(INTERVJU) Hrvaški umetnik Slaven Lunar Kosanović: Banalizacija in pohlep sta prisotna povsod

Prijazni, nasmejani multitasker, ki veliko bere in predvsem veliko razmišlja. Kljub svetovni slavi in uspehu ni pri njem slutiti niti trohice tistega, kar mnogi radi pripisujejo (zasluženo ali ne) Zagrebčanom. Snobizem bi pri umetniku, ki izhaja iz grafitarske in hip hop scene devetdesetih, težko našli. Dela hitro, zbrano, spreji so pravzaprav podaljšek njegove roke. To so male zadeve, pravi njegov brat Gorazd, ki ga je spremljal pri prvem podvigu v Mariboru. Njegovo največje delo, zid odlagališča odpadkov v Zagrebu, jim je vzelo kak teden. Seveda. Slaven Lunar Kosanović največ pozornosti usmerja v varovanje planeta in s svojimi deli pogosto opozori na ves nepotrebni odpad, ki ga proizvaja človeštvo. Zato tudi vztrajno reciklira - odpadke spreminja v umetniška dela.

Sodobna grafitarska scena je vsaj izvorno zelo blizu subkulturi hip hopa, upor v črnskih četrteh v 90. letih prejšnjega stoletja se je prenašal v zvoku in slikah. Na zidovih sosesk seveda. A časi Comptona, Bronxa, nasilja nad temnopoltimi prebivalci najrevnejših in najbolj problematičnih sosesk so mimo, hip hop pa je večinsko prestopil iz alternative v mainstrem. Debate - kje je meja, do katere nekaj ostaja subkultura, alternativa, zvesta sebi, in kdaj postane glavna poanta "prodaja", zaslužek, zadeva pa preskoči v mainstream, so stalnica. Enako se dogaja s hip hopom, a tudi tehnom in drugimi stili. Tudi najboljši grafitarji danes služijo veliko denarja, vabijo jih k sodelovanjem, pripravljajo razstave, sodelujejo s podjetji ... Se bistvo s tem izgubi?

"Mislim, da je povsem jasno, da mora človek od nečesa živeti. Če živi tako, da počne nekaj, kar bi tudi sicer počel po lastni volji v prostem času, potem mislim, da je to zmagovalna situacija. V resničnem življenju to ni nujno povsem tako, ker lahko kompromisi s strankami vključujejo pasti in lahko pride celo do utrujenosti zaradi ponavljanja vedno istega. Nekateri ljudje ponavljanje definirajo kot prepoznaven stil - in to je kliše, v katerega je skoraj nemogoče ne pasti. Seveda opažam podobne pojave in poskušam najti svoje metode boja proti njim.

Zelo zanimivo mi je poslušati zgodbe starejših iz recimo glasbene scene, ker se mi zdi precej podobna, mogoče celo bolj drastična kot likovna umetnost: Imate uspešnico ali uspešnice in ljudje želijo prav te uspešnice. In večino avtorjev, ne glede na to, kako se trudijo ustvariti nove in sveže stvari, življenje na zahtevo ljudi vedno znova vrača, da jih ponovijo. Ne vem, kako bi se znašel v tem. Po drugi strani pa glasbena scena, torej njena dela, vstopajo v percepcijo občinstva zelo neposredno, skoraj kemično - in glasba je v primeru hip hopa zelo zgodaj odskočila od vizualne komponente hip hopa v smislu dobička in priljubljenosti.

Mene navdihujejo - nepovezano s hip hopom - avtorji, katerih ustvarjalnost ne pojenja, avtorji, znani kot mainstream izvajalci, ki pa so ostali zvesti svojemu zvoku in so zaslužili megapriljubljenost in dobiček samodejno, poleg tega pa so še naprej napredovali. Primeri, ki me veselijo, so recimo Depeche Mode, Duran Duran oz. nedavno preminuli David Bowie in George Michael. Nalašč ne govorim o hip hopu, ampak o pojavih, ki so daleč nad njim, znani v celem preseku družbe v svetovnem merilu. Zatorej - vsekakor sta tudi s komercializacijo možna napredek in rast. Negativni primeri komercializacije bi bili, recimo, posilstvo mojstrovine tipa Hobbit, mislim, da mi ni treba navajati, na katere podrobnosti mislim, ker so dokaj jasne vsakemu oboževalcu Tolkienovega dela.

Banalizacija in pohlep sta prisotna na vseh področjih - od hrane, mode, glasbe, umetnosti, medijev ... da ne naštevam naprej. Takšna komercializacija ni samo zoprna, ampak tudi nevarna. Mogoče bi lahko omenil še nekatere kvazipuritanske posameznike med subkulturami, ki bodo z veseljem popljuvali vsakogar, ki se dvigne nad povprečje in ga radovednost vodi naprej, pri tem pa bodo zagovarjali pristop 'true 2 the game' (ostati zvest igri). Neuresničeni nesrečneži tega tipa obstajajo v vseh kulturah in subkulturah in z njimi bi se morala ukvarjati psihiatrija."

O čem bi se pogovarjali z Banksyjem, če bi imeli priložnost?

"Verjamem, da bi govorila o navdihu za delo, vplivu dela na občinstvo, razlikah in podobnostih ljudi v različnih delih sveta, proizvodnji, konceptih, perspektivah za prihodnost."

Vaše sporočilo je varovanje, ohranjanje planeta. Kaj bi si Charles Darwin mislil o nas, če bi nas videl danes? "Kaj za vraga je počela ta evolucija?"

"Nad vsemi našimi vsakdanjimi radostmi in težavami imamo en zelo resen problem, to je ohranjanje planeta. Neskončni pohlep v kombinaciji z neskončno neumnostjo nas vodi neposredno v eno smer: propad. Nekateri radi omenjajo, da se ni nikoli živelo bolje, dlje, varneje in bolj zdravo. To velja za srečni odstotek prebivalstva v nekih mirnih mestih - in če se ne bi premaknil od tukaj in bi živel brez interneta, bi morda celo delno verjel v to.

Tako pa mislim, da je že bežen pogled na zemljevide Googla dovolj, da opazimo, kako se svet uničuje. Nekateri temu radi rečejo razvoj, a v resnici je čisto, vztrajno in temeljito uničevanje. Če bi le delček vložene neskončne energije, ki jo usmerjamo v takšne nepopisne neumnosti, namenili za pametne načine gospodarjenja z Zemljo, bi mogoče še imeli kakšno šanso. Tako pa sedimo na vlaku, ki neustavljivo drvi v propad.

Darwin je že takrat razumel, da obdobje, v katerem človek hodi po planetu, ni dovolj dolgo, da bi evolucijsko bistveno napredoval. Seveda je majhen odstotek ljudi dosegel fantastična odkritja na različnih področjih, množice jih z veseljem uporabljajo, vendar evolucijsko nas še vedno poganja isto gorivo kot naše daljne sorodnike iz jame. Pri nekaterih ljudskih praznovanjih so starodavni obredi zelo pomembni in se še danes dobro razpoznajo. Ko to gledam, mi ni vseeno."

Veliko se govori o ekologiji, trajnostnih konceptih, naredi pa se nič, v realnosti se ne spremeni prav veliko. Kaj bi nas po tvojem mnenju dovolj "udarilo po glavi", kaj bi bil dokončni reality check, trenutek streznitve?

"Ultimativni reality check že zadeva del za delom planeta. To je tako kot pri slutnji velike nevarnosti in ti v sekundah pred dejanskim dogodkom postane popolnoma jasno, kaj se bo zgodilo, a je za reakcijo prepozno. Imam te slutnje, zelo so strašljive in nikoli mi niso pomagale. Zemlja je povezana, informacije krožijo z neverjetno hitrostjo, a internet, ki hrani celotno znanje o civilizaciji, se v glavnem uporablja za opičje pačenje - in tu ni pomoči.

Če se vrnemo k prejšnjemu vprašanju; imamo torej varnost, kakovost življenja ... - vendar optimisti preskočijo eno pomembno dejstvo: število ljudi na planetu. Nekdo pameten je rekel, da preveč ljudi zahteva preveč in prehitro. Zanesljiv recept za katastrofo."

Kakšna je vaša asociacija na Greto Thunberg?

"Njen obraz mi je znan, kaj govori in počne, mi je manj znano. Vem, da je mlado dekle iz Danske, ki zagovarja varstvo okolja, in opažam, da je mišičastim, čisto obritim moškim, ki jim je všeč nositi znamke, kot je Alpha industries, trn v peti. Že samo zato mi je simpatična, ne da bi sploh slišal katerega od njenih govorov."

Niste slišali niti enega govora Grete Thunberg? Neverjetno!

"Nisem slišal nobenega Gretinega govora in se pravzaprav izogibam poslušanju posnetkov govorov nasploh. Držim se zapisanega, malo haram po starinarnicah, ko utegnem, in izbiram knjige, ki me veselijo. Zelo redko pa pogledam kak intervju na spletu."

Kaj je ultimativni spot, kraj, kjer bi radi delali, in kaj bi tam nastalo? Reciva, da je meja galaksija.

"Morda en Lunar na Mesecu." (Smeh)

Vsi glasbeni zapisi, ki ostanejo v avtu več kot štirinajst dni, metamorfirajo v albume Best of Queen, je nekoč zapisal Terry Pratchett. Kaj, v katero glasbo se spreminjajo vaše kasete?

"Čeprav poslušam zelo širok spekter glasbe, se vedno z veseljem vračam k pop zvoku osemdesetih. Zame je to nekako primerljivo z izbiranjem med pijačami, recimo sladek sok ali nekaj sladkega. Je nekaj, po čemer boste vedno posegali. Torej ne morem pobegniti od Duran Duran, A-ha, Depeche Mode, The Human League, Ultravox, Talk Talk, Simple Minds in številnih drugih umetnikov iz tistega časa. Mislim, da je to delno pogojeno s spomini na otroštvo. Predvidevam, da gre za nekaj občutka navidezne varnosti in navidezne brezskrbnosti življenja, na nek način beg od realnosti."

Še o razstavi. Poleg vaših del boste tudi nadgradili, preuredili dela priznanih slovenskih ustvarjalcev. Hana Stupica denimo vam je poslala precej zanimiv primerek svojega dela. Miceno miško. Je to največji izziv, ki so ga pred vas postavili slovenski ustvarjalci?

"Ja, za šalo sem dal zgodbo na instagram. Hana dela z majhnimi čopiči zelo majhne in natančne ilustracije. Sam pogosto delam na velikih formatih, zato me je res zaskrbelo, kako mi bo uspelo. Njeno delo zelo cenim in moram priznati, da me je zagrabila trema, ko sem dobil v roke njeno delo za intervencijo.

Večina del mi predstavlja izziv, saj je bistvo sodelovanja delo obogatiti, ne pa samo dodati kaj kar tako. Sodelovanje je vsekakor zabavno, a je vedno tudi izziv, kompromis, skupna igra, kjer se ljudje učijo drug od drugega.

Z grafiti in murali deluje malo drugače, a načeloma gre za podoben proces, na stenah je morda malo lažji in bolj spontan, na mobilnih medijih malo bolj premišljen. Vsak človek, torej vsak avtor je sam po sebi kompleksen pojav - in pri sodelovanju dveh takšnih se zgodi kemija kot v družini, odnosih, prijateljstvu, poslu, katerikoli interakciji, samo da tukaj delamo na konkretnem delu, rezultatu, nečem oprijemljivem, kar spet gre v oceno občinstvu, ker je delo javno."