Saša Britovšek
Bili so slabe tri tedne pred izidom svoje tretje plošče. Tretje časovne kapsule, ki povzame in objame nek čas, naredi zgodovino. Še vedno pa se niso uspeli dogovoriti, v kakšnem vrstnem redu bodo pesmi poslali v svet. Dnevi so se iztekali … Tisti ponedeljek je moral ovitek albuma v tisk in z njim seveda seznam skladb. Sedemčlanska zasedba se pač z enkratnim glasovanjem ne more uskladiti pri odločitvah, razumljivo. V takšnih primerih umetniki njihove vrste potrebujejo zunanji impulz, da "udari po mizi". Menda so ga dobili in zaključili - takšno je pač življenje. Such is Life.
V snemalnem studiu na vogalu Glavnega trga in Vetrinjske ulice sta bila Gregor in Martin vidno zadovoljna, da Happy Ol' McWeasel vendarle končujejo svoj tretji veliki projekt. Mariborski folk punk bend že šestnajst let svojo rock in punk preteklost "vizla" s poskočnimi melodijami irsko-škotskih korenin. Pravijo jim glasbeni veseljaki, divjaki, šprinterji, akrobati, tudi norci in še kaj bi se našlo. Na koncertih v tujini so včasih celo Irci.
Naš album je časovna kapsula, naš umetniški izraz, ki nosi zgodbo skozi besedila. Ovekovečimo jo tako, da jo izdamo v fizični obliki, kar je morda že malce staromodno.
Vprašanje, če se je izid plošče zavlekel zaradi česa nepričakovanega, izzove njun smeh. Saj res, kaj bi lahko bilo (ne)pričakovano. Martin Bezjak, ki med drugim igra violino, se zresni: "Ta plošča že kar dolgo nastaja. Našo drugo Heard Ya Say! smo izdali 2015. in že leto kasneje smo se odločili, da bomo začeli pripravljati naslednjo, saj to je za bend edino smiselno. Vzeli smo si malo več časa. Saj veste - kovid."
Aha, torej se tudi oni izgovarjajo na kovid? Frontmen skupine, Gregor Jančič, pojasni: "Prva dva meseca miru, ko se je vse ustavilo, sta nam kar odgovarjala. Potem smo se začeli pogrešati in kmalu v 'ustavitvi sveta' videli možnost produktivnosti. Ampak so omejitve še kar trajale, postale izgovor za nedelo, kar nas je zelo polenilo ... No, zdaj pa smo morali vse to nadoknaditi!"
Ne izgubi poslušalca!
Plošča je dobila svojo končno obliko in tudi optimalen vrstni red pesmi. Zakaj je ta sploh pomemben? Precej laično vprašanje poslušalca, ki običajno komade na youtube izbira glede na naslovno sliko spota. Martin v svojem naslanjaču studijskega mojstra naguba čelo: "Da ne izgubiš poslušalca, da pelješ zgodbo od prve pesmi do zadnje. Da po treh nihče ne reče, da je preveč žalostnih, ali da so vsi komadi isti štimung ..."
Kakšna je torej zgodba, ki so jo spletli Happy Ol' McWeasel na plošči Such is Life? Poslušalca je treba očarati že, ko prvič pritisne "play" in sliši pesem številka ena. Ne sme se zgoditi, da bo pri naslednji izgubil zanimanje. Kako izpeljati to čarovnijo, je veliko vprašanje! "Prvi komad se mora smiselno pretočiti v drugega in ta v tretjega. Če na začetek postaviš pet ultra hitrih komadov, na konec pa pet počasnih, si oplel. Tiste balade na koncu ne bodo dobile pozornosti ... Med njimi je lahko kak komad nehvaležno prezrt," Gregor zagovarja smiselno sosledje.
Katera je torej njihova številka ena s to veliko odgovornostjo? Break Them Bones. Polomi jim kosti. Martin pritisne tipko na svoji mešalni mizi. Živahne keltske violine napovedujejo ples ... precej divji ples, saj hkrati tudi napoveduje bojevitost, neustrašnost, kar dopolni udarna ritem sekcija in močan vokal. Za nekaj navihanosti poskrbita harmonika in bendžo. Da, pesem s katero odprejo album, je ravno prav energična in hkrati zabavna. Poslušalca spodbudi, da posluša naprej!
Včasih je treba kaj povizliti
Fantje, med katerimi je šest Mariborčanov in en Žalčan, so mnenja, da je največja specifika plošče ta, da je nastajala sedem let. Medtem so se spremenili, odrasli, tako tudi njihov okus in želje. Ampak tako je! Such is life! Mogoče pa jim vsega vendarle ni treba igrati na "šus", na prvo bliskovito žogo. Včasih je bolje kaj povizliti in zgolj verjeti v to. "Nekaj let nazaj After All verjetno ne bi umestili na plato. Rekli bi, da je bolj za na Popevko ali Evrovizijo. A smo jo povizlili in zdaj je to top komad. Eden boljših."
Ravno ta "vizl sound", s čimer vsak od sedmerice doda pesmi nekaj svojega, poskrbi za dober končni rezultat. Res so pesmi raznolike, a se na plošči občuti enotnost in na to so ponosni. After All zaključuje album. Zveni sicer res malce mednarodno (toliko o povezavi z Evrovizijo), a je hkrati razburljiv izlet od divjega zahoda na daljni sever pa vse do ... Orto bara ali Štuka, kjer bodo 16. in 17. marca s koncertoma proslavili izid plošče.
Ljudje smo res neumna bitja, stoletja delamo iste napake in nikoli se iz zgodovine ničesar ne naučimo.
"Četudi meniš, da hodiš sam po poteh življenja, se osamljen prebijaš skozi izzive, na koncu ugotoviš, da nisi zares sam, če le dopustiš, da se ti ljudje približajo, ti pomagajo. Nekateri pa s tabo celo podelijo svojo podobno izkušnjo. Prej ali slej srečaš svojega življenjskega sopotnika in prijatelje, ki te vrnejo 'domov'. Stran od težkih misli in na videz nepremagljivih problemov, ki niso nič drugega kakor sestavni del življenja. Vsak se spopada z njimi in vsak na svoj način," odgovarja Gregor o poanti komada, medtem ko gleda skozi okno.
Ta njihova navihanost!
Nemalokrat jih je publika na mednarodnih festivalih imela za Irce, tako originalno so zveneli vsak na svojem instrumentu. Zavedajo se, da njihova muzika ni avtentično irska ali keltska, čeprav so se pred šestnajstimi leti s "spontanko" odločili, da bodo na praznik svetega Patrika ad hoc igrali nekaj v maniri keltskega folka. Zdaj imajo le še takšen priokus, medtem ko zase rečejo, da so bolj ljudski kot keltski.
Že drugi telefonski klic je bilo vabilo na Festival Lent. Presenečeni so pograbili priložnost, kaj pa drugega?! Bilo je divje. Tu in tam kakšen koncert, nato pa je postajalo povpraševanje čedalje večje. Začeli so se prvi izleti v tujino, vedno bolj so se zabavali, ampak delali z vso resnostjo. "Šele čez leta smo se začeli spraševati, kaj sploh smo, kaj predstavljamo, kaj smo naredili," se zamislita Martin in Gregor. Neredko namreč njune debate zajadrajo v filozofske vode, ko se sprašujeta o navidezni in resnični realnosti, o zablodah človeštva in tudi o tem, ali je svet zares barvit, morda siv ali črno-bel. Tudi tokrat sta zajadrala v iskanje odgovora na vprašanje, a to je zgodba za kdaj drugič.
Čez nekaj let so Weasli imeli za seboj že stotine nastopov, kmalu po preboju v tujino se je njihov krog občinstva večal. Vendarle gre za glasbeni slog, ki je v tujini bolj prepoznaven kot pri nas. Spontana zamisel o bendu je postala resna stvar, oni pa so odrasli v može s službo, obveznostmi, nekateri celo z družinami ... Strinjajo se, da bi si zaslužili glasen aplavz, ker so do zdaj izpeljali vse koncerte, razen enega, ki je odpadel zaradi pojava kovida v skupini. Menda zato, ker so spreminjajoči kot ameba. Jasno je, kdo mora biti nujno prisoten in koga, če ga ni, lahko preostali "zaglumijo".
Svoj plac za vaje imajo na Studencih, v velikanskem večnamenskem poslopju, kjer je vse - od galerij, fitnesa, plezalne stene, pisarn in skladišča. Kot se spodobi za vaje rock benda, je tudi pri njih vedno v hladilniku pivo. "In biftek vsakič, ko kdo praznuje rojstni dan. To je dogovor, ki se ga vsi držimo. In tam so na stenah stari plakati in transparenti ... In obešene ene tangice!" Bili so še zelenci, ko so na koncertu na oder priletele čisto nove spodnjice. Tako so bili ponosni, priznata Gregor in Martin, da so jih skrbno spravili - in še danes so na častnem mestu.
Srečajmo se na sredini
Na vseh treh ploščah do zdaj so bili Vizli glasni, tudi ko gre za družbeno angažirane pesmi. Tokrat bi lahko rekli, da je takšen aktualni singel albuma 100 Years, čeprav je nastal veliko prej, preden se je zgodila vojna blizu nas. "Ljudje smo res neumna bitja, stoletja delamo iste napake in nikoli se iz zgodovine ničesar ne naučimo, ničesar ne spremenimo. Že tisočletja se ne znamo pogovarjati, kaj šele poslušati. Ta pesem poziva, naj stopimo skupaj proti neumnosti človeštva in proti psihopatom, ki vodijo svet v propad," pravi Martin o pesmi, ki nastavlja človeštvu ogledalo. Ne nazadnje je bistveno sporočilo vseh pesmi skupine: Imejmo se radi, spoštujemo drug drugega in poslušajmo se!
Gregor, ki je s svojim prepoznavnim vokalom tudi dobesedno glas benda, pa dodaja: "Imeti v rokah mikrofon je odgovornost. In dolžnost glasbenika, kot tudi vsake druge javne osebe, je povedati na glas, kar bi bilo dobro za družbo. S to možnostjo pa pride tudi odgovornost, da si iskren in ljudi ne nagovarjaš k slabim stvarem. Da, tisto, kar smo izgubili, je posluh. Če si bomo končno dovolili poslušali drug drugega in nato razmislili, se morda vendarle srečamo na sredini."
