Nekoč sem na svojem matičnem portalu napisal kolumno, v kateri sem državljanke in državljane Republike Hrvaške prijazno prosil, naj bizarno stanje v naši lepi domovini nehajo primerjati z Alanom Fordom in Letečim cirkusom Montyja Pythona. Kajti vse, kar se na Hrvaškem dogaja, je preprosto neprimerno bolj primitivno, banalno in maligno od kultnega stripa in še bolj kultnega seksteta britanskih komikov. Kljub temu se občasno tudi tukaj zgodi kaj, kar je dostojno celo teh velikanov absurdnega humorja. Evo, na primer, nedavni dogodek v Zadru.
V torek, 4. oktobra, je na tamkajšnjem letališču pristalo letalo iz Bruslja, potniki pa so med izstopanjem iz njega lahko spremljali nenavaden prizor: skupino moških v temnih oblekah in z nekakšnim velikim kartonom v rokah. Saj menda z njimi z Ryanairom ni priletel tudi nekdo tako pomemben ali, bog ne daj, tako nevaren, da bi ga morali pričakati agenti tajne policije z lažnimi nasmehi, razpotegnjenimi čez cel obraz? Mlada, 23-letna Julie Fisser jih sprva morda ni niti opazila, se je pa potem nedvomno nekoliko prestrašila, saj so pristopili prav k njej in jo povabili, naj z njimi stopi na stran. Ni ji uspelo niti izgovoriti "Toda saj nisem ničesar ..." ali nečesa podobnega, ko so ji nepričakovano čestitali in ji, ne da bi se nehali prisiljeno smehljati, izročili veliko plaketo, namenjeno milijontemu potniku, ki je letos pristal na zadrskem letališču. Prejela je tudi priložnostna darila, nekaj suvenirjev plus dve povratni vozovnici za katerokoli destinacijo, seveda vse to pred fotografskimi aparati in televizijskimi kamerami.
"Joj, joj ...," se je po čelu udaril premier Plenković, ko so mu to povedali. "Saj bi tudi jaz lahko z letalom danes dopotoval sem, namesto da sem prišel po cesti, v koloni blindiranih limuzin z rotirkami? Kdo ve, morda bi prav mene razglasili za milijontega potnika! Tudi suvenirje bi prejel, pa dve povratni vozovnici, ah ..."
Premier se je namreč tisti torek zjutraj odpravil na enodnevni službeni obisk v Zadar in v skladu s protokolom bi moral ob približno istem času obiskati tamkajšnje ne preveč veliko, vendar pomembno in uspešno letališče. Letališče, na katerem – domnevam, da že slutite, kam pelje zgodba – Julie Fisser, popolnoma nedolžna, letos sploh ni bila milijonta potnica. To je bil neki neznanec šele pet dni pozneje, ko je premier že popolnoma pozabil tako na Zadar kot na tamkajšnje letališče in na svečano otvoritev študentskega doma (ki so ga, mimogrede povedano, enkrat že uradno odprli, vendar brez Njegove prisotnosti, kar v glavah petoliznikov menda pomeni, da je bil dom do zdaj zaprt, čeprav v njem stanujoči študenti trdijo nasprotno).
Bi morali drugo otvoritev že odprtega študentskega doma organizirati kateri drugi dan in ne prav na tistega, ko se je v mestu mudil Najdražji Predsednik Vlade in Stranke?
In vse to bi kot običajno ostalo zabeleženo le kot fusnota v zgodovini hrvaškega (pa ne samo hrvaškega, mar ne?) lokalnega petolizništva in hlapčevstva, še naprej nevredno primerjave z genijalnimi alanfordovskimi in montypythonovskimi satiričnimi pripombami, če se ne bi tam pojavilo tudi nekaj radovednih novinarjev s portala zadarski.hr, ki so se odločili preveriti številke na uradni spletni strani zadrskega letališča Zemunik. In tam lepo piše, da so letos do 31. septembra na tem letališču registrirali 990.046 potnikov. Do "zgodovinskega" torka, 4. oktobra, in prihoda premiera so manjkali samo trije dnevi in pol, zato si je težko predstavljati, da bi v tako kratkem času tja prispelo kar 9054 potnikov, in to oktobra, ko se število prihodov letal in turistov dramatično zmanjša. Kaj drugega naj stori novinar v tej situaciji, kot da pokliče direktorja letališča?
"Gre za registracijo prihoda milijontega potnika, kar je vedno svojevrsten piarovski dogodek. Je bil to res milijonti potnik? Ne, ni bil, ampak mi smo to organizirali tako in s tem ni nič narobe. Iskreno povedano, zelo me veseli, da se je vse to ujelo s premierovim prihodom, in v tem ne vidim neke velike zgodbe. Bi morali sprejem milijontega potnika organizirati v nedeljo zvečer, ko je bila v resnici dosežena ta številka?" je novinarjem na vprašanje odgovoril začudeni direktor.
Evo, na tej točki sem poražen pokleknil tudi jaz, najbolj trdoživi branitelj Hrvaške pred primerjavami z Alan Fordom in Letečim cirkusom Montyja Pythona in obratno. Ja, jebiga, lahko si predstavljamo, kako besede direktorja izgovarja Graham Chapman v zlikani vojaški uniformi ali Grunf v ponošeni pilotski. Stavek "Bi morali sprejem milijontega potnika organizirati v nedeljo zvečer, ko je bila v resnici dosežena ta številka?!" zveni približno enako kot "Bi morali drugo otvoritev že odprtega študentskega doma organizirati kateri drugi dan in ne prav na tistega, ko se je v mestu mudil Najdražji Predsednik Vlade in Stranke?!".
Verjeli ali ne, še istega dne mi je prijatelj iz Srbije na viber poslal sporočilo: "Če bi zdaj nekdo z nogo brcnil Vučića v rit, bi polovica prebivalstva doživela pretres možganov."
