V tednih, ko se je v Katarju odvijala predstava z zdavnaj predvidenim epilogom (že 10. decembra je portugalski branilec Pepe ogorčeno rekel nekaj v slogu "vse, kar imam, stavim na to, da bo Argentina prvak, lahko ji kar izročite pokal"), ki ga je skoraj pokvaril Mbappe, so se na Hrvaškem iz dneva v dan izmenjevali dejanja in prizori v cenenem dramoletu v koprodukciji premierja Plenkovića in predsednika Milanovića.
Osnovni motiv te drame se je zdel na prvi pogled izredno pomemben, na drugega nesmiseln, na tretjega absurden, potem spet resen in tako v krogu, dokler se ni več zdel pomemben nikomur razen igralcem na odru in produkcijski ekipi. Kar zadeva občinstvo – več kot 80 odstotkov anketiranih hrvaških državljanov se je izreklo proti vabljenju manjših skupin ukrajinske vojske na urjenje na Hrvaško. In že na podlagi tega bi moralo biti premierju jasno, da se mora čim prej nekako izvleči iz težav, v katere ga je nepremišljeno spravil zunanji minister Gordan Grlić-Radman, potem ko je v Bruslju obljubil več od tega, kar lahko Hrvaška sploh ponudi v okviru misije EUMAM Ukraine. Toda premier se na to ni preveč oziral – zanašal se je na svoje bogate izkušnje z mnenjem hrvaških državljanov in njegovim popravljanjem ali ignoriranjem, vselej v svojo korist.
Medtem se je izza vogala takoj pojavil predsednik Milanović s svojimi senzorji, hiperobčutljivimi za vse, kar bi lahko tudi za milimikron načelo njegova že tako omejena pooblastila za soustvarjanje obrambne in zunanje politike. Plenkovićeva ministra, zadolžena za ta dva resorja, že omenjeni Grlić-Radman in večno žalostni obrambni minister Mario Banožić, ima predsednik že dolgo na muhi in skorajda ne potrebuje nobenega povoda za to, da bi začel verbalno streljati po njima, njunih kvalifikacijah, kapacitetah, družinskem ali izobrazbenem ozadju. Tokrat se je oprl celo na hrvaško ustavo oziroma na dejstvo, da temeljni zakonski akt jasno določa, da je za odločitve take vrste (torej, da vojaki države, ki uradno ni zavezniška, lahko bivajo na hrvaškem ozemlju) nujno tudi soglasje predsednika republike, za katero pa njega, Milanovića, do tedaj ni nihče zaprosil. Potem sta ministra na hitro spisala neki dopis in ga poslala vrhovnemu poveljniku, vendar on o tem noče komunicirati z nikomer drugim razen s premierjem, čeprav je splošno znano, da se on in premier, če parafraziram Arsena Dedića, pogovarjata izključno preko "odvetnikov". Z drugimi besedami – Plenković mu ni hotel osebno poslati predloga, zato Milanović niti ni mogel na nič odgovoriti.
Tudi glede tega je potem nastala cela kolobocija, oglasili so se taki in drugačni ustavni strokovnjaki, kvalificirani in amaterski, vpiti je začela opozicija, zarenčali so tisti na oblasti, da je bila na koncu, nekako na silo, sprejeta različica, po kateri lahko o tem presodi parlament, sabor, vendar izključno z dvotretjinsko večino glasov.
In tedaj se je kolobocija spremenila v popoln cirkus: zelo hitro je postalo jasno, da take večine ni in da jo bo težko zbrati. Za uspešno nagovarjanje neodločenih in nasprotnikov je HDZ vendarle potrebovala malo več časa, zato je bilo na hitro sklicano izredno zasedanje sabora, in to v času, ko bi morali biti naši modri in pridni poslanci že na zasluženem dopustu na požrtijah in pijančevanjih v svojih volilnih enotah.
Bilo bi res napeto spremljati prerekanja omenjene dvojice o tem, kdo naj bi si v živo ogledal to tekmo, kdo bo kje sedel, če si jo bosta šla ogledat oba, in, konec koncev, kdo bo za koga navijal
V teh desetih dneh so Plenkovićevi jurišniki na veliko žalili celotno opozicijo, tako tiste, ki so ponujali kompromisne rešitve, kot te, ki so odločno nasprotovali prihodu ukrajinskih vojakov na urjenje na Hrvaško. "Kdor ni z nami, ki nas vodi nezmotljivi Andrej Plenković, je putinovec, sovražnik Ukrajine in nasprotnik Hrvaške, ki bo za vedno ostal zapisan na napačni strani zgodovine" – tako približno bi zvenel skupni imenovalec njihovega nastopanja v času teh "posvetovanj". Silni decibeli te rabuke so odgnali zdrav razum kilometre stran od poslopja sabora, predsednika države, vrhovnega poveljnika Milanovića, pa vse do daljnega Čila, od koder od njega cel teden ni prispelo niti eno pismo niti razglednica ...
Potem je potekalo glasovanje, dvotretjinske večine (kljub kakšnemu prebegu tako z desne kot z leve strani) ni bilo, ustave skoraj nihče več niti ne omenja, vsi razglašajo svojo zmago v parlamentu, čeprav so v bistvu vsi izgubili. Razen morda Plenkovića, ki mu je uspelo s to nesmiselno in skrajno nepotrebno igro celotno parlamentarno opozicijo razdreti kot hiško iz lego kock. Od vsega skupaj nima nihče nobene druge koristi, še najmanj Ukrajina, na katero prisegajo vsi po vrsti, med najbolj glasnimi pa je ravno zunanji minister Grlić-Radman, prav tisti, ki se je pred tremi leti hvalil s tem, da si je z ruskim kolegom Lavrovom izmenjeval nežne Puškinove in Jeseninove stihe, se potem fotografiral z Orbanom in pri tem vzkliknil: "Brat ob bratu – Madžar ob Hrvatu!"
Morda najbolj natančen opis tega v celoti sfabriciranega primera je podal politični analitik in filozof Žarko Puhovski: "Tukaj gre po moji oceni za klasično cerkveno-partijsko-komunistično formulo, v kateri ne gre za tisto, o čemer se govori, niti se ne govori o tistem, za kar gre. To pomeni, da sploh ni šlo za pomoč Ukrajini niti za simpatije do Putina ali podobno (…). Šlo je preprosto za klasično vprašanje, kdo bo koga". To vprašanje zdaj že mesece pretresa Hrvaško, predvsem ker med Milanovićem in Plenkovićem, zaradi katerih se sploh zastavlja vprašanje, kdo bo koga, ni nobene politične ali svetovnonazorske razlike.
Meni osebno pa je ravno zaradi tega najbolj žal, da Hrvaška ni igrala v finalu nogometnega svetovnega prvenstva. Bilo bi res napeto spremljati ustavno-parlamentarno-proceduralna prerekanja omenjene dvojice o tem, kdo naj bi si v živo ogledal to tekmo, kdo bo kje sedel, če si jo bosta šla (vsak s svojim letalom, seveda!) ogledat oba, in, konec koncev, kdo bo za koga navijal. To bi šele bila prava pomoč Ukrajini!
Ki ima, mimogrede povedano, trenutno najbolj motivirano, najbolj odločno in tudi najbolj na boj pripravljeno vojsko na svetu in zato ne potrebuje nobenih inštrukcij, še posebno ne tako daleč stran od fronte.
