zadnje objavljene

pogledi

več
Aleksandra Berberih Slana, nekdanja direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor

mnenje

več

V SOBOTO

(INTERVJU) Režiserka Ema Kugler: Zame je dober film tisti, ki je kot koncert klasične glasbe

Matic Majcen Matic Majcen
21.01.2023
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Osebni arhiv

Filmski režiserki Emi Kugler je s celovečercem Človek s senco iz leta 2019 uspel zares izjemen podvig. V polju eksperimentalnega filma, ki je pri nas še vedno izrazito ignorirano pri kulturnih institucijah in javnosti, je posnela enega največkrat nagrajenih filmov v Sloveniji nasploh, saj je število prejetih festivalskih priznanj s celega sveta preseglo številko sto. Tudi zato se zdi to še toliko bolj primeren trenutek, da so najvišje državno priznanje na področju umetnosti pri nas podelili prav režiserki iz Šmartnega v Rožni dolini, ki že vrsto let živi in ustvarja v Ljubljani. Ema Kugler je od leta 1993 do danes posnela pet celovečernih filmov ter še kopico kratkih in dokumentarnih, v tem času pa se ni nikoli vdala komercialnim zahtevam v svetu filma. Še več, vsa ta leta je vlagala izjemen trud v dokončanje svojih projektov, ki so jim institucije najpogosteje odrekale finančno podporo, zato so velikokrat nastajali z nadčloveškimi napori v obliki trdega dela v dotrajanih prostorih Slovenskih železnic v Parmovi ulici v Ljubljani.

Ko smo Emo Kugler ob prehodu v novo leto obiskali, da bi z njo opravili ta intervju, smo jo ujeli v zelo nenavadnem ustvarjalnem razpoloženju. Režiserka je namreč na svoja ramena prevzela projekt, ki ji ni povsem blizu: dokumentarec o slovanskem staroverstvu. Projekt se po svoji zasnovi in viziji močno razlikuje od njenih preostalih del in avtorici iz različnih razlogov tudi povzroča nemalo sivih las. A prav ta stiska se je izkazala za izvrsten povod v razmislek o režiserkinem življenju in ustvarjanju, ki se je ta hip znašlo na veliki prelomnici, do katere jo je zagotovo pripeljala tudi Prešernova nagrada. Njeno ustvarjanje bi namreč v bodoče utegnilo dobiti povsem drugačen obraz, še toliko pomembneje pa je to, da je Ema Kugler v svojem življenju končno našla prostor miru in ugodja, ki ga je iskala tako dolgo. Pa čeprav mora do tja premagati še to zadnjo oviro, ki ji stoji na poti.

Povejte nam kaj več o projektu, s katerim se ukvarjate te dni.

"Nikoli si nisem niti v sanjah predstavljala, da bom delala film o starovercih v Posočju, saj do trenutka, ko sem bila povabljena k sodelovanju, za obstoj starovercev sploh vedela nisem. To se je zgodilo zaradi dveh žalostnih naključij. Izvorno je bila to ideja režiserja Aleša Verbiča, ki sta jo skupaj z etnologinjo Tino Palaić zasnovala na osnovi knjige Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba. Izvorno je bil v realizacijo filma vključen tudi Pavel Medvešček in potem se je zgodilo. V letu 2020 je umrl Pavel, nato pa naslednje leto še Aleš. Izvedba filma pa je bila producentu RTV odobrena, kar pomeni, da ga je zdaj treba dokončati. Producent me je poklical z idejo, da bi napravila ta film. Moja prva reakcija je bila 'Ne!', ker o tej temi nisem vedela nič. Po prigovarjanju sem vseeno pristala, ker temu producentu dolgujem mnogo, saj me je vedno podpiral pri ustvarjanju mojih filmov. Scenarij, ki je bil že napisan, je bil takšen, kot sta si film zamislila prejšnja ustvarjalca. Bilo bi neetično, da ga spreminjam in oblikujem po svoje, a sem se vseeno odločila, da ga napišem po svoje, ker drugače kot po svoje ne znam delati. In potem se je začelo. Prebrala sem to 600 strani dolgo in izjemno zanimivo knjigo, v kateri je vse in še več. Izgubljala sem se v zgodbah, si delala zapiske in strah v meni je rasel. Kako to posneti? Film mora kazati slike oziroma podobe, a od te stare vere materialnega ne obstaja nič več, saj so vsa svetišča, kolikor jih je bilo, uničili pokristjanjevalci, ki so začeli svoj pohod iz Čedada leta 1331. Kar niso uničili oni, je bilo uničeno kasneje v prvi svetovni vojni, ko je bila tam soška fronta. Tudi zadnji Medveščkov pričevalec Kopoviščar je umrl pred nekaj desetletji. Ves čas mi je hodila po glavi misel, da je to prej material za film, kot je na primer Gospodar prstanov. Pa ne eden, kar nekaj njih, ker je toliko vsega – vse od boginje Nikrmane, prasile, stvariteljice vsega, ki ni imela podobe, preko duhov, svetih mest, svetišč, svetih živali, raznih obredov, vezanih na letne čase, do zdravilstva, čaranja, obredov smrti, rojstva in tako naprej. Mokre sanje, saj slovenska filmska produkcija ne premore tega denarja. Pojavila pa se je še druga dilema. Film je kot medij izjemno sugestiven in tudi manipulativen, in to, kar bom napravila, bodo ljudje verjeli. Ustno izročilo, ki ga je zapisoval Medvešček, je šlo iz roda v rod, in vemo, da možgani delujejo tako, da polnijo spominske luknje z lastno domišljijo. Kaj od tega je torej sploh res? To bi lahko vedeli le ljudje, ki so živeli nekaj stoletij nazaj. Upravičeno vprašanje, ki pa nikakor ne izničuje dela, ki ga je Pavel Medvešček napravil in je nekaj izjemnega, dragocenega, saj gre za edino pričevanje, ki govori o tem, kako so davno nazaj živeli ljudje tam na borni zemlji, v težko dostopnih grapah, stisnjeni med gore in popolnoma odvisni od sil narave. In kot je mogoče razumeti iz tega ustnega izročila, je bila njihova vera vera v silo narave, saj so bili popolnoma odvisni od nje. Zelo so jo spoštovali in živeli v skladu z njo. Ko je ta udarila s svojo uničevalno silo, so v bran tega opravljali posebne obrede. Prav tako so opravljali obrede v zahvalo naravi za dobro letino, vmes pa še mnogo drugih, vezanih na radost bivanja, kar je pa itak skupno vsem poganskim verovanjem. Zanimivo pa je to, da je bila vrhovna in edina božja instanca Nikrmana ženskega spola, po navadi je bog namreč moškega spola. In če mislimo to staro vero v kontekstu sedanjosti, zavedajoč se dejstva, kako si sodoben človek z neizmernim uničevanjem in izkoriščanjem narave sam reže vejo, na kateri sedi, lahko rečemo, da je bila to zelo napredna in tudi svobodna vera. Brez cerkvenih oblastnikov v mogočnih katedralah, brez dogem, ki jim moraš slepo verjeti, brez obljub pekla in nebes. In seveda se je krščanstvo na vso moč trudilo to vero izbrisati z obličja zemlje, zato so ljudi na silo pokristjanjevali, uničevali njihova svetišča in mnogo njih tudi pobili. Zato je ta vera postala skrita. Obrede so opravljali na skrivaj in o tem se v javnosti ni več govorilo. Kot pravi Medvešček, so bili edini prenašalci ustnega izročila strici, kot so rekli samskim moškim, ki niso imeli pravice dedovanja in so kot hlapci delali na lastnem domu ali kje drugje. In kot nadaljuje, je trajalo dolgo časa, da si je pridobil njihovo zaupanje, saj je bil zanje 'forešt' (tujec), pa vendar so v njem prepoznali človeka, vrednega zaupanja. Po kozarčku ali dveh žganice se je jezik razvezal in nastala je knjiga, ki je pravi etnografski zaklad. In s tem mastodontom se zdaj spopadam. Počutim se kot otrok v svetopisemski prigodi, ki je hotel z žlico pretočiti morje v posodo."

Osebni arhiv

Ne glede na vaše dvome o tem projektu, se mi zdaj, ko takole razlagate o njem, vseeno zdi, da je v njem marsikaj takšnega, kar je zelo blizu vašemu ustvarjanju. Vprašanja človeka in njegovega mesta v svetu. Kako družba osmišlja njegovo bivanje. Pa vloga religije v družbi. Ali ste kljub dokumentarni formi šli v svoje značilno metaforično in abstraktno pripovedovanje in bo to polnovreden film Eme Kugler?

"Ne. V tem primeru to ni mogoče. Dva razloga sta, ki to preprečujeta. Prvi je ta, da tu ni prostora za mojo domišljijo. To je edino etično in prav. Striktno se držim tega, kar je zapisano. Drugi razlog pa tiči v financah. Seveda bi lahko mnogo tega upodobili s 3D-animacijami in bi film lahko zaživel bolj polnokrvno. Če bi denimo imela na voljo 500 tisoč evrov, bi to bilo možno, a realnost je, kakršna je. Moje glavno vodilo je napraviti čim manj oziroma nič škode temu, kar je bilo že od prej zapisano."

Že zdaj je torej jasno, da ta film ne bo enakovredno stal skupaj z vašimi prejšnjimi filmi.

"Res je drugače. Če delaš nekaj, kar vibrira v tebi, kar ima neko tvojo notranjo logiko, bazira na tvojem izkustvu bivanja, je, kar ti si, takrat je to čisto drugače. Ta projekt je zame popolna terra incognita. Saj se poglobiš v tematiko, ampak ta v meni ne vibrira. Le kako bi? Tudi če bi imela tistih 500 tisočakov, bi imela isti problem. Do sedaj namreč nikoli nisem delala česa, kar ne bi bilo moje. Morda bi drug režiser ali režiserka to napravila veliko bolje, kdo ve? A zdaj je, kar je. Kar pa ne pomeni, da vanj ne bom vložila vsega, kar zmorem in znam. Je pa to preizkušnja zame osebno. Marsikdo bi verjetno rekel, pa saj je samo film. Pa ni tako! Je izjemno občutljiva tvarina, ki je bila sveta ljudem daleč nazaj, in to je treba spoštovati."

Ema Kugler med snemanjem filma Človek s senco.
Osebni arhiv

Na kaj ste pomislili, ko so vam povedali, da ste prejemnica Prešernove nagrade? Je šlo za čisto veselje ali so se vam vendarle v misli prikradle vse pretekle muke z institucijami pri nas, ki največkrat niso želele financirati vaših filmov?

"Niti nisem bila tako zelo presenečena. Nekako se mi je zdelo, da mi jo bodo slej ali prej dali zaradi mojega filmskega opusa. Slovenski filmski arhiv je obogaten z enajstimi mojimi filmi. Večina jih je nastala brez državne pomoči, z nesebično pomočjo vse filmske ekipe, ki je vedno skupaj z mano delala zastonj, in z brezplačnimi tehničnimi uslugami koproducentov. Pa tudi to, da sem orala ledino, kar se tiče nekega drugega pogleda na film, kar je pa filmska kritiška stroka prepoznala kot unikatno, kot vredno ne samo doma, tudi v tujini. Denarna nagrada, ki sledi, bo pa poplačala kakšno slabo stotinko mojega brezplačnega dela vse od leta 1993 pa do 2019, ko smo končali zadnji film. Nič ni podarjenega, vse je bilo krvavo zasluženo! Veliko več bi mi pomenilo, ko bi se kdo prej spomnil name in mi omogočil, da bi delala filme, kot so bili zamišljeni. Tako pa nikoli nisem filma naredila tako, kot je bil izvorno zamišljen. A bilo je, kot je bilo, in v okviru možnega smo napravili, kar smo napravili. Veliko bolje to kot pa jamrati, da se nič ne da, ker ni možnosti, 'jaz imam pa tako genialno idejo'. Vseeno je pa super, da sem dobila nagrado. In že zdaj se veselim, da bom za vse prijatelje in sodelavce pripravila en mega žur, kajti brez njihove pomoči me kot ustvarjalke ne bi bilo. Po drugi strani pa je to tudi prva Prešernova nagrada za nekoga iz neodvisne art scene, kar je pa tudi pomembna stvar."

Vseeno se je težko znebiti občutka, da si institucije – ne glede na to, da je nagrada več kot zaslužena – s tem tudi nekako perejo vest, prav zato, ker vas niso podpirale takrat, ko bi vas morale.

"Ne mislim, da si perejo vest, kajti ta komisija ni odločala vsa ta leta nazaj, ko so me na razpisih vedno znova zavrnili. Pač nekomu med predlaganimi je treba nagrado dati. In če razmislim racionalno, je moj zadnji film z vsemi mednarodnimi nagradami tudi nekaj povedal. Je pa nagrada en hecen institut. In vedno se sprašujem, za koga je bolj pomembna. Za tistega, ki jo da, ali za tistega, ki jo dobi? Dajalec nagrade je na poziciji moči in ta izbere in določi, kaj je vredno nagraditi. S tem delo dobi neki simbolni kapital. S tem vplivajo na percepcijo ljudi, jim postavljajo okvirje percepcije umetniškega dela. Povprečen slehernik se ne sprašuje, temveč verjame. Če so oni tako rekli, bo že prav. Včasih so odločitve prave, včasih strokovno napačne, včasih prazne, ker so politično pogojene, in tako dalje. Ena takšna se je zgodila pred leti, in da je bila napačna v vse smeri, so zdaj odkrili spolni škandali določenega 'svetega' človeka."

Osebni arhiv

Se vam zdi, da bo nagrada pomagala? Da boste vendarle lažje dobili sredstva na raznih razpisih?

"O tem močno dvomim, do zdaj mi pri tem ni nobena pomagala, pa sem jih pri nas dobila kar nekaj. Vse je pa odvisno od komisije, koliko je ta odprta za malo drugačen odnos do tega, kakšen mora film biti. Spomnim se, da ko sem v preteklosti prijavljala svoje scenarije, so mi v eni od zavrnitvenih odločb napisali 'Vsebina popolnoma neprimerna' s tremi klicaji na koncu. (Izbruhne v smeh.) Ker je bila možnost pritožbe, sem prosila za razlago, kaj je tu tako neprimernega. Odgovora seveda nisem dobila. V eni drugi odločbi so mi napisali, da liki niso dramaturško izdelani. Kako bom imela dramaturško izdelane like, če film govori o sleherniku? Ampak generacije se menjajo in zagotovo se bo tudi to spremenilo. Sedaj tudi mlajši ustvarjalci mnogo pogosteje dobijo sredstva, kar je edino prav. V preteklosti so jih nenehno dobivali eni in isti. Na sceni so bili trije glavni producenti in verjetno so se med sabo dogovorili, kako si bodo razdelili sredstva. Prepričana sem, da nihče na filmskem centru ni imel nikoli nič proti meni. Ravno nasprotno. Vedno so mi dejali: 'Ema, super, kaj ti vse zmoreš.' Ja, hvala, a denarja mi pa niso dali. Glavni problem je seveda v tem, da je za filmsko produkcijo tako malo denarja. Zato ga raje dajo filmu, ki bo narejen po ustaljenem vzorcu, takem, ki so ga gledalci vajeni, ki govori o tukaj in zdaj in bo služil večni mantri, 'da ga bodo ljudje ja razumeli'. Če bi razumevanje filmov kaj pomenilo, kaj doprineslo k stanju zavesti sveta, potem bi bil Hollywood odrešenik sveta."

Pri filmu Človek s senco se v primerjavi z vašim prejšnjim pogovarjamo o desetkratniku, ko navajamo število nagrad, ki sta jih filma prejela na mednarodnih festivalih.

"Človek s senco jih ima zdaj že 116, Odmevi časa so jih imeli 14. Ko so nagrade začele prihajati in jih je bilo nekaj čez deset, sem si rekla: 'To je pa v redu!' Potem ti pa vsaka naslednja ne pomeni več toliko, čeprav si vsake vesel. Kar šteje, je pa to, da je film prepotoval ves svet, od Severne in Južne Amerike, Evrope do Indije, Kitajske, Japonske, Avstralije, in bil v teh tujih kulturah še nagrajen, to je pa zame in za celotno ekipo en velik kompliment in zadoščenje."

Osebni arhiv

Zdi se mi, da se vam je s Človekom s senco vendarle obrestoval vaš metaforični in abstraktni način pripovedovanja, ki je zaradi večinoma nebesednega sporočanja tudi izredno univerzalen. Nikoli ne govorite o nekih lokalnih niti konkretno aktualnih temah, temveč venomer ciljate na najsplošnejše filozofske probleme človekovega obstoja. V vaših filmih se lahko najdejo gledalci, ne glede na to, od kod na svetu prihajajo.

"Odziv na moje filme po svetu dokazuje to. Je pa res, da je to festivalska publika, ki se razlikuje od povprečja. S povprečjem ne mislim nič slabega, le to, da takšno občinstvo film jemlje kot zabavo, skupaj s kokicami, kokakolo, pa čim več streljanja, hitrih voženj, pa sladkobne melodrame, pa še malo seksa, in to je to. Nič ni narobe s tem ali vse je narobe s tem. Plačaš karto, zapraviš čas, gledaš neki komercialno umišljen svet, vse skupaj podoživljaš z umišljenimi junaki, a ven prideš prazen in zato greš po ponovno zadovoljitev – pornografijo. Na tem bazira večina filmske produkcije, ki ima eno in edino agendo – izkupiček, profit. Zame je dober film tisti, ki je kot koncert klasične glasbe. Tam nihče ne pripoveduje neke zgodbe, a se ti med poslušanjem zgodijo vse tvoje zgodbe, to je prostor zate, za tvoj razmislek o tebi samem. In to je tisto, kar je edino poslanstvo umetnosti. Morda se komu zgodi, da ko gleda moj film, razmisli o sebi, o svetu, v katerem biva, ki je grozljivo brutalen in nepravičen, in se v njem prebudi njegovo nezavedno, njegov etični kod, ki mu pravi: 'Postani boljši človek.' In če se komu to zgodi, potem je namen dosežen."

Že dolga leta imate velike težave z najemom prostorov za ustvarjanje v Parmovi ulici v Ljubljani, ki so v lasti Slovenskih železnic. Ali ste zdaj uspeli doseči dolgoročnejši dogovor z lastniki?

"Z mojimi delovnimi prostori je pa tako. Od leta 2007 do 2009 sem skvotala napol razpadajočo stavbo Stare pošte za Navjem. Ena stena je manjkala, bila je luknja v strehi, tako da je bilo tam zelo romantično, ko je snežilo v prostor, brez vode, elektrike itd. Tam sem napravila vso scenografijo za film Za konec časa (2009). Potem so me vrgli ven, ker so stavbo porušili. In kam zdaj? Sedla sem na kolo in se malo zapeljala naokoli in našla opuščeno halo za Železniškim muzejem. Dala prošnjo na oddelek za nepremičnine pri Slovenskih železnicah in so mi odobrili najem za leto in pol. Tudi tu ni bilo vode, streha je puščala, a bila je elektrika, nekaj razbitih šip, gretja ni bilo in spet je bilo delati tam pozimi izjemno romantično. Ko je pogodba potekla, so mi grozili z deložacijo, a film Odmevi časa (2013) je bil šele na pol poti. Tokrat sem imela malo več sreče, ker mi je pomagala pomočnica generalnega direktorja pri SŽ in so mi pogodbo podaljšali za pet let. Film smo končali in začeli delati novega, Človeka s senco, in spet ista kalvarija. Zahteva za izpraznitev prostora in ponovne prošnje, iskanje človeka, ki koga pozna, da bi pomagal. Po težkih bojih sem dosegla podaljšanje za eno leto in tako vse do leta 2021, ko mi je konec avgusta pogodba potekla. Tokrat je šlo zares. Zahteva, da grem ven, je bila dokončna. Če ne grem prostovoljno, me bodo deložirali na moje stroške. V prostoru pa vsa scenografija mojih zadnjih treh filmov, material, rekviziti, skulpture ... Vse to smo odpeljali na smetišče. Samo vrednost materiala, iz katerega je bilo vse narejeno, je bila čez 100.000 evrov. Sem pa že marca, ko je nastopila nova vlada, poslala prošnjo na ministrstvo za kulturo, da intervenirajo, če je možno. A ker božji mlini meljejo počasi, se je tudi ta intervencija zgodila malo prepozno. Ko je bilo vse že odpeljano na smetišče, nekaj dni pred iztekom roka, ki je bil 31. avgust, me je pa poklical generalni direktor SŽ, češ, da ga je poklical minister Simoniti in da mi podaljšajo pogodbo za eno leto. Vse moje delo, ki sem ga ustvarila v 18 letih, je bilo uničeno. To me še zdaj boli, pa kaj. To sem vzela kot naravno katastrofo, prostor sem pa le obdržala, čeprav spet samo za eno leto. In potem nova vlada in ponovimo postopek in tudi nova ministrica je intervenirala. Tako imam zdaj spet prostor za eno leto, do konca leta 2023. Kako pa naprej – kdo ve?"

Osebni arhiv

V svet filma ste zašli nekje leta 1993, ko ste pri nastajanju filma Hidra spoznali Evo Rohrman. Se je s tem zbudila neka umetniška strast, ki je bila že prej v vas, ali je šlo za povsem novo razodetje?

"Eva je bila izjemno pomembna, saj sva skupaj zakorakali v to področje ustvarjanja in pot ni bila lahka za nobeno od naju, a imam na to izjemno lepe spomine. Nič nimamo, a bomo napravili. To je bil najin moto in ta mantra se me drži še danes. Kako je teklo naprej, pa je vse skupaj splet naključij in mene kot take. Nobene velike misli o tem ne morem povedati. Ustvarjanje je kot življenje, pri katerem ne veš, ali boš jutri še živ. Zato imaš današnji dan. Napravi, kar se v tem dnevu da. Problemi te čakajo jutri in jutri jih boš razrešil. Je pa res, človek je, kar je na svet prinesel s svojimi geni, s skupnim nezavednim, pa kako ga je obrusila in ukalupila vzgoja in kar je od umetnosti použil. Jaz sem použila veliko in to me je zaznamovalo in oblikovalo. Brez tega bi bila samo telo, ki je, spi in na koncu umre. Je pa res, da je vsako doživetje prave umetnosti zame eno veliko razodetje, ki je potentno in te sili in ti pravi, daj, tudi ti nekaj napravi. In to je to, pa nič več."

Dandanes veljate za ustvarjalko, ki je močno zasidrana v urbanem okolju Ljubljane. Vseeno prihajate iz zelo drugačnega okolja. Če bi moral posneti ikonično fotografijo slovenskega podeželja, bi le stežka našel bolj popolno kuliso kot v vašem rojstnem Šmartnem v Rožni dolini. Ali v sebi še nosite kaj tega kraja?

"Seveda. In veliko je tega. Ko grem v Šmartno v Rožni dolini, rečem, da grem domov, in ko grem nazaj v Ljubljano, spet rečem, da grem domov. Ta dva kraja sta pri meni kot presek dveh množic, in kot smo se učili pri matematiki, sta v preseku dveh množic prisotni kvaliteti obeh in tako to je. V svojem bistvu sem pa človek narave. Ljubljano imam rada zaradi umetnosti, ki jo je možno doživeti tu, in zaradi prijateljev, ki bivajo tu. V svojem bistvu sem pa kmet, človek, ki je hodil bos po gozdnem mahu, poznal, kako piha veter in kako nizko letijo lastovice, ki naznanjajo dež, kako je dišal sneg, ko ga je topil južni veter, kako nas je oče budil sredi noči: 'Pridite gledat, krava bo porodila.' In potem je prišel ven teliček ves v sluzi in smo ga zdrgnili s slamo, da je zadihal, vstal na majavih nogah in šel k mami sesat. Prelepo, resnično, bivanjsko in to hodi z mano. V svojem bistvu sem človek narave, in če je treba temu dati oznako, da je to kmet, potem sem pa kmet."

Ker tudi sam živim v tistih krajih, vem, da gre vseeno za precej konservativno okolje, zelo drugačno od tega, v katerem ustvarjate sedaj.

"To je pa en sam butast predsodek, ki nima nobene osnove. Zagovedene ljudi imamo vsepovsod, v mestu, na podeželju, v parlamentu, v bankah, v Evropski uniji, vsepovsod. Izhajam iz kmečkega okolja, in če drži, kar pravi psihološka znanost, da je za oblikovanje človeka ključno otroštvo, potem je logičen sklep, da je bilo pri nas doma precej svobodomiselno okolje. Eno je pa držalo kot pribito, delati je pa bilo treba, kar je prav, sem dobila vsaj delovne navade, to je pa dobra popotnica za življenje."

Se te podobe iz otroštva danes še kažejo v vašem ustvarjanju?

"Ne vem, če so to ravno podobe. Gre bolj za občutja drugačnosti, ki sem ga prvič doživela v gimnaziji. Vsi moji sošolci so bili iz mesta in ni bilo tako redko, da so ponorčevali iz mojega kmečkega porekla. V najstniških letih to človeka prizadene. Ko sem prišla pa v Ljubljano, sem pa izvedla, da sem Štajerka, to je bil pa že bolj hec. (smeh)"

Film Človek s senco izraža to vašo povezanost z naravo. Ampak vseeno se zdi, da je v njem prisoten tudi velik pesimizem nad stanjem človeštva.

"Seveda je. In to globok pesimizem. Samo poglejte naokoli. Kaj vidite? Eno samo agresijo. Nedavno vojna pri nas, klanje v Bosni, zdaj vojna v Ukrajini, vojna v Jemnu, kaj se dogaja v Afganistanu, etnični spopadi in genocidi v Afriki, teroristični napadi, horde beguncev, ki iščejo svoj prostor pod soncem in se jih vsi otepajo. Zastrupljanje narave s pesticidi, izsekavanje gozdov, iz zemlje izkopati in izčrpati vse, pa četudi vse okoli pocrka. Živalske farme so tovarne mesa, kjer so živali tretirane kot proizvodno sredstvo in trpijo. Brezpravne delavske množice v krempljih kapitala, ki na njihov račun kuje bogastvo, in še in še. Vrsta grozot je dolga. A ker se vse v naravi vrne, jih bo tudi človeška vrsta dobila po betici. A na žalost bodo trpeli – in tudi že trpijo – najprej tisti, ki tega niso zakrivili. Pa tudi bogataši ne bodo ušli, ko bo mati narava zamahnila z roko in izbrisala z obličja sveta to vrsto, ki se ji reče človek. Kar je pa itak zakonitost vrste – da se izrodi, izgine."

Vaši filmi se pogosto ukvarjajo z motivom svobodne volje. Ali je glede na to, kar ste zdaj povedali, mogoče biti del sodobne družbe in hkrati svoboden?

"Svoboda kot taka ne obstaja. Če samo pomislimo na novorojeno dete, ki je brez lastne volje dano v obdelavo staršem, ki ga oblikujejo po svoji podobi, kot so bili oni sami oblikovani po podobi svojih staršev. Tako se ta vzvratna vožnja nadaljuje. Njegove prazne možgane zafilajo s svojo zgodovino, s svojimi predsodki, s svojimi prepričanji, s svojim kaj je prav in tako mora biti in ta ubogi otročiček ne more nič. Je objekt staršev, iz katerega potem napravijo človeka, in če so uspešni, bo to nekonflikten, oportun človek, ki bo služil sistemu, v katerem živi. In v tem kontekstu razumem krščansko dogmo o izvirnem grehu, ki ga z rojstvom na svet prinese novorojenec in se ga potem s krstom izbriše. To ni greh novorojenca, to je greh staršev! Obstajajo pa majhne svobode, na primer to, da se odločiš, kaj boš jedel, kaj oblekel, koga volil, kam šel na dopust, seveda, če imaš denar. V svojem bistvu pa človek ni svoboden in tudi noče biti, kajti odločiti se za svobodo, kolikor je to sploh možno, je to, da si za vse svoje odločitev odgovoren sam. Ni drugega, ki bi ga lahko krivil za svoje neuspehe, svoje življenje, svoje zdravje, ni drugega, ni države, ni boga. Si samo ti. Svoboda, če bi bila možna, bi bila črno brezno groze."

Prizor iz filma Človek s senco.
Lev Predan Kowarski

Vaše podobe dajejo vtis, kot da so neposredno preslikane iz vašega nezavednega. Ali jih analizirate, preden jih prelijete na platno, ali zgolj pustite, da se zlivajo ven?

"Pustim jih, da tečejo. Le zakaj bi jih analizirala? In kako? To bi bilo kot mačka, ki išče svoj rep. Je pa res, da je bilo mnogo mojih del inspirirano s klasično glasbo. Homo Erectus z Makrokosmosom Georgea Crumba, Odmevi časa z Lontanom, György Ligeti, vrsta skladateljev je dolga. Prepričana sem, da me je glasba oblikovala v to, kar sem."

V zadnjih letih je emancipacija režiserk postala izjemno pomemben vidik v filmskem svetu. V zadnjih tednih je filmsko sceno dodobra razburkala nova lestvica najboljših filmov vseh časov, ki jo je po glasovanju kritičark in kritikov ter režiserk in režiserjev objavila britanska revija Sight & Sound. Na vrhu se namreč niso več znašli Welles, Hitchcock ali Kubrick, kot je to bilo v navadi dolga desetletja, temveč film Jeanne Dielman (1975) režiserke Chantal Akerman. Vzpon režiserk in kritičark torej začenja spreminjati tudi samo zgodovino filma. Kako vi gledate na to?

"Aleluja! Svet je odkril, da celo obstajajo ženske, ki lahko napravijo film, ki je povrhu vsega še dober. Ja, kaj naj rečem: 'Dober dan, 2023, dober dan, pamet!'"

Nataša Živković 
Lev Predan Kowarski

Kako pa doživljate, kadar se vaše delo kontekstualizira skozi prizmo vzpona ženskih režiserk in se vas izpostavlja kot pionirko ženskega filma pri nas, kot ustvarjalko, ki je na večinoma moški sceni redno ustvarjala že davno, preden se je zgodil prelom z gibanjem #MeToo?

"O tem nimam nobenega posebnega mnenja. Me pa veseli, če sem bila komu v vzpodbudo."

Kakšne načrte imate?

"Popolnoma sem okupirana s tem filmom o starovercih. Ko to končam, se bo pa sigurno začelo kaj motati po moji glavi, in ko se to namota in ti ne da miru, začne pritiskati in siliti ven. Če se bo zgodilo to, bo pa spet en nov film. Sem pa sprejela odločitev. Film bomo delali, če bom dobila denar za produkcijo, da bodo ljudje za svoje delo plačani. Zastonjkarstva je bilo več kot dovolj!"

Si v prihodnosti želite ustvariti kaj takšnega, za kar do sedaj še niste dobili priložnosti?

"Da! Rada bi posnela film s samo enim igralcem v puščavi in na severnem tečaju. To si pa res želim. Močan tekst, svet brez življenja, prelep v svoji pustoti in človek v njem, ki bi nam imel kaj povedati."

Jure Henigman
Lev Predan Kowarski
Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?