Preko svojih otrok poznam tri otroke, ki so se kot srednješolci že pred maturo samoiniciativno pridružili podmladku stranke Hrvaška demokratska skupnost (HDZ). Vem (vendar o tem molčim kot grob!), da se bodo ti otroci brez težav vpisali na katerokoli fakulteto, da bodo vse izpite opravili v prvem roku in z visokimi ocenami, vem tudi to, da jih v katerem od državnih podjetij že čaka delovno mesto, za katero niti sami še ne vedo: nekaj takega kot "samostojni pomožni referent za odnose z javnostjo in človeške vire na oddelku za izvajanje preverjanja splošnih predpisov" ali "asistent vodje koordinacije razdeljevanja razpoložljivih in načrtovanih sredstev rebalansa revalvacije bilančnega programa".
Ni važno, ali so diplomirali oziroma doktorirali iz prava, ekonomije, gozdarstva, geologije, indologije ali agronomije. Prav tako vem (in tudi o tem molčim kot grob, ker me je sram pred samim seboj), da bo njihova začetniška plača višja od mojih sedanjih mesečnih prihodkov po več kot 40 letih nenehnega dela (tako mimogrede: pomožni delavec v skladišču se je pradavnega leta 1982 imenovalo moje prvo delovno mesto v premoru med dvema nedokončanima študijema).
Vem tudi, da moja otroka nikoli ne bosta vstopila v nobeno stranko, vsaj dokler bom živ. Sploh pa ne v HDZ. Ne zato, ker bi jima jaz to prepovedal, bog ne daj, ampak zato, ker sva ju jaz in njuna mati vzgojila tako, da se lahko vsak dan mirno pogledata v ogledalo, vedoč, da sta za vse svoje zmage in poraze najbolj odgovorna sama. In da nikomur – razen, ajde, kakšnega neizogibnega kredita banki – ne dolgujeta ničesar.
Poleg tega bi s pridružitvijo katerikoli politični stranki prekršila družinsko tradicijo, staro vsaj 130 let: nobeden od njunih prednikov, o katerih kaj vemo, niti moški niti ženska, niti z očetove niti z materine strani, nikoli ni bil član nobene politične stranke ali partije. Niti ene same, kaj šele več strank!
Na začetku devetdesetih let preteklega stoletja (natančneje – v samo nekaj mesecih po prvih večstrankarskih volitvah!) se je zmagovalni HDZ pridružilo kar 97 tisoč dotedanjih članov Zveze komunistov Hrvaške, torej tretjina vseh dotedanjih ponosnih lastnikov rdeče knjižice! Dialektični materializem so praktično čez noč zamenjali z zgodovinskim revizionizmom, Marxa in Engelsa z narodom in vero, Tita s Tuđmanom, centralni komite z glavnim odborom, nagniti socializem pa z divjim kapitalizmom.
Čeprav je bila pravnomočno obsojena kot kriminalna organizacija in čeprav se vsak drugi teden znajde v središču nove korupcijske afere, HDZ še kar naprej osvaja največje število glasov
Okoli nas se je začelo vse dramatično spreminjati. Še dan prej so lahko v podjetju ukradli samo eno rolico WC-papirja dnevno, zdaj pa se jim je ponudila priložnost, da ukradejo – celo tovarno! In to ne samo eno, ampak več, približno eno na semester. Eh, ja, če sem že uporabil to besedo: naenkrat je postalo mogoče, da se človek v istem semestru vpiše na fakulteto in tudi diplomira. Če pri tem vseeno narediš kakšno neumnost in to odkrije kateri od vse redkejših res neodvisnih medijev – potem je tukaj vedno Partija, pardon, Skupnost, da to nekako prikrije, zmanjša pomen tvojega primera za javnost in te, če si res prekoračil mejo, umakne nekam v senco in zagotovi, da lahko v božjem miru zapravljaš milijone, milijarde ali karkoli ti je že uspelo izmakniti. Z obvezo, jasno, da do smrti dokazuješ lojalnost svojim rešiteljem, in to na način, ki ga izberejo oni, odvisno od situacije do situacije.
Obstaja potem kaj bolj logičnega, kot da se glavni slogan Hrvaške turistične skupnosti že leta glasi Hrvaška – raj na Zemlji?
HDZ ima danes, če je nedavna trditev enega od njenih voditeljev točna, okoli 212 tisoč članov. Vsak od njih (v najbolj optimističnem scenariju!) ima vsaj še enega družinskega člana ali prijatelja, ki mu je naredil kakšno uslugo. In prej ali slej jo bo moral vrniti. Če ne prej, potem na volitvah.
Čeprav ima vsak državljan s kančkom zdrave pameti veliko dobrih razlogov, da dvomi o ravni inteligence povprečnega hadezejevca, tako socialne kot tiste splošne, je treba tej stranki vendarle priznati, da je zelo modro in spretno kapilarno premrežila celo Hrvaško in tudi lep kos BiH.
Čeprav je bila (in to od sodstva, ki ga je sama oblikovala in si ga podredila) pravnomočno obsojena kot kriminalna organizacija, čeprav se vsak drugi teden znajde v središču nove korupcijske afere, ki pogosto segajo do samega vrha oblasti, HDZ v okviru javnomnenjskih raziskav o priljubljenosti političnih strank še kar naprej osvaja največje število glasov. Razpadajo vsi sistemi, zaradi katerih družba sploh potrebuje državo, in več kot 50 odstotkov državljanov meni, da država ne gre v pravo smer, toda večina jih vseeno hoče, da jih v to smer vodi prav HDZ.
In ravno zato, zaradi te smeri, se najbolj ambiciozni mladi Hrvati in Hrvatice pravočasno včlanijo v to stranko. Kajti, za hudiča, biologija in čas vedno naredita svoje, plamen socialistične revolucije – pardon, domoljubja in krščanske ponižnosti – pa ne sme ugasniti, preden vsega okoli sebe ne spremeni v prah in pepel.
