Čeprav je malce zakasneli termin obetal več toplote in pomladnega vzdušja, sem prizorišče letošnje borbe za berlinske medvede zapuščal v objemu ledeno hladnega vetra in snežnih zametov. Tisti v zahodnem delu Nemčije so sicer grozili, da se bo vrnitev preko bavarske prestolnice zavlekla, a se je vse lepo izteklo. Čisto drugače kot prihod, saj sem – baje po zaslugi malce preveč zagnanega bagerista, ki je tisto nesrečno sredo ohromil letalski promet preko največjega nemškega letališča – v Berlin prispel z nekajurno zamudo. Sem pa zaradi tega prvič na hitro obiskal Poljsko in spoznal prijetno ukrajinsko manekenko, kar tudi ni zanemarljivo.
Upanje, da bodo filmi prinesli več sonca in topline, se je po prvih dnevih še vedno utapljalo v travm polnih zgodbah, ki očitno dominirajo v današnjem svetu. Vsaj če verjamemo režiserjem in scenaristom. A to ni nič novega. Je bila pa nova in obetavno raznolika letošnja žirija z "vampirsko nevesto" na čelu. Tako mi Kristen Stewart namreč ljubkovalno ostaja v spominu po zaslugi svoje prve odmevne vloge v trilogiji Somrak. Že prvi dopoldan sem se iz gole radovednosti in v iskanju namiga, kako bodo člani žirije tokrat presojali filme, udeležil tiskovne konference. In presenečen dobil odgovor na moje večno vprašanje, kako se lahko zgodi, da so nagrajeni filmi, ki nikakor niso najboljši.
Po predstavitvi žirije, ki so jo ob predsednici sestavljali kontroverzni romunski režiser Radu Jude, španska režiserka Carla Simón, iranska igralka Golshifteh Farahan, nemška režiserka Valeska Grisebach, ameriška kasting direktorica Francine Maisler in hongkonški režiser in producent Johnnie To, je sledilo ključno vprašanje: "Kaj mora imeti zmagovalni film?" Še preden je dvaintridesetletna ameriška zvezdnica zbrala misli, je Radu v šaljivem tonu ustrelil: "Našo večino, seveda!" Nato pa je Kristen Stewart pojasnila, da želijo izbrati filme, o katerih se morda vsi ne bodo strinjali, da so najboljši, a bodo najbolj izstopali. "Filmi morajo nagovoriti srce. Z raznolikostjo in vsebino. Morda se bomo z njo težko poistovetili, a nam bodo pokazali človeške občutke in nas na svoj način prisilili, da se z njimi soočimo," je strnila svoja pričakovanja. Carla Simón, režiserka lanskega zmagovalnega Alcarràsa, je priznala, da ji je ocenjevanje tuja beseda in da si o filmih želi bolj razpravljati. "Z nagrado želimo filmu omogočiti širšo prepoznavnost. Naša odgovornost je, da izberemo tistega, ki se nas bo dotaknil in za katerega verjamemo, da si to pozornost zasluži."
Izstopajoč, prepojen s toplino
Če pogledamo končno izbiro, glavno nagrado za francoski Na Adamantu (Sur l'Adamant), ta trditev povsem ustreza. V dokumentarističen okvir ujet portret dnevnega centra, postavljenega na obrežje Sene v osrčju Pariza, je bil eden najbolj izstopajočih. Prepojen z iskreno toplino, ki gledalca razorožujoče sooča s sprejemanjem drugačnosti, in ponujajoč prikrit apel k ohranjanju človečnosti. Intervjuji obiskovalcev tega unikatnega pribežališča za odrasle z diagnosticiranimi psihičnimi motnjami se nevsiljivo zarežejo v spomin, pa čeprav je kamera v vlogi statičnega opazovalca. Pri tem ima seveda glavno zaslugo režiser Nicolas Philibert, ki mu je uspelo, da protagonisti v prvem planu nevede ohranjajo intenzivnost s pripovedovanjem osebnih zgodb, razkrivanjem intimnih doživljanj ali zgolj nemo strmeči v objektiv. Tu so še navidez nepomembni detajli okolice, ki sliko ohranjajo živo in gledalca napolnijo s prepotrebnim optimizmom.
Po podobnem ključu sta nagradi prejela Slabo življenje (Mal Viver) in Glasba (Music). Na kratko povedano sta oba filma prevelik zalogaj za povprečnega gledalca, saj v svojem abstraktnem avtorskem pristopu rušita osnovne zakonitosti in ga po uri in pol mučnega spremljanja dogajanja skoraj gotovo pripeljeta do obupanega vprašanja: "Le zakaj mi je bilo tega treba?". To lahko imenujemo tudi umetniška kreativnost ali širjenje obzorij in trmasto vztrajamo, da je takšne filme treba videti. A takšna odločitev prej ali slej naleti na množično presojo gledalcev. In na spopad s časovno dimenzijo, ki nekoč pokaže, ali je film presežek ali spodrsljaj.
Medtem ko prvega nisem razumel niti sam in sem ga pospravil v tisti predalček, kjer počivajo zame ''neposrečeni eksperimenti'', sem v drugem prepoznal ali bolje rečeno začutil smisel. A za to obstajata dva osebna razloga. Prvič, pripravljen sem bil na najhujše, saj me je eden predhodnih filmov Angele Schanelec zelo razočaral, drugič pa zato, ker je bilo dogajanje postavljeno v meni ljubo in domače okolje. Meditativno zablojeno dogajanje, ki te popelje od Grčije do Berlina, sem razumel kot nekakšno poveličevanje brezbrižnosti narave v odnosu z minljivostjo človeka. Konkretnejše povezave z mitom o Ojdipu, ki jo v spremni besedi navaja avtorica, nisem našel. A posnetki grške obale, sinjega morja in spokojnosti tamkajšnjih vasic so me ob zvokih klasične glasbe kljub brezplodnemu iskanju vsebine blagodejno pomirjali in nevtralizirali morebitno naraščajoč občutek iritiranosti. Ob tem, da sem ob razločnem govoru v redkih dialogih in narativnih razmišljanjih lahko brez težav obnavljal svoje borno znanje grščine.
Kaj sploh imajo od tako ekscentričnih filmov?
Ob tem so se mi v spomin prikradle besede romunskega žiranta, ki je na vprašanje o raznolikosti svetovnih kinematografij in njihovem avtorskem doprinosu takole opisal izkušnjo izpred dveh let ob prejemu zlatega medveda za svoj Nesrečni fuk ali Nori pornič: "Ko sem se vrnil domov, mi je dosti ljudi reklo, kako neki je lahko takšno sranje dobilo nagrado?! In pojasnjevalo, da so nagrade tako ali tako vnaprej dogovorjene, da je to ena kuhinja in da pač zmaga tisti, ki je tisto leto 'na vrsti'. Oziroma film tiste države, katere filmski center je prispeval največ denarja." Pogosto sočustvujem, kako se ob ogledu takšnih nagrajenih filmov počutijo gledalci, vajeni klasičnih filmov, če se mnenja krešejo že med tistimi, ki s(m)o se načeloma pripravljeni pogumno prebijati skozi nove avtorske vizije. Kaj sploh imajo od tako ekscentričnih filmov? In konec koncev, ali umetniška vrednost res potrebuje le potrditev kritikov ali pa ima o njem pravico presojati večina?
Političnega konteksta, ki je običajno zaščitni znak Berlinala, tokrat v tekmovalnem naboru ni bilo pretirano zaznati
Ta pomislek je še bolj razvnel komentar o V vodi (Mul-an-e-seo), najnovejšem filmu južnokorejskega cineasta Honga Sangsooja. Zgodba o mladem igralcu, ki se odloči posneti kratki film, je namreč v celoti posneta nejasno, izven fokusa, kar pomeni, da gledalec spremlja dogajanje, kot bi nekdo pozabil izostriti sliko. Lahko govorimo o mojstrovini ob tako bistveni pomanjkljivosti? Ali pride takšen izdelek na festival samo zaradi imena avtorja, saj bi ga, če bi ga posnel kak študent filma, profesor brez pomisleka nadrl in mu dodelil negativno oceno? Pomislil sem celo, da se je režiser v tem primeru malce ironično poigral in si rekel, pa da vidimo, ali bodo ljudje slepo hvalili tudi tole.
Svojevrstno inovativnost v formi in vsebini, ob kateri so se mnenja diametralno razlikovala, je ponudilo tudi avstralsko Preživetje prijaznosti (The Survival of Kindness), kar je po svoje nakazoval že podatek glede jezikovne opredelitve. Pri vsakem filmu je namreč v katalogu pripisan podatek, v katerem jeziku govorijo, ta film pa je imel napisano: abstrakten. In res. V uri in pol ne slišiš nobenega prepoznavnega jezika. Že samega govora je zelo malo, kar pa ga je, je bolj ali manj nerazumljivo artikuliranje. Režiser Rolf de Heer je pojasnil, da je s to odločitvijo želel opozoriti na nepomembnost jezika pri izražanju primarnih človeških občutkov in dejanj, kot so sočutje ali sovraštvo, prijaznost ali sadistično izživljanje. Igralce različnih etničnih porekel je prosil, da iz lastnega jezika oblikujejo povsem samosvojo govorico, hkrati pa dogajanje osredotočil na vizualne atribute in glasbo. Marsikdo je v apokaliptičnem tavanju temnopolte protagonistke prepoznal simptome sodobne (postkoronske) odtujitve, saj je dogajanje postavljeno v naravno in industrijsko neprijazno okolje, v katerem so svobodne zasužnjili neznanci s plinskimi maskami. Delnemu razlogu za to dimenzijo je nedvomno botrovalo dejstvo, da je Rolf de Heer film posnel v času pandemije.
Še tako krhek posameznik se lahko zoperstavi pogubnim silam
Mimogrede, v dvoranah na srečo ni bilo več ne duha ne sluha o lanski paranoji, le tu in tam je kdo malce prestrašeno sedel z že pozabljeno masko na obrazu. Me je pa ponovno presenetilo nekaj reakcij novinarjev. Prav na tej tiskovni konferenci je neka nemška novinarka vidno razburjena očitala režiserju, zakaj neki je morala glavna igralka hoditi bosa in zakaj je ne vidimo jesti na tako naporni poti. Obzirno ji je razložil, da je zavestno abstrahiral tovrstne aktivnosti, ker je želel pokazati, kako nepomembni so ti detajli, ko gre za golo preživetje. Glavna igralka afriškega porekla pa je dodala: "Hoditi bosa zame ni bilo nič posebnega. To sem počela dobršen del svojega življenja."
V prepletu filmskih form sta se v tekmovalnem programu znašli tudi dve animaciji, ki sta pustili povsem različen vtis. Medtem ko se je kitajska Umetniška univerza 1994 (Art College 1994) z monotono animacijo izgubljala v neskončnih, že ničkolikokrat slišanih razglabljanjih o smislu umetnikovega življenja in umetnosti same, je japonski anime Suzume očaral s prepričljivo živostjo animiranih podob ter učinkovitim spojem najstniško romantične naivnosti in mistično fantazijskih podob. S svojo dinamiko je bil pravi balzam ob resnobno utrujajočih temah, mojim čutom pa je godila tudi njegova pravljična dimenzija in z njo sporočilo, da se lahko še tako krhek posameznik zoperstavi pogubnim silam - ki so v tem primeru grozile iz onostranstva, čeprav jih v realnem življenju pogosto najdemo v soljudeh.
Manj prijetne občutke je vzbujal kolaž animiranih logotipov produkcijskih hiš, ki so se v nekaj primerih pojavili v najavni špici igranih filmov. Zakaj? Ker je takšen večminutni niz rahlo utrujajoč in nepotreben. Ne gre za nespoštovanje ustvarjalcev filma, a v primeru velikega števila (ko)produkcijskih partnerjev je že začetna omemba vseh njihovi imen dovolj zgovorna - in dolga.
Stiska družine, ki se sooča s transspolno tranzicijo otroka
Pomembna lastnost berlinskih nagrajencev je tudi družbena sporočilnost. Ob omenjenem Na Adamantu in pri nagradah prezrtem mehiškem Totemu (Tótem), ki se dotika problematike dostojanstvenega umiranja v krogu družine, jo letos pooseblja srebrni medved za osemletno Sofío Otero, ki v filmu 20.000 vrst čebel (20.000 especies de abejas) igra fantka, ki želi postati deklica. Stiska družine, ki se sooča s transspolno tranzicijo otroka, je prikazana premišljeno in življenjsko, film pa je v sozvočju s trenutno klimo glede razprav na temo spolne opredelitve otrok, najstnikov in odraslih veljal za favorita že od vsega začetka.
Drugo igralsko nagrado (za stransko vlogo) je prejela avstrijska performerka in transaktivistka Thea Ehre v nemški kriminalni drami Do konca noči (Bis ans Ende der Nacht). Tematika menjave spola v lepo izpeljanem policijskem trilerju z nenavadno ljubezensko konotacijo in rahlo presenetljivim koncem sicer ni tako izpostavljena kot pri španskem nagrajencu, a si vseeno drznem zapisati, da je prav to eden od glavnih razlogov za nagrado. Težko bi se namreč strinjal, da je bil v obrtniškem smislu to največji igralski dosežek.
In ob tem ponovno poudarjam, da vidim odločitev o ukinitvi ločenih nagrad za igralce in igralke, ki je bila sprejeta pred dvema letoma, kot pomanjkljivost oziroma nazadovanje pri iskanju enakopravnosti. Z njo je manifestiran zmoten pristop k upoštevanju različnosti, ki je in bo vedno sestavni del človeške družbe in za katero bi si želel, da ne postane razlog razločevanja in diskriminacije, temveč vrednota, ki nas bogati.
Občutek odtujenosti
V tem duhu se mi zdi tudi letošnji plakat, ki je prvič brez festivalske maskote, malce neposrečen. Na njem so samo karikirano stilizirane podobe ljudi v vlogi gledalcev. Pri tem je očitno, da so osebe na plakatu izbrane skrbno upoštevajoč kombinatoriko vseh razlik, povezanih z etničnim poreklom in seksualno identiteto. A vse to v meni ni vzbujalo pričakovanega slavospeva različnosti, temveč občutek odtujenosti. Osebno se nisem mogel poistovetiti s prav nobenim od likov in sem ob tem pomislil, da bi bil pomensko dosti bolj primeren plakat, na katerem bi bili vsi enaki ali pa bi bile razlike zgolj nakazane. Pa še medveda pogrešam, priznam.
Političnega konteksta, ki je običajno zaščitni znak Berlinala, tokrat v tekmovalnem naboru ni bilo pretirano zaznati. A recimo, da je bil že dovolj nakazan z vključitvijo video nagovora Zelenskega na otvoritveni slovesnosti in s prisotnostjo Seana Penna, ki je premierno predstavil dokumentarni film o začetkih rusko-ukrajinskega konflikta.
Ob že omenjenih filmih so si berlinske medvede prislužile bolj osebne zgodbe kot Roter Himmel (Žareče nebo) Christiana Petzolda, kompleksen poletni počitniški utrinek, ujet med zanimivo četverico, ki jo sestavljajo študent literature, študent fotografije, skrivnostna sostanovalka in priložnostni reševalec iz vode; ter Le grand chariot Phillipa Garrela, ki opisuje propad lutkarske družine in obuja izumirajoče izročilo te nekdaj cvetoče ljudske umetnosti. Še en nagrajen mešano evropski prispevek, Disco Boy s Franzem Rogowskim, zadnja leta zaščitnim znakom nemške kinematografije, pa se ne najbolj posrečeno giblje med osebno izpovednostjo in politično konotacijo, saj opisuje trnovo pot beloruskega begunca, ki v želji po življenju v obljubljeni Evropi sklene nekakšen faustovski pakt in se pridruži pripadnikom zloglasne tujske legije. Vsi vemo, kako se Goethejeva fabula konča.
Najprej uničevanje kulture
V okviru političnega konteksta filmov je - ob zgodovinsko biografskem portretu izraelske premierke Golde Meir s ponovno odlično (in po zaslugi maske skoraj neprepoznavno) Helen Mirren ter mehiški drami Heroico, ki šokantno osvetljuje kruto izživljanje nad mladimi vojaki - izzvenel del uvodne razprave žirantov. Johnnie To je poudaril, da sta kultura in z njo film tesno povezana z ljudmi, zato se družbena oblast, če si jih želi pokoriti, najprej loti uničevanja kulture. Po njegovo moraš, če se hočeš boriti za svobodo, podpirati film in kinematografijo. Prelepa iranska žirantka, ki od leta 2009 živi v Franciji, je bila še bolj osebna: "V državi, kjer vlada diktatura, je umetnost kot kisik in eksistenca umetnika je ogrožena. Vesela sem, da se bom na tak način lahko borila za svobodo. Tudi v Iranu." In dodala, da je vesela, da lahko v današnjem svetu, za katerega se zdi, da zaradi tranzicije in tragičnih dogodkov, kot so vojna v Ukrajini, potres v Turčiji in vsa krizna žarišča, razpada, še vedno proslavljamo kinematografijo.
V moji zavesti letos nobeden od devetnajstih tekmovalnih filmov ni posebej izstopal. Še najbolj so se me dotaknila Prejšnja življenja
Sicer pa sem po desetdnevnem ogledu enaintridesetih filmov znova revidiral svoje mnenje o smislu in vlogi kinematografije v današnjem času. Posebej v odnosu umetnost proti industriji. Nekaj mojih spoznanj so lepo ubesedili že člani žirije. "Gledanje in snemanje filmov nam pomaga rasti in reflektirati svet. Na svoj način nas osvobaja," je dejala Carla Simón. Valeska Grisebach je strnila, da kino zanjo pomeni mesto, kjer preprosto lahko poletiš. Johnnie To je z mano delil mnenje, da filmi danes niso več tako dobri kot nekoč, a ohranja upanje, da je to le začasno. Ter potrdil mojo tezo: "Če nimaš strasti in vizije, ti denar nič ne pomaga." V tem duhu je Radu Jude z izjavo, da je kinematografija postala industrija neumnosti, sprožil razmišljanje o drugi, manj lepi in manj umetniški plati festivalskega slavljenja filma. Čeprav je uvodoma izrazil željo, da bi videli več filmov z dušo in iskrenostjo in manj z neumnostmi, se je tudi v festivalski ponudbi znašlo nekaj naslovov, ki so spadali bolj v drugo kategorijo.
Hrepenenje, strasti in reciklaža
A v skupnem seštevku je bilo takšnih bolečih odstopanj manj. Kot tudi drži, da v moji zavesti letos nobeden od devetnajstih tekmovalnih filmov ni posebej izstopal. Še najbolj so se me dotaknila Prejšnja življenja (Past Lives) korejsko-ameriške režiserke Celine Song, ki pa ga je žirija povsem spregledala. Kdo ve zakaj. Morda zaradi ameriškega pridiha zgodbe o dekletu iz Seula, ki v otroštvu s starši emigrira v Kanado, si kasneje v ZDA ustvari kariero in najde partnerja. A v njej še vedno tli otroško hrepenenje po nekdanjem sošolcu. Pravzaprav je hrepenenje, ki se razraste v romantizirano predstavo o ljubezni, bolj v domeni slednjega, in je zatorej ljubezenska zgodba sama, tako kot njuno srečanje po dvajsetih letih, nekonvencionalna in sveža. S tem dodatkom, da bi sam, nepoboljšljiv romantik, konec spremenil.
V lepem spominu mi ostaja tudi Nekoč si bova povedala vse (Irgendwann werden wir uns alles erzählen), polnokrvna in čutna drama o zatajevanih strasteh na nemškem podeželju, ki je v moji glavi izzvenela kot bolj groba verzija našega Cvetja v jeseni.
Med filmi v sekciji Encounters me je najbolj navdušilo madžarsko Plastično nebo (Műanyag égbolt). Zgodba o apokaliptični prihodnosti, kjer so ljudje obsojeni živeti pod megalomanskimi kupolami, ponuja odličen spoj poetične melanholije in nostalgične topline. Leta 2123 je svet opustošen in neprimeren za življenje. Ljudje na Madžarskem so se zatekli v Budimpešto, ki s svojim varovalnim sistemom ustvarjanja kisika s pomočjo dreves edina ponuja pogoje za življenje. A cena za bivanje v tem virtualno ustvarjenem raju je ta, da je vsak meščan, ko dopolni petdeset let, svoje telo dolžan darovati v namene reciklaže. Spremenijo ga namreč v drevo, ki omogoča življenje ostalim. Za ta korak se Nóra, obupana ob izgubi otroka, odloči predčasno. Z njeno odločitvijo pa se ne strinja njen mož Stefan, ki jo z že vbrizganim "rastlinskim virusom" odpelje do očeta te genske mutacije v upanju, da bi izničil transformacijo in z njo preživel preostanek življenja. Film odlikuje vrhunska animacija, ki realistične podobe nemoteče združuje z domišljijskimi, hkrati pa ponuja simbolično vizijo utopične simbioze med človekom in naravo. Če se malce pošalim, je to obenem film, ki ponuja najvišjo obliko veganske oziroma vegetarijanske predanosti.
V netekmovalnem programu me je očarala še Sirena (La Sirène), z animacijo oživljeno doživljanje iraškega obstreljevanja Abadana, pretresla nemška mladinska drama Sonce in beton (Sonne und Beton) ter s preprostostjo, iskrenostjo in duhovitostjo prijetno razpoložil Adolfo, mehiška impresionistična freska ene same noči. To po naključju skupaj preživita odraščajoča Hugo, ki se s kaktusom v naročju odpravlja na pogreb svojega očeta, in ozdravljena odvisnica Momo, ki gre na zabavo svoje prijateljice. Film je mladinska žirija razglasila za najboljši film sekcije Generacija 14+. V tem programu me je s simpatično čudaškostjo na svoj način navdušil tudi nemški Wann wird es endlich wieder so, wie es nie war (Kdaj bo spet tako, kot je bilo nekoč?). Sonja Heiss je ustvarila presenetljivo svežo zgodbo o netipični družini, ki zaradi očetove službe živi v neposrednem stiku z varovanci psihiatrične klinike, predstavljeno skozi oči najmlajšega od otrok v razponu treh življenjskih obodbij, otroštva, najstništva in odraslosti.
A po petindvajsetih letih kontinuiranega obiskovanja februarske filmske parade še vedno ohranjam vero v filmsko umetnost. Vsem pomislekom navkljub. Ali če zaključim z izjavo iranske igralke Golshifteh Farahani: "Ko so se ljudje v jamah pričeli pogovarjati, je nastal jezik. Pričeli smo si pripovedovati zgodbe. In dokler si jih bomo želeli pripovedovati, bomo ohranjali človečnost. In tega nam ne more vzeti nobena industrija."
