Nedavno sem imel priložnost na kratko družiti se s skupino splitskih maturantov, ki so konec oktobra teden dni preživeli v Mariboru v okviru nekakšne dijaške izmenjave. Vprašal sem jih, kakšni so njihovi vtisi, oni pa so takoj pohvalili gostoljubje, vrstnike in vrstnice ter moderno, odlično opremljeno šolo. Toda na koncu je eden od njih pripomnil, da so se mu zdeli vsi ljudje kljub vsemu depresivni in melanholični. Nad tem sem bil iskreno presenečen, drugi trije pa so takoj začeli potrjevati prijateljeve besede.
Čakaj malo, kateri ljudje? Mariborčani? Ne, so mi odgovorili, ves dan so bili tudi v Ljubljani, kjer je vladalo enako vzdušje, le da je bilo tam več tujcev in je bilo zato verjetno manj očitno. Nato sem jim povedal tisto staro anekdoto o ameriškem novinarju, ki je tri dni preživel v Pekingu in po vrnitvi napisal debelo "analitično" knjigo z naslovom Kitajska: včeraj, danes, jutri. Nasmejali so se, vendar nisem dobil vtisa, da sem jih prepričal, da nikoli ni dobro posploševati na podlagi bežnih vtisov. Na poti do doma me je prešinilo – kaj pa, če imajo mulci vendarle prav in so Slovenke in Slovenci resnično depresivni in melanholični? Ali pa se taki zdijo samo v očeh opazovalcev, to pa so bili tokrat hiperhomonizirani osemnajstletniki iz Dalmacije, ki se jim verjetno zdi depresivno vse, kar je bolj severno od predora Sveti Rok, vsaka sredina, v kateri so ljudje manj glasni in vsiljivi od njih.
Okej, pred mesecem dni so bili ljudje v Sloveniji izpostavljeni predvolilni kampanji, ta vrsta družbenega performansa pa velikokrat ubije voljo do življenja, ne le na sončni strani Alp. Dobro, tudi vsa večletna saga o svobodi medijev, ne samo javnih, ne vpliva ravno spodbudno na elan in razpoloženje. Zlasti ne na raven po meri maturantov, ki so praktično s plaže prišli na dež in komaj čakajo, da se vrnejo ter se vsaj še enkrat okopajo v morju in posušijo na soncu (tako mimogrede: vsi moji bližnji, razen mene, so se še 5. novembra kopali v morju) ... Če k temu prištejemo še realno, zdravorazumsko trepetanje pred mrzlimi radiatorji in razbeljenimi računi, pred vojno, ki se vse bolj spreminja v svetovno, pred inflacijo, morda tudi recesijo, novim valom korone – le kdo ne bi bil depresiven ali se vsaj zdel tak mladim, ki resničnih življenjskih težav sploh še niso izkusili?
Drage moje Slovenke in Slovenci, če se res počutite tako, kot ste bili nedavno videti v očeh splitskih dijakov, se spomnite, da se lahko za tolažbo in za tak ali drugačen dvig razpoloženja vedno ozrete proti nam na Hrvaškem. Pri nas je predvolilna kampanja permanentno stanje zavesti, mediji so – pa ne le javni – obrzdani ali v veliki meri uničeni, na oblasti je stranka, pravnomočno obsojena zaradi korupcije, in stranka, ki mora skoraj vsak mesec iz pripora reševati vsaj enega svojega visoko pozicioniranega člana zaradi obtožb novih koruptivnih aktivnosti, stranka, ki te aretacije in procese doživlja in predstavlja izključno kot dokaz svoje proklamirane "ničelne tolerance do korupcije". Spomnite se, da ste pred kakim dnevom izvolili prvo predsednico države, žensko, ki – karkoli si že o njej mislite med svojimi štirimi stenami – ni sposobna v štirih letih narediti toliko napak in neumnosti, kot jih je naredila prva predsednica Republike Hrvaške. Spomnite se, da bo čez mesec ali dva skrb za zunanje meje schengenskega območja z vaših pleč prešla na naša. Spomnite se, da nas ob vseh pravkar naštetih globalnih razlogih za strah pred zimo čaka še uvedba evra z vsemi "nevidnimi" podražitvami vred (mnogi med vami, o tem sem prepričan, se še spomnite, kako je bilo, ko ste s tolarja preklapljali na evro).
Kakorkoli že, dragi ljudje, prav nobenega razloga nimate, da bi bili kaj bolj depresivni in melanholični od nas. Kadarkoli vam bo hudo, nas lahko vedno uporabite za tolažbo, tako kot nekateri hrvaški politiki radi tolažijo svoje rojake s primerjavami s Srbijo. Vem, to je to slaba tolažba in neuspešno opogumljanje
Imejte pri tem v mislih, da so povprečne slovenske neto plače približno za tretjino višje od hrvaških in da so vsi vaši ključni državni sistemi (pravosodje, zdravstvo, izobraževanje ...) v veliko boljšem stanju kot na Hrvaškem, v državi neskončnih, nesmiselnih in brezplodnih reform. In nikar ne zanemarite dejstva, da je Slovenija edina od nekdanjih jugoslovanskih socialističnih republik doživela občutno rast števila prebivalcev, medtem ko jih je Hrvaška od leta 1991 do danes izgubila skoraj 700 tisoč.
Zanimiv je tudi podatek iz raziskave ZN o indeksu sreče v posameznih državah, zlasti če primerjamo indekse iz leta pred izbruhom pandemije covida-19 in leta po njem. Slovenija je tako leta 2019 kot leta 2021 zasedla 22. mesto med 146 državami, Hrvaška pa se je – za kar ne najdem razumnega pojasnila – z 69. mesta povzpela na 47.
Kakorkoli že, dragi ljudje, prav nobenega razloga nimate, da bi bili kaj bolj depresivni in melanholični od nas. Kadarkoli vam bo hudo, nas lahko vedno uporabite za tolažbo, tako kot nekateri hrvaški politiki radi tolažijo svoje rojake s primerjavami s Srbijo. Vem, to je to slaba tolažba in neuspešno opogumljanje, toda predlagam, da stvari preverite v živo: če imate možnost, si vzemite junija kak prost dan in pridite v Split na kratek dopust po predsezonskih cenah (evro bo pri nas že uradna valuta in nihče vas ne bo več ropal v menjalnicah), pa se bomo dogovorili za srečanje s tistimi štirimi mulci z začetka tega zapisa. Vreme bo sončno, morje bo že dovolj toplo za kopanje, oni pa bodo v tem času opravljali izpite za maturo.
No, da vidimo, kdo je depresiven!
