Priznati moram, da se ne spomnim, kdaj sem se nazadnje okoli kakšne kolumne tako zelo namučil, da sem prišel celo na noro idejo, da bi vložil tožbo zoper župana Pulja in njegovega kolega iz Osijeka, ker sta mi prizadejala hude duševne bolečine. Kajti če ne bi v svojih mestih, v mestnih dvoranah, prepovedala turbofolk-cajkarsko-narodnjaškega "spektakla" z naslovom Hiljadarka, bi pisal o nečem popolnoma desetem in svojih ubogih možganov – niti v peklu narkotikov – ne bi cele dneve izpostavljal ne poslušanju te vrste "glasbe" ne branju kvazisocioloških, lažno muzikoloških neumnosti o teh prepovedih.
"Ta glasbena zvrst ni del našega podnebja, duha in mentalitete mesta (...), dokler bom jaz na oblasti, bomo promovirali in ohranjali identiteto mestnega, sredozemskega in evropskega Pulja," je dejal župan Filip Zoričić. "Osijek je srednjeevropsko mesto, ki ima poudarjeno evropsko dimenzijo, mesto, ki se intenzivno razvija v pravo slavonsko metropolo," pa je dva dni pozneje dodal Ivan Radić, ko so organizatorji hoteli Hiljadarko preseliti v mesto, ki ga vodi on.
Ta ceneni mitelevropski elitizem za najrevnejše se je seveda še isti trenutek zagabil vsakomur, ki ima vsaj malo soli v glavi, zlasti v luči dejstva, da taka "glasba" iritirajoče hrumi iz vsakega tretjega kafiča, kluba ali avtomobila, ne samo v Osijeku ali Pulju, ampak širom cele, kajneda, sredozemske, srednjeevropske in meščanske Hrvaške. Posluša jo, in to z užitkom, ogromno ljudi, v glavnem starih od 15 do 45 let, tako da celo otroci, ki odraščajo v popolnoma nasprotnem glasbenem okolju (govorim iz lastnih starševskih izkušenj), poznajo naslov ali refren vsaj ene skladbe iz široke in vse širše palete tega šunda najhujše vrste. "Turbofolk" bi lahko zdaj že mirne duše preimenovali v "urbofolk". Zakaj potem župana prepovedujeta nastope teh najnižjih estradnih bitij?
Do odgovora najlažje pridemo, če pomislimo na ustavo Republike Hrvaške, ki zagotavlja nedotakljivost lastništva. In če sta mesti Pulj in Osijek lastnika teh dveh javnih športnih dvoran (kar sta!), potem imajo mestne oblasti pravico odločati o tem, kdo lahko v njih nastopa in kdo ne; kakšna vsebina je v njih sprejemljiva in kakšna ne. Enako kot to lahko počne lastnik kateregakoli kluba. V čem je torej težava?
No, v tem, da se noben lastnik nobenega zasebnega kluba javnosti (ali vsaj medijem) ne zdi tako zanimiv kot oba župana s svojimi kičastimi, ceneno olepšanimi pojasnili. In vse to bi lahko rešili veliko bolj elegantno in tišje: zakon županu in mestnim svetnikom zagotovo dopušča možnost, da od primera do primera po mili volji znižujejo ali zvišujejo cene najema mestne športne dvorane (ali kateregakoli drugega prostora v lasti mesta). Če bi organizator medije informiral glede astronomsko visoke cene najema, bi lahko našli vsaj pet pojasnil, ki bi zvenela veliko bolj smiselno, poslovno in racionalno od tega sredozemsko-srednjeevropsko-meščanskega blebetanja, začinjenega z avtoritarnim stališčem "jaz sem tukaj glavni čuvaj pravih vrednot".
Da hrvaške feministke v tednih, ko so popolnoma upravičeno glasnejše kot kadarkoli prej, nasprotujejo prepovedi nastopa zagovornice vsega, proti čemur se borijo – mar ni to oksimoron?
Pravzaprav vam o tem brezzveznem in v bistvu skrajno banalnem primeru pripovedujem zato, ker se mi je zdel fenomenološko intriganten. Nihče iz političnih desno-konservativnih krogov se namreč ni javno postavil na stran omenjene dvojice domoljubnih državljanov srednje Evrope in ju podprl pri zaščiti tisočletnih kulturnih vrednot. Nih-če! Najboljše pojasnilo za tako vedenje je dal predsednik Zoran Milanović (o, ja, novinarjem se je zdelo primerno o cajkah in prepovedih povprašati tudi predsednika države!), ki je dejal, da on tega ne posluša, ker mu gre "že od nekdaj na živce", in da ga od take glasbe "bolijo kosti". Ter dodal, da se vseeno ne bi strinjal s prepovedmi, ker ima ta "glasba na Hraškem svoje občinstvo, med drugim jo posluša polovica članov HDZ".
Je, kar je: ena od redkih Milanovićevih izjav, ki ni niti za milimeter zgrešila tarče! Okej, ajde, morda ni ravno zadetek v polno, verjetno je bil celo preveč skromen pri oceni.
Po drugi strani pa se je tisto, čemur mi tukaj – ko tolažimo sami sebe – pravimo liberalno-leva politična opcija, skoraj brez izjeme uprlo proti kakršnimkoli prepovedim, vključno s to.
Uh, "prepoved", brrrrr, to je beseda, ob kateri nas vse obhaja groza. Če dovolimo prvo prepoved, bo sledila druga in še tretja - in kdo ve, kam nas lahko to pripelje. Na tej strani svetovnonazorskega spektra so se takoj znašli tisti, ki so začeli vse skupaj analizirati z vseh možnih kotov, skoraj tako, kot da tekmujejo, kdo bo župana Pulja in Osijeka (pomembna opomba: niti enega ne poznam osebno, oba sta mi enako antipatična) bolj oblatil s svojih kozmopolitsko-humanističnih višin. Seveda so ob tem omenjali javno sovraštvo in tiho privlačnost med Hrvati in Srbi, seveda so se oglasili tudi podobni izvedenci z druge strani Donave, ne veš, kdo je tukaj od koga pametnejši in bolje seznanjen.
Meni pa še vedno ni jasna ena stvar, čeprav sem prebral bolj ali manj vse, kar je bilo mogoče na Googlu o tej temi prebrati. Nikakor mi namreč ne gre v glavo, kako to, da so bile proti prepovedi koncerta tudi številne ženske, ki jih hrvaška javnost pozna kot marljive in aktivne feministke, ter številni moški, ki jih (tako kot jaz) podpirajo. Najbolj znano ime na seznamu izvajalcev na Hiljadarki je Ana Bekuta. Med njenimi največjimi hiti sta tudi skladbi Rano moja in Kralj ponoći, katerih verzi se (v slovenskem prevodu, op. prev.) glasijo: "Vem, da mi laže, vem, da me vara./Kralj ob polnoči, berač ob zori, z njim bo samo še huje./Spremeni ga, srce moje." ali "Rana moja, rana huda, rani me še stokrat./Prevaraj me, povzročaj mi bolečino, le nikoli me ne zapusti." Da hrvaške feministke v tednih, ko so popolnoma upravičeno glasnejše kot kadarkoli prej, nasprotujejo prepovedi nastopa zagovornice vsega, proti čemur se borijo – mar ni to oksimoron? V svoj zagovor lahko rečejo samo to: "Nisem vedela za te verze, nisem članica HDZ."
Naj še enkrat povem: Ana Bekuta je čisti razredčeni kamilični čaj, glede na vse, kar sem mimogrede slišal in poslušal zadnje dni. To, kako zelo pevke (t)urbofolka v pesmih koprnijo po poniževanju, celo čistem fizičnem nasilju moških, je primerno za urgentni sprejem v neko ustanovo zaprtega tipa. Tako njih kot vseh, ki jih poslušajo. Med raziskovanjem sem naletel na odlično povezavo s kompilacijo (ali bolje rečeno – deponijo) te groze, ampak je tukaj ne bom objavil. V vaše dobro, verjemite mi.
Jaz pa grem v ponedeljek k zdravnici, da mi odpre bolniški dopust. Vsaj za deset dni.
