "Absurd je, da trdijo, da ni dokazov, da bi sosežig škodil. Naj oni dokažejo, da je vse v redu!" Namreč meritev ni prav dosti, vsaj neodvisnih ne, v Sloveniji pač nadzorne meritve plača onesnaževalec, in dokler bo tako, bo zaupanje težko dosegljiva reč. Monitoringi so redni in napovedani, meritvam domačini ne zaupajo. "Je pa raziskava fizika Griše Močnika dokazala, da vir delcev, ki povzročajo največji oksidativni stres, niso individualna kurišča ali promet. Smo šele v začetni fazi odkrivanja dokazov. In potrebujemo zanesljive institucije, ki to preverjajo. Slovenija pa je tako majhna, da je skoraj nemogoče zagotoviti neodvisnost. Šokiralo nas je recimo, da se je odvzelo vzorec zemlje, se ga dalo na dva dela in poslalo na analizo. Enega v Nemčijo, drugega v Maribor. Namerjene vrednosti onesnaževal so bile v Nemčiji praviloma višje, nekatere celo nekajkrat višje. To še niso dokazi, so samo indikatorji, kam nadaljevati, da bomo lahko zaupali meritvam, a to je dolg proces. Poleg tega je res lahko statistično vse v redu, a potem so tukaj tako imenovani šoki. Kar naenkrat so izpusti ogromni, in ko to kar naenkrat vdahneš, je enako, kot če bi tisti zrak dihal pol leta. Pri meritvah pri sosežigalnicah gre večinoma za povprečja. Najprej dnevna, nato vzamejo le del teh meritev in iz tega izračunajo povprečje. Lani so polurna povprečja večtisočkrat presegla mejne vrednosti za dušikove okside, a s preračunavanjem statistik in dovoljenih odstopanj tudi več kot 20 odstotkov so dosegli vrednosti tako, da so bile v dovoljenih mejah," pravi Stegel.

Izpust prečiščene vode v Sočo.
Robert Balen

Tako kot marsikje drugje je tudi v primeru cementarne zanimiva definicija vplivnega območja. To je v okolici nevarnih obratov določeno tudi zato, da imajo ljudje, ki živijo v vplivnem območju obrata, več besede pri zadevah, povezanih z obratom. Cementarna ima v okoljevarstvenem dovoljenju vplivno območje tik do ograje kompleksa. "Ko bi vsaj imeli kakšno resno zdravstveno študijo! Denimo žensk v rodni dobi. Dokazano je namreč, da jim sežig odpadkov škoduje. Takšna zadeva je bila že zastavljena, a se ni nadaljevalo," skomigne Stegel.

Vsaj nekaj podatkov bi lahko pridobili z dokumentacijo o presoji vplivov na okolje, a ta za sedaj aktivistom ni bila predstavljena. "Pravijo, da je nimajo. Če jo le imajo, naj nam jo predajo in dajo dovolj časa, da pri strokovnjakih v tujini preverimo, ali zadeva stoji ali ne," pravijo. Želje o povečanju sosežiga so še vedno žive, nekako v mirovanju ždi dokumentacija za vlogo za povečanje obsega sosežiga. Kdaj bo podjetje vlogo vložilo, občani ne vedo, verjetno pa pred lokalnimi volitvami to res ni najboljša poteza. Ker če so marsikje mnenja deljena, so proti povečanju sosežiga​ prav vsi krajani, pravijo sogovorniki.

Eksplozija? Prosim?

So odpadki, ki napajajo sosežig, slovenski? "V zadnjih desetih letih je bila večina odpadkov tujih. Kar so naredili v zadnjem letu, je, da se tretira, da so odpadki slovenski, če jih prevzamejo v centru za reciklažo. Vedno je tako, ko civilna družba nekaj izsledi in nato še dokaže, so oni že tri, štiri poteze naprej," odgovori Stegel.

Ne le naprej v času, tudi v okolju je podjetje dobro ožiljeno. "Sem v svetu zavoda Osnovne šole Kanal ob Soči. Imeli smo primer sponzorske pogodbe, ki je določala, da mora šola paziti na ugled Salonita Anhovo! In to za 1000 evrov! Izglasovali smo, da se takih pogodb ne bo več sklepalo. Občinski svetnik, ki je v svetu zavoda, je edini glasoval za in naslednjič zahteval ponovno glasovanje. In kdor pokaže pogum, se ga napade. Tudi ostala sponzorstva so minorna," opiše Stegel.

Morda je krivo to, da smo se ob Soči sprehajali na enega od tistih nizkotlačnih dni, ko bi človek sicer najraje strmel izpod odeje v strop. A Anhovo zelo verjetno tudi v lepem vremenu ne kaže dosti boljše podobe, dimnika ni mogoče kar tako odmisliti, vonja po kislem tudi ne. V reko malo nad mostom do vhoda v tovarno mezi nekaj belkastega. Ustavimo se ob čistilni napravi, kjer je iz prepleta cevi in bazenov nemogoče sklepati, kam vodijo cevi iz klobčiča, a malo nižje se na bregu Soče v prod zajeda rdečerjava črta, ki vodi v strugo. Seveda, prečiščena voda iz čistilne naprave ...

Iz kamnoloma vsake toliko zagrmi. 
Robert Balen

Med sprehodom v staro Anhovo se Štajerki in Ljubljančan zdrznemo - eksplozija? Prosim? "Eh, to je kamnolom, danes je še v redu," odvrnejo. Pa še nekaj je nenavadno - ko neki možakar pozdravi iz avtomobila enega od trojice, druga dva vprašujoče pogledata: prijatelj, sovražnik, kdo? "Ne, ne, ta je v redu," se glasi pomirjujoč odgovor. Tokrat. Ampak živeti s senco dvoma o vsakomer, ki pripelje mimo? Spominja na neke druge, precej bolj zlovešče čase.

A kako globoke so rane kraja, postane jasno šele, ko nekje med zapuščenimi hišami in plapolajočimi zavesami Manuela pripoveduje: "Veste, kaj je še značilno za naše kraje?" Ne, kaj? "Če te nekaj časa ni doma, recimo greš za dva tedna na dopust in pokličeš domov, ti najprej povedo, kdo je zbolel ali umrl, ne pa, kako je doma, kako je živina, kmetija ..."

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?