Marko Tomaš
Svet ni po tvoji meri. Ne najdeš veliko prostora zase v svetu, ki je predan obsedenemu kopičenju stvari in vtisov. Včasih se mi zdi, da veliko ljudi ne potuje zato, ker bi radi videli ali doživeli še kaj drugega. Potujejo, ker s tem dokazujejo, da so pomembni, ker je to moderno in ker so zaradi tega družbeno bolj sprejemljivi. Prevozimo tisoče kilometrov, da bi si ogledali neko oddaljeno mesto, obiskali kak muzej, popili kakšno lokalno pijačo, čeprav se v resnici želimo le pošteno spočiti, naspati in čisto nič delati, vendar si tega nočemo priznati. Raje se odpravimo na potovanja, na katerih smo vedno živčni in napeti. Ko se vrnemo, si mislimo, da bo vse bolje, če doma zamenjamo pohištvo. Ljudje nas bodo občudovali, ko se bomo sprehodili po ulicah v novih oblačilih. Toda potem se zgodi nekaj, kar temu, čemur smo posvetili dragoceni čas, vzame ves smisel. Nekaj, kar nas sooči z dejstvom, da je življenje samo po sebi dragoceno in da so vsa naša dejanja običajno beg pred tišino in lepoto obstoja, ker se ju bojimo videti popolnoma ogoljeni, goli z jasnim začetkom in neizogibnim koncem. Mi pa se obnašamo, kot da konca ni. Toda časa ne moremo zavrteti nazaj. Če se začnemo izgubljati v preteklosti, spet zapravljamo čas. Znajdemo se v situaciji, v kateri spoznamo, da bežimo pred sedanjostjo, ne moremo pa storiti nič, da bi to spremenili.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
