V SOBOTO

(POGOVOR) Anhovska bolezen: "Veste, kaj rečejo? Saj zaradi nečesa moraš umreti"

Andreja Kutin Andreja Kutin
26.11.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Deskle so eden tistih malih krajev, kjer je na kupu strnjeno vse - trgovina, vrtec, šola, do vsake stavbe je nekaj korakov, tudi do ambulante. In vse je na levem bregu, most na drugo stran Soče je večino časa prazen (pravzaprav sta mostova dva, a eden vodi do tovarniškega vhoda in menda nimamo tam kaj početi). Od povsod se vidi tovarniški dimnik in do povsod seže vonj iz njega. Celo v ambulanto, kjer se duh iz tovarniških peči stepe s tistim tipično razkužilno naravnanim vonjem, tako značilnim za vsako zdravstveno ustanovo.

Nevenka Mlinar je družinska zdravnica redke vrste. Ne zato, ker so v Sloveniji družinski zdravniki že tako pogrešana vrsta, je zdravnica, ki je verjetno zapisala in nato ljudem pojasnila največ zelo slabih diagnoz v Sloveniji. Njeni bolniki so namreč nekoč proizvajali izdelke iz čudežnega materiala - azbesta.

Ko sva se dogovarjali za srečanje, najprej ni pristala, pravi, da ji je pozornost odveč, tudi na kakšen kamen, no, skalo, je naletela zato, ker je javno opozorila na porazno klinično sliko svojega kraja. Ampak ni samo to, čudi jo tudi preobilica pozornosti, ki jo je sprožilo njeno opozorilo, da okoljska bremena kvarijo zdravje: "Ma ni logično, da poveš, opozoriš, če vsak dan gledaš ljudi, ki trpijo?" V Desklah že, 121 kilometrov proti centru države pa morda ne, pomislim.

Breme kraja je veliko

Nevenka Mlinar
Osebni ahiv

Ko je prišla pred mnogimi leti v ambulanto, je obstajala politična volja za ugotavljanje sprememb na pljučih domačinov in ljudi, ki so jim priznali poklicno bolezen zaradi azbesta, so predčasno tudi upokojili. Takrat je bilo napotovanje na globinsko slikanje množično, enako potrjevanje poklicne bolezni zaradi azbesta.

"To je bilo leta 1994. Spomnim se, da takrat splošni zdravniki naj ne bi napotovali direktno na globinsko slikanje. Bila sem v stiski, ker sem mnogokrat napisala po kakšnih deset napotnic za CT na dan! Ljudje so želeli globinsko slikanje in prihajali nazaj z izvidi, ki so jasno kazali, da imajo na pljučih posledice, ki so povezane z azbestom. To so bile spremembe, ki ne pomenijo nujno mezotelioma ali pljučnega raka, ampak azbestozo ali spremembe na sami pljučni mreni, torej plevralni plak. Dobili so priznano to poklicno bolezen in bili upokojeni pod ugodnimi pogoji. Dobili so tudi izplačane nekaj odškodnine na račun svojega zdravja," pripoveduje zdravnica.

Kasneje se je stanje umirilo, domačini so ostali doma s svojimi diagnozami in sedaj hodijo v njeno ambulanto na kontrolne preglede. A ko imaš diagnozo, imaš tudi permanenten strah, da se je kaj razvilo, da se je kaj poslabšalo. Kot bi imel v telesu spečega sovražnika, ki ga lahko predrami karkoli.

(REPORTAŽA) Na obisku v Salonitu Anhovo: Bremena preteklosti se ne otepamo

(REPORTAŽA) Med azbestom in odpadki: Pokličeš domov in ti najprej povedo, kdo je zbolel ali umrl

"Nekega dne pridejo s simptomi - težko sapo, bolečinami v prsih, dražečim kašljem. Nekateri lahko s to boleznijo relativno kvalitetno živijo, pri drugih pa gre bolezen svojo pot, spremeni se v rakavo bolezen, bodisi mezoteliom pljučne mrene ali trebušne mrene, ki ima slabo prognozo kljub najsodobnejšim metodam zdravljenja," dodaja.

A smeri razvoja so številne in razvejane. Nekateri recimo dobijo pljučnega raka. Pa tudi tukaj še ni konec: "Azbest ne deluje le na pljuča, ampak gre po celem telesu, zato se pojavljajo tudi druge bolezni, verifikacijska komisija v Ljubljani nekatere prizna kot posledico delovanja azbesta. Dosti imamo rakov na drugih delih telesa, recimo na debelem črevesu, limfomov ..."

Ni podatkov, ni težave

Spomnim se pogovora z Manuelo: "Veliko ljudi si zatiska oči, vedo, da so v tvegani skupini, pa to prezrejo. Delajo se, da ni nič. In potem - tudi ko dobijo simptome - raje ne gredo k zdravniku, kot da bi se soočili s svojo boleznijo." Diagnoze zato včasih kasnijo. Nevenka Mlinar pritrdi: "Težko se je soočiti s tem, marsikdo je izgubil soseda, sorodnika, koga bližnjega, starše. Ko začutijo take simptome, mislim, da je v njih tudi strah, da bo prišlo do najhujšega. Breme kraja je veliko. A po drugi strani je včasih tudi obratno - nekdo ima 'le' plevralne plake, ki niso nič prav zelo posebnega za te kraje, pa je zelo prizadet. Ima anhovsko bolezen, pripada populaciji, ki to ima."

Leta 1997 je bila proizvodnja azbesta prepovedana in danes ni opaziti, da bi mladi obolevali zaradi azbesta. Koliko je bolezni zaradi kurjenja, pardon, sosežiga odpadkov, torej astme in drugih obolenj, recimo kožnih obolenj, alergij, ne ve nihče. Ni podatkov, ni problema.

"Tega se ne spremlja. Nacionalni inštitut za javno zdravje bi lahko kaj povedal o tem, a ne. Pričakovala bi, da bi se NIJZ boril za to populacijo. Že zato, ker imajo ljudje v sebi toliko azbesta, ki dokazano deluje kot kancerogen. Tukaj je bila obremenitev zelo velika, s kurjenjem je zagotovo manjša, ampak ne vem, kako bo to kurjenje vplivalo na ljudi, ki so že tako bolni in jim medicina ne more dati zdravila, da bi ozdravili azbestozo. Nimajo pumpic, da bi lažje dihali, kot jih imajo astmatiki in drugi pljučni bolniki. Medicina jim svetuje, naj živijo v zdravem okolju, v normalnih okvirih seveda, sedaj pa namesto tega s sosežigom dobijo še dodatno breme skozi ta anhovski dimnik. Tega jim res ni treba. A nihče jih ne zaščiti, ne levi ne desni. Težko mi je, ko vidim, da je človek tako nepomemben. Po naravi sem optimist in sem mislila, da je na tem svetu varno, da bo vsak svoje delo naredil pošteno. Da bo poskrbel za to, da bo vsem najbolje. Ampak ni prav dosti vredno to človeško življenje. Zakaj je tukaj dovoljeno toliko več strupov v zraku kot kje drugje? Sploh ker so tukaj ljudje res bolni," vprašanja za sto dimnikov zastavi zdravnica.

Najprej azbest, sedaj izpusti, odplake v Sočo, onesnažena voda. Ljudem bi vendar moralo prekipeti. Pa jim ne, še več, tiho se skušajo skriti pred boleznijo, mladi odidejo s konca doline, ki gorvodno ponuja možnosti bogatih turističnih zaslužkov, tukaj pa seje bolezen. "Klical me je neki sociolog, ki je skušal ugotoviti, preprosto ni mu bilo jasno, kako je možno, da ljudje vse to sprejemajo. A Salonit je že toliko let v kraju, da je dal tem ljudem kruh, bili so bolni, malo manj aktivni, mladi odhajajo zaradi te situacije, ostajajo starejši, ki imajo manjše možnosti informiranja in izobraževanja. Med populacijo je veliko neznanja glede problematike kurjenja, Salonit se razglaša za najbolj zeleno in najboljšo cementarno, pravijo, da so filtri takšni, da je vse v redu. Raziskave, ki so plasirane, so lahko razumljene, kot da je res vse v redu. Salonit sponzorira šole, društva, občine, ljudem pa je fajn, da dobijo bonbončke.

Res je, vsak ima vsaj enega sorodnika, ki je dokazano umrl zaradi fabrike. Veste, kaj, tako mi rečejo: 'Saj zaradi nečesa moraš umreti.'"

Četudi je po zakonu, ni pravično

Še ena velika razlika je - v časih, ko so v kraju proizvajali salonitke, nihče ni vedel, da v tovarni delajo tudi smrt. Danes je jasno, da so emisije zaradi sežiga odpadkov škodljive, in kljub temu je dovoljeno spuščati v okolje veliko večje količine škodljivih snovi kot sežigalnicam. Tudi to je spodbudilo skoraj 600 slovenskih zdravnikov, da podpišejo peticijo zdravnikov in zobozdravnikov širše goriške regije za bolj odgovoren pristop do okoljske problematike. Podpise so leta 2020 predali takratnemu ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu. Sedaj na njegovem stolu sedi že tretji minister. "Znanje zdravnikov glede tega obstaja, zagotovo je tudi, da je ključno preventivno delovanje, ne pa ukrepanje po tem, ko nekdo že zboli. Ko smo zbirali podpise za bolj varno uvajanje novih tehnologij v življenjsko okolje, so bili zdravniki podporni tej ideji in so se zavzeli za paciente. Meni je logično, da boš to podprl. Smešno je namreč, da delamo in zdravimo in nižamo holesterol, gledamo pritisk, sladkor. Vse to urejamo z zdravili, po drugi strani pa tam spuščajo na njihova že tako bolna pljuča dodatno obremenitev. To je skregano z logiko in pametjo in dobronamernostjo!"

In spet, kot že cel dan v Desklah, se zadeneva v podatke. Tiste neobstoječe. Nihče ne more povedati, koliko ljudi bo dodatno umrlo zato, ker se v kraju sežiga odpadke, teh dokazil ni. Ker ni volje pa tudi ker so okoljski vplivi na zdravje res sila težko dokazljiva reč. Tveganje je pri sežiganju zagotovo manjše kot pri azbestu, ampak zagotovo je ta populacija toliko bolj ogrožena zaradi samega azbesta in od države bi bilo pravično, da to populacijo zaščiti, je odločna zdravnica: "Tako mlade kot starejše. Konec koncev tudi otroke, saj je azbest še vedno prisoten v okolju, četudi ni več proizvodnje. Meni se zdi zaradi dolgotrajnega dela tukaj še toliko bolj nesprejemljiva Salonitova namera o kurjenju še večjih količin odpadkov. Zame bi bilo obremenjujoče, če ne bi storila tistega, za kar mislim, da je prav za te ljudi. Vsakodnevno gledam njihovo trpljenje, kako umirajo brez zraka in v hudih bolečinah, dušenju. Sedaj dobivajo še dodatno breme, to ni pravično do njih. Pa naj še tako zagotavljajo, da je vse po zakonu."

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?