Kolumna Renata Baretića: Vse to boste vrnili in preplačali poleti

Renato Baretić
14.01.2023 06:30
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

V Sloveniji sem se v teh 60 letih kot Zagrebčan in tudi kot Splitčan mudil ohoho krat. Dejansko ne morem navesti točne številke. Poslovno, turistično ali le v tranzitu, toda zaradi nakupovanja enkrat samkrat. V prvi polovici devetdesetih, ko je tukaj še besnela vojna, sem se odpeljal do Brežic, da sem v Savini trgovini kupil sprednje pnevmatike in jih montiral na svojo katrco. Poleg vojne je na Hrvaškem tedaj divjala tudi inflacija, zato tukaj nič ni bilo ceneje kot v Sloveniji. Nič, razen, evo, teh Savinih pnevmatik za IMV-jevega malega velikana. Če me cariniki tedaj ne razkrinkajo zaradi tistih malih bleščečih uteži za uravnavanje koles na robovih feln, seveda. Na to me je opozoril izkušeni kolega iz uredništva, ki je vedel, da blizu Mokric, nedaleč od meje, na desni strani ceste obstaja velika blatna mlaka, vedno skrita v senci gozda. Ej, mi je dejal, tam zavij s ceste in čez to lužo pet-, šestkrat zapelji naprej in nazaj, da bodo vse štiri pnevmatike pošteno umazane in ne bodo več videti kot nove.

Pred to mlako sem čakal dlje kot pozneje na meji: pred mano sta pnevmatike na svojih avtomobilih z zagrebško registracijo drug za drugim v blato temeljito namočila že dva voznika, naprej, nazaj, naprej ... Slovenski mejni policist mi je z ostrim glasom ukazal le, naj snamem očala (pozabil sem povedati, da je bil jasen in suh pomladni dan, ravno pravi za blatne pnevmatike ...), da bi lahko moj obraz primerjal s tistim na fotografiji v potnem listu, medtem ko je hrvaški carinik malo gledal vame, malo v pnevmatike in spet v mene, potem pa mi je z zarotniškim nasmeškom pomahal, naj peljem naprej.

Ja, otroci moji, tako je bilo to v času vojne in meja, ko je moral biti človek iznajdljiv na tisoč in en način. Ni bilo tako kot danes, ko imamo evro in schengen, hkrati pa je v Sloveniji vse ceneje kot pri nas, mi pa lahko gremo tja po sladkor, olje in vse, kar si zaželi naše srce, ne le po avtomobilske pnevmatike in mimogrede še kamuflažno blato zanje. Zakaj je zdaj v Sloveniji vse ceneje, vas zanima? Grunf bi vam na to hitro in pravilno odgovoril: zato ker je na Hrvaškem vse dražje! Oziroma zato ker se je tukaj v drugem polletju 2022 vse po vrsti podražilo nad vsemi pričakovanji, zato ker je vlada improvizirala in uvajala neke protirecesijske ukrepe, znižala DDV na osnovne prehrambne izdelke in higienske potrebščine, ki pa se zaradi tega v trgovinah niso niti malo pocenili. In tudi, ker je vladi ustrezalo, da so cene še naprej visoke, ker so – posledično – višji tudi njeni prihodki od DDV, po zaslugi katerih se lahko – posledično – državljanom dobrika z na milijone in milijarde vrednimi subvencijami in različnimi ugodnostmi, ki jih namenja malemu človeku, predvsem tistemu, ki niti ne razume, da je vse to tako ali tako njegov denar.

In tako so se cene dvigovale in dvigovale, v veliki meri so jih poganjali Putinovo raketno gorivo in rdeči gumbi za preplah. Pritiskali so ekonomisti, novinarji in sindikati, ki so glasno opozarjali, kaj se pripravlja, vendar jih ni nihče poslušal. Potem je prišel 2. januar 2023, dan, ki ga bodo bodočim generacijam omenjali zelo različno – kot dan konverzije, dan groze, dan streznitve, dan nenasitnosti, dan prevare, dan zaokroževanja, dan lopovov, dan nesposobnosti, črni ponedeljek ...

Prvi delovni dan v tem letu so državljani Republike Hrvaške namreč nepričakovano odkrili, da se med njimi, samimi nedolžnimi cvetovi, širi tudi pohlep vulgaris, agresivni plevel, ki so ga do nedavnega imeli za popolnoma neškodljivega. V državi, kjer ta plevel že trideset let na veliko zalivajo, sončijo in dognojujejo, je šele zdaj ob prehodu s kune na evro in "zaokroževanju" vseh cen oči odprla (toda, bojim se, da le za kratek čas) tudi večina tistih, ki jim je bila še včeraj ljuba taka Hrvaška, ki jo upravlja nedotakljiva sveta trojica: HDZ, Cerkev in nogometna reprezentanca. Celo oni so dobili priložnost, da – črno na belem – empirično primerjajo hrvaške cene in plače s tistimi v drugih članicah evroobmočja. Tako 2. januarja kot vse druge dneve, ki so sledili. Po jezi, besu in ogorčenju smo se, kot je to že značilno za nas Hrvate, zelo hitro vdali v usodo in se začeli tiho prilagajati novim okoliščinam, kar je samo druga, spodnja stran lista tiste iste rastline, poimenovane pohlep vulgaris: množično smo se odpravili po nakupih v najbližjo sosednjo državo, kjer je evro uradna valuta. Ni več carinikov, to je schengen, brate, ni več namakanja pretihotapljenih avtomobilskih pnevmatik v blatne mlake, pojdimo vsi, Slovenija je naša nova Hercegovina!

Pri vsem skupaj sta, tako se zdi, najbolj naivna, najbolj šokirana in najbolj bedasta izpadla Andrej Plenković in njegov kabinet: medtem ko sta se hvalila s svojimi (resničnimi, temu ni mogoče ugovarjati) uspehi na mednarodnem področju, se jima je doma pripravljala – in potem tudi zgodila – eksplozija cen z uničujočim inflatornim učinkom. In zdaj se zaprepadeno čudita, satirični komentatorji pa se naslajajo nad temo "HDZ ne more verjeti, da na Hrvaškem obstaja tolikšen pohlep!". Premier in njegovo spremstvo se čudita in zgražata, grozita z nekimi rigoroznimi protiukrepi in praktično neizvedljivim kaznovanjem, in to šele zdaj, namesto da bi že pred šestimi meseci sprejela uredbo (ki bi bila v saboru sprejeta brez enega samega zdravorazumskega glasu proti) o kaznih, ki bi v letu 2023 čakale vse, ki bi poskušali špekulantsko in prevarantsko obogateti s konverzijo kune v evro, od najmanjših do največjih podjetij.

Hm,morda sem samo še jaz bolj naiven od njih, ker vladi zamerim zaradi nesposobnosti predvidevanja, potem ko je v dveh letih po katastrofalnem potresu v Baniji, ej, v dveh letih, kljub vsem debelim milijonom, ki jih ji je za obnovo namenila Evropska komisija, zgradila samo šest (6) nadomestnih hiš in zamenjala kar tri za to zadolžene ministre.

Ne zgražajte se prehitro, stvari so namreč še hujše: odkar je pred skoraj tremi leti potres uničil lep del središča Zagreba, država tam ni obnovila niti ene (1) zgradbe, niti sedeža vlade in ministrstva za gradbeništvo! Največji uspeh na tem področju je hrvaška država dosegla, ko si je izborila polletni odlog za vračilo neporabljenih milijonov Bruslju.

O vsemu skupaj bi lahko napisal še veliko, vendar ni več dovolj prostora. Zato samo še kratko opozorilo: slovenski bratje in sestre, nikar se preveč ne veselite, ker vam Hrvati dvigujemo BDP z nakupovanjem špecerije v (bivših) obmejnih supermarketih. Kajti čisto vse boste vrnili in še preplačali poleti na naših avtocestah, v trgovinah, restavracijah, kavarnah in marinah. Nismo mi neke naivne budale. Resno vam povem - nismo.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta