Vpogled v 73. Berlinale: V iskanju umetniške vizije in smisla

Čeprav je malce zakasneli termin obetal več toplote in pomladnega vzdušja, sem prizorišče letošnje borbe za berlinske medvede zapuščal v objemu ledeno hladnega vetra in snežnih zametov. Tisti v zahodnem delu Nemčije so sicer grozili, da se bo vrnitev preko bavarske prestolnice zavlekla, a se je vse lepo izteklo. Čisto drugače kot prihod, saj sem – baje po zaslugi malce preveč zagnanega bagerista, ki je tisto nesrečno sredo ohromil letalski promet preko največjega nemškega letališča – v Berlin prispel z nekajurno zamudo. Sem pa zaradi tega prvič na hitro obiskal Poljsko in spoznal prijetno ukrajinsko manekenko, kar tudi ni zanemarljivo.

Upanje, da bodo filmi prinesli več sonca in topline, se je po prvih dnevih še vedno utapljalo v travm polnih zgodbah, ki očitno dominirajo v današnjem svetu. Vsaj če verjamemo režiserjem in scenaristom. A to ni nič novega. Je bila pa nova in obetavno raznolika letošnja žirija z "vampirsko nevesto" na čelu. Tako mi Kristen Stewart namreč ljubkovalno ostaja v spominu po zaslugi svoje prve odmevne vloge v trilogiji Somrak. Že prvi dopoldan sem se iz gole radovednosti in v iskanju namiga, kako bodo člani žirije tokrat presojali filme, udeležil tiskovne konference. In presenečen dobil odgovor na moje večno vprašanje, kako se lahko zgodi, da so nagrajeni filmi, ki nikakor niso najboljši.