Stvari, ki jih pogrešam.
Čvekanje v luno.
Stereotip o tem, kako ženske rade čvekajo, klepetajo, opravljajo in govorijo, je seksističen in predvsem napačen. Za vse prej našteto smo mojstri moški. Sam sicer nisem prva liga, nisem pa niti amater. Poglejmo: prvo pomladansko sonce može iz bifejev prižene na ulice. Na obalo reke. Natakarice se znebijo jopic in slabe volje. Kava postane slajša in malo alkohola že dopoldan družbeno sprejemljivo. Prijatelji padajo mimo. Nihče se z nikomer nič ne dogovori, a vsi smo tu. Zime je konec. Konec je stanovanj, vsakodnevnih ponižanj s strani pragozdnega kapitalizma, torture šefov. Pogovori izgubijo pri smislu in pridobijo pri zanimivosti. "Kaj se je zgodilo preko zime, kdo je s kom in kdo še ni." Motorno kolo namesto avtomobila. Vse te drobne lastovke pomladi letos niso priletele. Mlade generacije (menda) kompenzirajo z novimi tehnologijami, mi, stari osli, pa se pogovarjamo po telefonu z okornimi stavki. Ko pogrešam socialni stik, ne pogrešam njegove aktivne komponente. Pogrešam ždenje, čvekanje v luno … Pogrešam kavo. Resnici na ljubo, Jakob doma skuha boljšo, kot je v polovici lokalov, a obredje, ki ga "kava" predstavlja, je nenadomestljivo. Kafič …
Pogrešam ga.
Strežba.
Pri nas doma se dobro kuha in je. Kot je vidno iz priloženega. Zadnjič sem razmišljal o tem, kakšna frka je v tistih družinah, kjer se slabo kuha. Ali kot je v prologu ene od izdaj Slovenske kuharice napisala nesmrtna Felicita: "Posebno hudo je v družinah, kjer se skoraj nikoli ne posreči peka!" Ampak človek se kuhanja naveliča. Predvsem pa pranja in pospravljanja posode. Kuhanje doma je zdravo, je ekonomično, je tudi kreativno. Vse to. Obudili smo stare recepte, družimo se ob obrokih, ampak bog ve, da pogrešam hamburger. Lahko je McDonaldsov, nimam nobenih predsodkov pred hitro prehrano. Lahko je kiosk na vogalu, lahko je vaška gostilna, lahko je mestna restavracija. Samo naj mi nekdo že prinese pripravljeno hrano. Pa naj potem odnese in pomije posodo. Rad plačam. Z nostalgijo in kesom se spominjam prevzetnih stavkov v stilu "Jaz bi to skuhal boljše - in predvsem cenejše", "Oh, kaj bi zdaj dal za pogreto in postano lazanjo z zdrizasto vsebino in trdo skorjo namesto stopljenega sira!", "Oh, kaj bi dal za naveličanega in delno nesramnega natakarja, ki se zdolgočaseno ozira, ali je še kje kakšen gost, ko ti v naročje vrže račun, ki mu je prilezel nekje izza boka".
Pogrešam ga.
Da lahko grem v Kamnico.
Brez strahu. Ker namreč sem šel. Enkrat smo se dobili na sami meji med občinama Zgornja Kungota in Maribor, na prevoju med Morskim jarkom in Rošpohom. Ne vem, ali je to prekršek, a gospa mama se je bala, da bi jo Hojs zasačil, skakajoč iz obcestnega jarka, in smo menjavo dobrin s prijatelji naredili na obračališču sedemke. Brez dotikov in na razdalji petih metrov smo bili videti smešno. Kot je videti smešno vsa država te dni.
Kakorkoli. Drugič sem prepoved prehajanja iz občine v občino kršil na Gaju. Bil sem s kolesom in na srečo so tistega dne policaji lovili nepridiprave, ki hočejo na morje. Hojs pa je tudi bil po drugih SDS-ovskih opravkih. Ampak priznam, da mi ni bilo lahko pri srcu, ko sem - še preden se cesta vzpne - zagonil v mariborsko občino. Brez dokumentov, brez pisnih opravičil, brez pravega razloga. Mislim, saj imamo tudi v občini Kungota dovolj cest za kolesarjenje, čemu je treba riniti v mariborsko občino in potencialno okužiti drugo največje mesto v Sloveniji. Ampak duh avanture je v kolesarju vedno prisoten in stari neprilagojenci radi nagajamo … Ob tem pa imam 400 evrov, kolikor je menda kazen, namenjenih za druge namene. Zato sem si oddahnil, ko sem nekje med spustom z Gaja ponovno penetriral v Kungoto.
Pogrešam Kamnico.
Priznam, da mi ni bilo lahko pri srcu, ko sem, še preden se cesta vzpne, zagonil v mariborsko občino. Brez dokumentov, brez pisnih opravičil, brez pravega razloga
Stvari, ki jih ne pogrešam
Nenehni občutek nujnosti.
Nisem vedel, da ga imam, dokler ni izginil. Nekateri mu pravijo stres, nekateri mu pravijo sodobno življenje. Ženske revije mu pravijo "tihi ubijalec". Je psihoanalitikov in farmacevtov najboljši prijatelj. Tisti občutek, kot da ti ves čas nekaj čepi v možganih; da tudi ko vse narediš, ko vse postoriš in opraviš, ko so vsi zadovoljni s tabo in ti z vsemi, ko izpolniš vse obveznosti za ta dan - še vedno je nekaj, kar čemi v hipotalamusu, in če razmisliš o tem, ti sede na prsi in ostane tam vso noč ter se nadaljuje v naslednji dan. Nekega dne izolacije je odšel vstran. Izginil. Umrl. Se poslovil … Naenkrat nič ni bilo več nujno. Nič ni nujno, zato ker mi nihče nič ne more. Nihče ne more do mene, kogar nočem, ga ni. Živim v gradu, v utrdbi in virtualno odpiram le tistim, ki jih hočem. Spoznanje, da je mogoče živeti, delati, funkcionirati, biti kreativen in biti doma, je največje spoznanje, ki mi ga je podaril virus. Občutek nujnosti …
Ne pogrešam ga.
Televizija.
Začel sem kot vsi. S prekomernim gledanjem televizije. Moj satelitski prijatelj mi je ponudil 800 kanalov. Pregledal sem vse, videl sem vse. Prišli so filmi, odšel je šport, poročila so postala papiga. Robert De Niro me je pogledal vedno, ko sem menjal kanal. On in Sylvester Stallone. In potem sem se nekega dne zalotil, da gledam risanko pred dnevnikom. Ter v trenutku spoznal, zakaj so današnje generacije otrok zblojene kot sto hudičev. Ste se kdaj poglobili v sodobne otroške risanke? Liki, animirani, kot bi jih risali otroci sami, zgodbice, polne didaktičnih in metodičnih teorij, politično in moralno prečiščene. Pri bogu, kaj se je zgodilo s Tomom in Jerryjem? Kaj se je zgodilo s ptičem ki petkrat na risanko razstreli kojota? Doma kompenziramo, da družinsko gledamo animirane uspešnice iz preteklosti, ampak s propadom risanke je televizija pri meni izgubila še zadnjo možnost. Kljub temu da sem ji posvetil dobršen del življenja in da se ji lahko za marsikaj zahvalim, je imam dovolj.
Ne pogrešam je.
V trenutku sem spoznal, zakaj so današnje generacije otrok zblojene kot sto hudičev
