Duševne stiske otrok in mladostnikov v covidnem času: Globoko ranjeni otroci prihajajo iz globoko ranjenih družin

Porasta težav ne gre pripisovati zgolj covidni situaciji. Mnogi otroci so imeli težave že prej in so zdaj le (v večjem obsegu) priplavale na površje. V zdravstvenih domovih takšni otroci in mladostniki dobijo pomoč takoj, v svetovalnih službah so čakalne dobe nekaj tednov, na klinične psihologe, pedopsihologe ali pedopsihiatre pa morajo čakati tudi več mesecev ali celo dve leti.

V zadnjem letu se je povečal obisk v zdravstvenih domovih, medtem ko se je na svetovalne službe obrnilo približno enako število mladih ali pa še manj kot prejšnja leta. To si razlagajo tako, da so otroci s tem, ko so ostali doma, redkeje iskali pomoč v šolskih svetovalnih službah, ali pa so čakali predolgo in so se morali obrniti na bolj urgentne službe. Povečane obravnave pacientov pa ni tudi na psihiatričnih oddelkih. Resda ponekod oddelki pokajo po šivih, a zato, ker je bilo postelj in osebja že prej premalo, nekatere so vzeli ravno na račun covidnih oddelkov. Ker se ukvarjajo s kompleksnejšimi problemi, ki se lahko izrazijo tudi pozneje, se na covidni val vseeno pripravljajo.

Šolske svetovalne službe na daljavo

Tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) težko ocenijo dejansko povečanje stisk v času covida. "Raziskav primanjkuje ali pa niso dovolj zanesljive. Težko je podatke primerjati s tistimi pred epidemijo, tako zaradi proučevane populacije kot tudi zaradi časa, ko so bile izvedene – ob prvem valu, ob drugem valu, po praznikih, pred in med tretjim valom." Podatki so zelo različni. "Ker so duševne stiske nasploh odraz prepleta biopsihosocialnih dejavnikov, je nemogoče reči, da so (samo) covidni ukrepi neposreden vzrok za duševne stiske mladih. Ukrepi so pred nas postavili številne izzive: kako premagovati osamljenost, stigmo obolelih, negotovost, strah. Ko se prepletejo biološki dejavniki, kot so temperament in prej obstoječe duševne težave, ter psihosocialni dejavniki, recimo nizek dohodek ali izpad dohodka, starost, težja dostopnost do pomoči, seveda tudi ukrepi lahko okrepijo duševne težave ali povečajo tveganje za razvoj novih."

Šolsko okolje zelo pomembno vpliva na psihosocialni razvoj otrok in mladostnikov. Ker so se šole zaprle, so se – vsaj za osebne stike – zaprle tudi šolske svetovalne službe. Na ta problem so iz svetovalnih služb, centrov in ambulant opozarjali tudi odločevalce, a se to ni uredilo. Zato so se šolski svetovalci s šolarji in dijaki pogovarjali prek telefonov, elektronske pošte, eAsistenta, družbenih omrežij, videokonferenc, individualno in skupinsko. A vsaj naše sogovornice poudarjajo, da se pritisk na njihove službe v tem času ni povečal. Razlog je verjetno v tem, da jih pač ni bilo v šoli, razmišlja šolska pedagoginja Tjaša Nežmah z II. Osnovne šole Celje: "Zato ni bilo toliko možnosti, da bi nam lahko zaupali svoje težave." Pogrešajo pa otroci druženje z vrstniki, razlago učne snovi v živo, interesne dejavnosti, želijo si imeti plesne vaje in valeto. Šolska psihologinja Polona Droljc z Osnovne šole Ljubljana Bežigrad zato pravi, da so se več pogovarjali o razpoloženjskih stiskah. "Mladi so zelo različni – po temperamentu, osebnostnih lastnostih, interesih, sposobnostih, motivaciji; od tega je odvisna tudi vsebina njihovih sporočil. Samozavestnim in radovednim je bilo šolanje na daljavo izziv, čutili so večjo svobodo, manj motivirani pa so obveznosti prelagali, da so se kopičile."

Eva Kramar, mag. psih., ki je zaposlena v svetovalni službi na Srednji šoli tehniških strok Šiška v Ljubljani, nam pove, da so na pobudo razrednikov vzpostavljali stike z dijaki in sproti poskušali reševati njihove stiske. Beležijo pa nekaj več obiska zdaj, ko so se dijaki spet vrnili v šolo. "Skrbi jih neuspeh v šoli, imajo motnje v razpoloženju, so anksiozni, razdražljivi, upadli sta jim energija in volja za šolsko delo, prisotna je negotovost, ali bodo šole ostale odprte ali ne," našteva Kramarjeva.

Psihologinja Vesna Pogačnik s Srednje šole za gostinstvo in turizem Maribor pa dodaja, da mnogo dijakov na začetku pouka na daljavo ni vzelo dovolj resno, ker niso pričakovali, da bodo ukrepi trajali tako dolgo. Poročajo tudi o stiskah doma, brezposelnosti staršev, bolezni v družinskem krogu, spletnem nasilju, čezmernem poseganju po hrani ali zavračanju hrane, pretiranem brezciljnem surfanju po spletu, samopoškodbenem vedenju. Zaradi strahu pred učnim neuspehom ob koncu šolskega leta na šoli pričakujejo še več težav. Sodelujejo s Centrom za socialno delo, otroško psihiatrijo v UKC Maribor, dispanzerjem za pedopsihiatrijo v zdravstvenem domu, Centrom za preprečevanje odvisnosti. Nekateri dijaki znajo pomoč poiskati tudi sami – pri prijateljih in v družini, pri strokovnjakih, prek spleta, recimo v spletni svetovalnici "To sem jaz".

Zdravstveni domovi – prva pomoč

Mladi in tudi njihovi starši morajo dobiti sporočilo, ki je zelo pomembno: ko se resneje zalomi, je prva pomoč vedno na voljo, bodisi v (urgentnih) ambulantah bodisi v drugih službah za pomoč in svetovanje, strokovnjaki pa so med seboj povezani. "Obdobje odraščanja je posebno obdobje, polno različnih čustev, spoznanj, preizkušenj. Mladi v tem času rabijo veliko stika z zunanjim svetom, skozi druženje gradijo odnose in svojo osebnost. Druženje je oblika sprostitve, za katero nihče ne sme biti prikrajšan," meni pediatrinja Janja Schweiger Nemanič, dr. med., vodja Zdravstvenega varstva predšolskih otrok, šolskih otrok in mladine v Zdravstvenem domu Ljubljana Šiška, kjer dnevno dobijo tudi po 70 različnih elektronskih sporočil s prošnjami za obravnavo oziroma nasvete; pred korono jih je bilo vsaj polovica manj. Obravnavajo jih takoj, medtem ko so za klinične psihologe, psihologe in psihiatre čakalne vrste precej daljše.

"Težave so v covidnem času nastopile v tistih družinah, kjer je bilo že prej veliko nesporazumov, nasilja – to se je v zadnjem letu podvojilo. Stiske so se odražale na različnih nivojih, recimo pri dečkih so zaradi pomanjkanja gibanja in treningov zaznali velik porast telesne teže, pri deklicah pa več občutkov negotovosti in nevarnosti, anksioznost, depresijo," ocenjuje pediatrinja. "Opazili smo tudi spremembe psihofizičnega počutja: bolečine v hrbtu, vsesplošno utrujenost, težave s spanjem, glavobole in upad energije. Marsikdo je v družini izgubil tudi dragoceno osebo ali je ta zbolela za covidom, kar je bila dodatna psihološka obremenitev."

"V zdravstvu na področju duševnega zdravja že pred epidemijo z razpoložljivimi viri nismo uspeli zagotavljati pravočasne in dovolj učinkovite obravnave," pravi dr. Andreja Mikuž, univ. dipl. psih., spec. klin. psih., vodja Centra za duševno zdravje Zdravstvenega doma Vič Rudnik. Delajo z malčki, otroki in mladostniki z najrazličnejšimi težavami v psihosocialnem funkcioniranju, razvojnimi in duševnimi motnjami, opažajo pa tudi dodatne napotitve zaradi okoliščin, ki so posledica epidemije. Poglabljajo se tudi težave pri nekaterih že obravnavanih otrocih, predvsem pri mladostnikih. Čakalne dobe za prvi obisk pri kliničnem psihologu so za vse stopnje nujnosti večkrat presežene, nekateri čakajo tudi do dve leti. "Na področju duševnega zdravja je potrebno zgodnje prepoznavanje težav in pravočasno ukrepanje, čemur v danih okoliščinah v Sloveniji žal ne uspemo slediti," opozarja dr. Mikuževa. "Ob otrocih iz manj spodbudnih ali obremenilnih družinskih okolij so ena od skupin, ki bi zagotovo potrebovala posebno skrb in prilagojene ukrepe, otroci s posebnimi potrebami, ki se šolajo v večinskih šolah."

Svetovalni centri

Tudi direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše na Gotski ulici v Ljubljani dr. Mateja Hudoklin, univ. dipl. psih., spec. klin. psih., meni, da so se težave otrok in mladostnikov v glavnem nakopičile že pred epidemijo. Ocenjuje, da naj bi imelo 20 odstotkov otrok težave na tem področju, "vendar je treba hkrati poudariti, da je večina otrok kar dobro odpornih na strese, tako da znajo biti posledice zaradi covida potem bolj kratkotrajne. Mladi bodo lahko hitro spet vzpostavili neko ravnovesje."

Opozarja pa, da manjkajo različni viri pomoči, kjer bi mladi črpali, da bi si znali pomagati sami, bodisi znotraj družine bodisi v širšem lokalnem okolju. "Zdaj je umanjkalo več teh virov – vrstniki, šola, obiski starih staršev, športne in druge dejavnosti. Vzdušje v družbi je negotovo in tudi otroci so zaskrbljeni za zdravje in druge stvari. Veliko jih je v stiski, pa ne bi bili, če bi pouk potekal normalno. Četudi so morda v šoli deležni stresa, so to vseeno situacije, skozi katere trenirajo strategije, kako se spoprijemati in premagovati te težave."

V njihovem svetovalnem centru na letni ravni obravnavajo okrog 2400 otrok. Opažajo predvsem, da se jim je poslabšala kakovost življenja, s tem pa so se pojavile težave, čeravno je v zadnjem letu v primerjavi s preteklimi leti manj otrok in njihovih staršev iskalo pomoč. "S tem je lahko potem povezano povečano število otrok, ki so iskali pomoč v urgentni ambulanti. Težav v duševnem zdravju zaradi epidemije zagotovo ni manj, lahko jih pričakujemo še več." K njim pridejo tisti otroci, ki imajo stopnjo napotitve "hitro", v obravnavo pa jih lahko sprejmejo v roku meseca ali meseca in pol. Situacije rešujejo tako, da otroka prej pregleda klinični psiholog in dodatno oceni nujnost obravnave.

Psihiatrija za hujše primere

Na NIJZ vodijo statistiko na področju socialne farmacije, zato razpolagajo s podatki, koliko se je v zadnjem času povečala izdaja zdravil na recept s področja duševnega zdravja, in se je, pravita dr. Tatja Kostnapfel in Aleš Korošec. Število predpisanih antidepresivov ves čas narašča, tudi anksiolitikov, predvsem antipsihotikov, za katere porabimo 62,8 odstotka vseh sredstev, čeprav je delež uporabnikov 34,5-odstoten. V letu 2020 so predpisali 3.449.000 receptov, od tega 7264 mlajšim od 19 let (uporabnikov je bilo 1768), porabili pa so 9,2 milijona evrov. Največji porast prejemnikov, kar 21 odstotkov, so zabeležili decembra. V prvem valu epidemije je bilo denimo predpisanih več antipsihotikov pri starejših od 20 let, prav tako število definiranih dnevnih odmerkov, v septembru in decembru pa tudi pri mlajših od 19 let. "Verjetno je prišlo do porasta predpisanih zdravil zaradi težke situacije v zadnjem letu, ki je vplivala na psihično stanje posameznikov, sploh v drugi polovici lanskega leta," komentirajo pri NIJZ.

Vendar strokovna direktorica Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana dr. Blanka Kores Plesničar pravi, da še ne zaznavajo večjega števila hospitaliziranih ali ambulantno obravnavanih pacientov s postcovidnimi psihiatričnimi posledicami, ne pri odraslih ne pri mlajši populaciji. Število obravnavanih pacientov je primerljivo s prejšnjimi leti, lani je celo nekoliko upadlo, zato so tudi čakalne dobe primerljive s tistimi iz preteklih let. "Glede na različna medijska poročila smo pričakovali več posttravmatskih stresnih motenj, vendar jih vsaj doslej nismo zaznali," dodaja Kores-Plesničarjeva. "Na varovanem oddelku za otroke in mladostnike je bilo marca sicer za 10 odstotkov več hospitalizacij, medtem ko je na oddelku za mladostniško psihiatrijo delež enak kot v preteklih letih. Tudi vzroki za hospitalizacije so podobni kot pred epidemijo, od zlorabe psihoaktivnih substanc, psihotičnih duševnih motenj, motenj razpoloženja, vedenjskih in čustvenih duševnih motenj do osebnostnih motenj. Pri ocenah je smiselno upoštevati realne podatke, in ne pavšalnih ocen, saj s tem vnašamo samo strah in negotovost. Nezanesljivi podatki nam ne omogočajo strukturiranih načrtov za naprej. Ko gre za duševno motnjo, je treba zadostiti vsem pravim kriterijem, v nasprotnem primeru bomo psihiatrizirali ali psihologizirali tudi razmeroma normalne duševne pojave. Ni tudi vse v rokah pedopsihiatričnih služb, ki ne morejo rešiti vseh nalog staršev ali šole, in ni prav, da se jeza, frustracija, nestrpnost in podobno psihiatrizirajo. Pedopsihiatrične službe rešujejo resne duševne motnje, svetujejo, delujejo preventivno in edukativno."

Najprej samo strah, zdaj še ekonomska negotovost

Kljub temu bodo v prihajajočem mesecu povečali število hospitalnih postelj, "vendar še tako veliko število postelj ne bo rešilo vseh problemov, ki jih v razvojnem obdobju doživljajo mladi. Vsak, ki ima denimo samomorilna nagnjenja, lahko poišče strokovno pomoč. Imamo službe, denimo psihiatrične ambulante, urgentne psihiatrične ambulante, ki delajo 24 ur na dan, kjer se obravnava vsakega napotenega otroka ali mladostnika, tudi brez napotnice."

Podobno previdna je tudi psihiatrinja dr. Vesna Švab, predsednica nevladnega združenja za duševno zdravje Šent: "Dejstvo je, da je z epidemijo prišlo do izredne situacije, da so ukrepi spravili ljudi v stisko in so porasle težave v duševnem zdravju. Veliko ljudi pa je krizo doživelo tudi kot dobrodošlo. Ogromno ljudi naj bi bilo v stiski, pa ni ravno tako. Našim uporabnikom, ki so bili že prej plašni v odnosih, je ta legitimna osamitev recimo dobro dela. Tudi mi, ki smo prej divjali med petimi delovnimi mesti in številnimi obveznostmi, smo z ukrepi doživeli neko olajšanje."

Drugače pa pravi, da so v prvem valu epidemije ljudje doživljali predvsem strah, ki pri nekaterih še kar vztraja, predvsem so se bali, da bodo okužili druge, zdaj pa se že kažejo znaki ekonomske krize, ko se ljudje bojijo, da bodo ostali brez zaslužka oziroma so že ostali, in to znova poganja strah, negotovost. Zaradi teh dejstev se zna v prihodnje pri ljudeh poslabšati duševno zdravje. "Nezaposlenost in duševna motnja sta namreč tesno povezani, predvsem depresija, kar vemo že iz časa ekonomske krize leta 2008. Zdaj je v bistvu novo to, da so strah in stiske toliko večje tudi pri mladih. Mladi težje prenašajo obdobje osamitve in negotovosti, čeprav sama menim, da so človeški možgani plastični, tudi mladi možgani, in se prilagodijo marsikateri krizi. Ljudje vendarle prenesemo več in tudi posttravmatske psihične motnje se ni bati, kajti ta nastopi le ob enormnih stresnih obremenitvah, kot so recimo vojne, ali pa recimo pri delavcih v prvih frontah, kot so zdravstveni delavci, negovalke." Dr. Švabova dodaja še, da vsaka kriza razkrije, kakšne obrambe smo razvili v življenju in koliko smo se sposobni prilagajati. Vedno pa bodo seveda obstajale ranljive skupine ljudi, ki prilagoditev ne bodo zmogle, in nanje je treba biti pozoren.