Prvi meseci epidemije so pokazali, da SARS-CoV-2 v pediatrični populaciji ne povzroča tako hude bolezni kot pri odraslih in starostnikih. Nemogoče je reči, da je to prineslo kakršnokoli veselje, vsekakor pa je bilo tako med otroki in njihovimi starši kot med zdravstvenimi delavci opaziti precejšnje olajšanje.
V mesecih, ki so sledili, smo med otroki in mladostniki dejansko beležili majhno število hudo obolelih otrok za covidom-19, ki so potrebovali bolnišnično oskrbo. Tako je bila ta populacija nekako potisnjena ob rob v razmišljanjih o posledicah epidemije. Morda se je pozornost javnosti za kratek čas povečala, ko so se pojavili prvi primeri multisistemskega vnetnega odgovora (MIS-C) pri otrocih in mladostnikih nekaj tednov po preboleli okužbi z virusom, med katerimi so nekateri potrebovali tudi obravnavo v enotah za intenzivno zdravljenje. Na srečo su bili tudi ti primeri redki in izhod praviloma dober.
Nekoliko prezrta pa so bila opozorila, da se v senci epidemije, ki jo neposredno povzroča virus, pripravlja nova epidemija motenj v duševnem zdravju otrok in mladostnikov, ki bo morda v tej skupini celo pomembnejša. Situacija se je začela slabšati ob začetku drugega vala, poseben zagon pa je pridobila z vsakim naslednjim poslabšanjem epidemije. Morda so se najprej izrazile hujše motnje hranjenja, sedaj pa že nekaj časa opažamo vse pogostejšo izražanje suicidalnih misli predvsem pri mladostnikih.
Globlje korenine
Kaj je vzrok za takšno dogajanje, bo pokazal čas. In šele čez mesece, najbrž pa bolj čez leta, bomo lahko ocenili obseg škode. Vsekakor je malo verjetno, da je edini vzrok za porast motenj v duševnem zdravju epidemija.
Takšne motnje imajo mnogo globlje korenine in se razvijajo od najzgodnejšega otroštva. Zelo pomembno vlogo v razvoju motenj imajo neposredna okolica - družina, vrstniki v vrtcu in šoli ter seveda širše družbeno okolje, ki izoblikujejo otroka od dojenčka, popolnoma odvisnega od staršev, do odrasle osebe, ki je sposobna samostojnega življenja in tudi vzgajati nove generacije otrok. Epidemija in vsi ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno omejevanje, so torej verjetno le sprožilni dejavnik, ki je v zelo kratkem času razgalil probleme, ki so se kopičili daljše časovno obdobje in bi se izrazili tudi ob kakšnem drugem stresnem dogodku oziroma dogajanju. Mnoge težave bi brez epidemije verjetno ostale neprepoznane ali pa bi z različnimi varovalnimi mehanizmi, ki jih ponujajo družina, prijatelji in v mnogih primerih tudi ali pa predvsem šola, izzvenele in se hujše motnje sploh ne bi razvile.
Morda je vzrok iskati tudi v večji medijski pozornosti tem težavam, ki jo opažamo v zadnjih mesecih.
Hitreje izrazijo in opazijo
Mladostniki morda kak problem sedaj hitreje izrazijo in starši, ki prej niso imeli časa za otroka ali pa si ga zanj niso vzeli, sedaj tak problem hitreje opazijo. In morda zaradi svoje nemoči ali tudi nepripravljenosti na izzive starševstva v novih pogojih funkcioniranja družbe ne zmorejo sami razrešiti nastale situacije in nemudoma poiščejo pomoč "od zunaj".
Učinkovitega in preprostega načina za preprečevanje motenj v duševnem zdravju verjetno še dolgo ne bo
Morda je pomemben dejavnik tudi napredek na področju destigmatizacije motenj v duševnem zdravju, ki so se prej mogoče prepogosto skrivale pred okolico, ali pa pretirana psihiatrizacija družbe, kjer že vsako najmanjše odstopanje pomeni bolezen, ki jo moramo nujno zdraviti.
Vsi vzroki za epidemijo motenj v duševnem zdravju otrok in mladostnikov verjetno ne bodo nikoli znani. Upamo pa, da se bo z umirjanjem epidemije covida-19 umirila tudi ta, za otroke vsaj enako pomembna epidemija. Zagotovil za to žal nimamo, kajti učinkovitega in preprostega načina za preprečevanje motenj v duševnem zdravju v nasprotju s cepljenjem proti okužbi s SARS-CoV-2 verjetno še dolgo ne bo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
