Noč je in jaz se nervozno sprehajam po dnevni sobi. Dolgo odlašam s pisanjem. Poskušam izbrati temo, toda vse me napeljuje k tisti, ki je edina, neizogibna. To je tema, o kateri nočem pisati. Zato sem samemu sebi dejal, da bi se lahko s pisanjem poskušal izogibati tej temi, tako da bi se je vendarle dotaknil in se hkrati ne bi osredotočal nanjo. Stvar je preprosta, vse skupaj me preveč muči. Na splošno vse doživljam, kot da se dogaja neposredno meni, že od nekdaj je tako. In težko je biti vpleten v vse živo. Zlasti če si nagnjen k temu, da si v vsaki situaciji na strani ogroženih, na strani manjšine, še posebno žrtve. Vedno ste na neki način pretepeni in žalostni, neutolažljivi. Nekoč se je takemu stanju reklo "weltschmerz". Danes je to tarča posmeha, čeprav po svetu še nikoli ni hodilo toliko tesnobnih in žalostnih ljudi. To je mogoče pojasniti tudi matematično. Procentualno je takih ljudi morda še vedno toliko kot prej. Toda ker na svetu še nikoli ni bilo večjega števila živih človeških posameznikov, lahko logično sklepamo, da jih nikoli ni bilo več žalostnih in tesnobnih. Nekoliko težje je pojasniti, od kod vtis, da so skoraj vsi ljudje, ki jih človek sreča, točno taki in da se zaradi tega ne znajdejo preveč, da so tako rekoč izgubljeni.
Toda nimajo pravice do svojega weltschmerza! Verjetno zato, ker živimo v diktaturi mišljenja, da mora biti človek posvečen in obrnjen izključno k sebi, da bi lahko kakovostno živel v takem svetu. Najprej je treba gledati na svoje potrebe, vedno najprej pomagati samemu sebi, ker lahko - tako pravijo - samo tako pomagamo drugim. Nihče ne vpraša - kaj bo, če bo za tega drugega prepozno, medtem ko mi pomagamo sebi z izgovorom, da to počnemo, da bi pomagali njej ali njemu, drugi ali drugemu?
Dosedanje izkušnje mi pravijo, da so vse te stvari, ki nas menda učijo, kako pomagati sebi, navadne prevare, katerih namen je preusmeriti naš pogled s trpljenja in gorja, ki nas obdajata, ali odvrniti misli od dejstva, da preprosto preveč delamo, da bi sploh imeli kaj časa, ki bi ga lahko porabili za zasebno življenje, kaj šele, da bi ustvarili kakovostno življenje. Življenje. Življenje, ki ga imamo tako pogosto za samoumevno, pri čemer pozabljamo, kakšen čudež je že samo dejstvo, da obstajamo. Pa tako lepo bi bilo prve jutranje misli namesto obveznostim posvetiti radosti obstoja. Tako kot to počnejo živali. Pri ljudeh je to vendarle nekoliko bolj zapleteno. Radost obstoja smo postavili na zadnje mesto. Lahko si jo privoščimo šele po tem, ko dosežemo kup stvari in si s tem omogočimo umik od običajnih tokov sodobnega življenja. Sicer se zdi, kot da je vse okoli nas bolj pomembno od življenja samega, od lahkosti obstajanja. Zato je težko doseči spokoj. Zato se včasih zatekamo k izzivalcem instant sreče. S tem odpremo vrata nekega novega vsakdanjega pekla. Potem se ob obveznostih, ki jih moramo opraviti, da bi si zagotovili eksistenco, borimo še z drugo vrsto algoritmov. Vsak toksin je enačba, ki vzdržuje samo sebe. Najprej vi uporabljate alkohol, nato on začne uporabljati vas. Tako kot virus. Enako je z narkotiki. Zdi se, da so povsod okoli nas pasti. Če čas namenjamo izogibanju pastem, spet ne obstajamo. Le občasno nas kakšni dogodki spomnijo na to, kako dragoceno je življenje, človeški obstoj v delčku časa.
Življenje. Življenje, ki ga imamo tako pogosto za samoumevno, pri čemer pozabljamo, kakšen čudež je že samo dejstvo, da obstajamo. Pa tako lepo bi bilo prve jutranje misli namesto obveznostim posvetiti radosti obstoja. Tako kot to počnejo živali. Pri ljudeh je to vendarle nekoliko bolj zapleteno. Radost obstoja smo postavili na zadnje mesto
Tako mi misli bobnijo v glavi. Usmerjam jih h kuhanju. Rad bi pripravil jutrišnje kosilo, da bom lahko dlje časa spal. Rad dolgo spim. Se izognem nervozni energiji, ki zavlada v zraku, ko se ljudje zaženejo, da bi odšli v službo ali se postavili v vrsto pred kakšnim okencem. Kuhanje je čudovita stvar. Veseli me in me sprošča. To je ena redkih stvari v mojem življenju, ki imajo jasna pravila. Uživam v tej disciplini in načrtovanju. Ko kuham, se mi misli uredijo in stvari začnejo dobivati smisel. Čeprav se težko spravim h kuhanju. Skoraj v enaki meri kot k pisanju ali katerikoli drugi aktivnosti. Raje se namenim početi nekaj drugega, samo da ne bi počel tistega, kar sem si naložil, da bom počel v tistem trenutku. Zato pred pisanjem vedno najprej kuham, pomijem posodo, zložim sveže oprano in posušeno perilo, grem v trgovino ali premaknem pohištvo, karkoli, samo da se izognem tistemu, kar bi moral početi. Tako opravim veliko stvari, ki bi jih moral opraviti v katerem drugem trenutku, in to tako, kot da zame ne predstavljajo nobene težave. Ne vem, kdaj in kako mi je uspelo, da sem začel tako prebrisano goljufati samega sebe.
Vedno pišem ponoči, ker mi dan kot vetrobransko steklo razbijejo obveznosti, povezane z drugimi ljudmi. Nocoj sem si, potem ko sem pristavil golaž z gobami in korenasto zelenjavo, skuhal kavo in sedel pred televizor. Nisem nameraval dolgo gledati televizije, hotel sem le še malo odložiti to, kar trenutno počnem. Preklapljal sem med programi. Najprej med tistimi s poročili. Te sem hitro preskakoval. Večina programov je bila posvečena dogodkom, ki so zaznamovali pretekli teden, in bodo, se bojim, zaznamovali tudi čas, ki je pred nami. To je tema, pred katero bežim, zato sem se posvetil pregledovanju filmskih programov. Filmski kanali nenehno ponavljajo program. Kljub temu večine teh filmov nisem gledal. Skorajda sem že pozabil, koliko načinov za kakovostno preživljanje prostega časa obstaja. To se je zgodilo, ko sem branje in pisanje spremenil v delo. Ne znam se več sprostiti. Vse je postalo gradivo za delo. Na vse, kar se dogaja, na vse, kar vidim okoli sebe, gledam kot na resurs, ki ga lahko izkoristim za delo. To je zastrašujoče dejstvo. Moram se posvetiti temu, da te stvari spremenim. Toda to bo težko, saj je to edino, kar mi je ostalo kot orodje, ki vsakdanu daje neki višji oziroma kakršenkoli smisel. Preskakoval sem torej med filmskimi programi. Ustavil sem se na tistem, na katerem so predvajali film o Charlieju Chaplinu. Na zaslonu gledam žalosten obraz največjega komika v zgodovini. Življenje kot kup ovir, trpljenje in samotnost, nerazumljenost in posledična odtujenost. Sami paradoksi - bolj ko te imajo ljudje radi, bolj si osamljen. Izgubiš se v tem, ker te tuja ljubezen raztrga. Posvečen si v glavnem zbiranju delov lastnega bitja, da se v redkih trenutkih počutiš popolnega in živega. Bolj se izgubljaš v času kot v prostoru. Vedno te nekaj odvleče iz sedanjega trenutka in vedno prepozno dojameš, da nisi bil živ, ko bi moral biti prisoten. Taval si po svojem otroštvu ali nedavni preteklosti, iskal pojasnilo za nekatere sedanje dogodke. V vsem moraš najti vzročno-posledično povezavo, da bi imelo tisto, kar se ti dogaja, smisel. Spoznaš, da si v življenju premaknil stvari, se odpravil na pot, nato začel izgubljati nadzor, zato so se ti začele stvari dogajati same od sebe in ušle izpod nadzora. Včasih se znajdeš pred zidom. Nimaš več želje, da bi karkoli dokazoval, in vse, kar počneš, je golo ohranjanje tistega, kar si ustvaril. Izzivov je vse manj, ali pa se ti zdi, da so povsem izginili. Opaziš, da zasedaš določeno mesto in igraš določeno vlogo v življenju drugih ljudi in se ves omejiš na to. Tudi če se poskušaš rešiti iz te situacije, si nemočen. Nihče se pravzaprav noče ukvarjati s tabo. Ljudje okoli tebe imajo o tebi jasno predstavo, in karkoli storiš, težko jo boš spremenil. Tedaj se izgubiš v sebi. Na trenutke ti sploh ni jasno, kdo si. A tako očitno je, ko si enkrat obdan s tujo ljubeznijo, ne glede na to, kako okrutna in za tebe nezainteresirana je ta ljubezen. Odpotuješ in spet igraš samega sebe. Trudiš se, da nisi destruktiven. Čeprav pogosto misliš, da imaš pravico uničiti tisto, kar si ustvaril in tudi predstavo, ki si jo ustvaril o sebi, sploh slednjo. Sočustvujem s Chaplinom. Celo žalosten sem zaradi njega. Njega se to ne tiče niti mu ne bi moglo biti v pomoč.
Svet ni po tvoji meri. Ne najdeš veliko prostora zase v svetu, ki je predan obsedenemu kopičenju stvari in vtisov. Včasih se mi zdi, da veliko ljudi ne potuje zato, ker bi radi videli ali doživeli še kaj drugega. Potujejo, ker s tem dokazujejo, da so pomembni, ker je to moderno in ker so zaradi tega družbeno bolj sprejemljivi. Prevozimo tisoče kilometrov, da bi si ogledali neko oddaljeno mesto, obiskali kak muzej, popili kakšno lokalno pijačo, čeprav se v resnici želimo le pošteno spočiti, naspati in čisto nič delati, vendar si tega nočemo priznati. Raje se odpravimo na potovanja, na katerih smo vedno živčni in napeti. Ko se vrnemo, si mislimo, da bo vse bolje, če doma zamenjamo pohištvo. Ljudje nas bodo občudovali, ko se bomo sprehodili po ulicah v novih oblačilih. Toda potem se zgodi nekaj, kar temu, čemur smo posvetili dragoceni čas, vzame ves smisel. Nekaj, kar nas sooči z dejstvom, da je življenje samo po sebi dragoceno in da so vsa naša dejanja običajno beg pred tišino in lepoto obstoja, ker se ju bojimo videti popolnoma ogoljeni, goli z jasnim začetkom in neizogibnim koncem. Mi pa se obnašamo, kot da konca ni. Toda časa ne moremo zavrteti nazaj. Če se začnemo izgubljati v preteklosti, spet zapravljamo čas. Znajdemo se v situaciji, v kateri spoznamo, da bežimo pred sedanjostjo, ne moremo pa storiti nič, da bi to spremenili.
Počasi sem se približeval pisalni mizi. Odložil sem daljinske upravljalnike in s prižgano cigareto stopil k oknu. V noči se je skrivalo mesto. Dež spet ne pojenja. Konec tedna smo imeli pomlad, s ponedeljkom pa smo se vrnili v pozno jesen.
Spomnim se, da sem enkrat davno odnehal z vsem, kar sem začel. Vse je izgubilo smisel, ker se je začela vojna in veliko stvari nisem mogel uresničiti tako, kot sem hotel. Ni bilo več ljudi niti mest, ki so jih zajemali moji načrti. To se je zgodilo še nekajkrat s smrtjo bližnjih. Tako so propadali celi svetovi. Izginjala so cela vnaprej splanirana življenja. Vsakič sem malo umrl tudi jaz in se vrnil na začetek. Toda dežja to ne zanima. Ljudje so utrujeni od mračnega neba in vsi sprašujejo, kdaj se bo začela pomlad. Jaz pa se po slabih novicah iz Beograda in Srbije znova sprašujem, kdaj se bo začelo življenje.
