Skozi pravkar minulo zdravstveno krizo sem šel stoično. Ker sem s krizami na ti. Koronavirusna ni ne prva ne zadnja v mojem življenju. Tisti, ki trdite, da je koronavirus največja zdravstvena kriza zadnjega pol stoletja, niste bili z menoj v tretjem razredu, ko so se na šoli pojavile uši. Drugače pa že vse življenje živim v krizi. In z menoj vsa naša generacija. Znano je dejstvo, da si današnji seniorji, ki so preživeli drugo svetovno vojno, lastijo krizne čase in gor smo zrasli v zgodbah, kako je bila druga svetovna vojna ultimativna kriza. Najbrž res, ampak tudi mi smo naklepali kriz za dober koš in prosto po spominu bom naštel nekaj najbolj kriznih, ki so nas zaznamovale. In posledično izklesale.
Najprej je malo manjkalo, pa me zaradi krize sploh ne bi bilo. Če bi one ladje med kubansko krizo plule še malo dlje, bi nervozni prsti na rdečih gumbih planet spremenili v žarečo kroglo in moja ata in mama se ne bi bila srečala. Pa vsi drugi očetje in matere tudi ne. Potem sem na srečo nastal in krize so me začele gnesti v bitje, kot sem danes. Kot otrok se jih sicer nisem zavedal, saj sem z naivnostjo vseh otrok, ki imajo za jesti, streho nad glavo in prijatelje za vse življenje, užil srečno otroštvo. Čeprav smo živeli v osrčju krize socialističnega sistema, ki mu je vedno nekaj manjkalo. Ker je bil socializem le prehodna faza do komunizma, so se krize razumele same po sebi in z vlečenjem na ušesa smo slišali za konec slovenskega liberalizma na začetku sedemdesetih, pa za pomanjkanja banan, politične svobode in avtomobilov.
Problem kriz ni njihov nastanek. Ker krize so sestavni del civilizacije, v kateri je umešana vsa človeška blaznost. Problem kriz so njih rešitve
Absolutna kriza propadanja države se je zavlekla debelih deset let, ko so nas osamosvojitelji rešili v samostojno državo