Kolumna Jurija Drevenška: Malo morgen

Pa se je na vseh naslovnicah pojavilo nekaj, kar se tam znajde zelo redko, skoraj nikoli. Na naslovnicah se je pojavilo nekaj, kar ni tam zaradi velikega uspeha, ampak, kako slovensko, zaradi "škandala". Na naslovnici se je pojavila kultura, kulturna novica. Odstopil je direktor ljubljanske Drame. Prostovoljno, s pojasnilom.

Novica s kulturno vsebino se je prebila na prvo mesto vseh internetnih portalov in časopisov. In to kljub temu, da se je tisti dan eden izmed ministrov zagovarjal na interpelaciji, in kljub temu, da je obstajala velika verjetnost, da je kdo drug izmed politikov spet izrekel kakšen biser ali ušpičil nekaj, česar mi z grehi, ki ne moremo metati kamnov, seveda ne razumemo, in kljub temu, da je verjetno nekje v športnem svetu Luka Dončić spet vrgel trojko v zadnji minuti in da je covid v zemljo položil še deset ljudi. Ta dan to ni bilo važno, in pika.

Moja država, ki se za kulturo zmeni samo ob redkih priložnostih, se je lahko par dni, bolje rečeno ur, ukvarjala z odstopom direktorja javnega zavoda in posledicami, ki jih njegov odstop prinaša ali zapušča, kakor hočete.

Iskreno priznam, da mi o kulturnih temah ni najbolj prijetno pisati, ker vem, da je v tem malem preobčutljivem in vase zagledanem peskovniku kulture, v katerem se gibljem, hitro kakšna beseda iztrgana iz konteksta in narobe interpretirana ali celo namerno postavljena v drugo luč in na ta način prikrojena. To mi ne diši in ne da se mi ukvarjati s pojasnjevanji in dodatnimi obrazložitvami. Prav tako me ne zanimajo trepljanje po rami in pohvale, da sem povedal tako, kot je. Mislim si, da imamo v Sloveniji dovolj "strokovnjakov" za vsa področja in govorice, ki so zmožni vse razložiti in spraviti v sprejemljivo ter dopustno obliko mnenj in aksiomov, ki jih je treba zagovarjati, sam pa medtem raje brskam po svojem delu peskovnika in se zabavam z bagerčki, avtomobilčki in peščenimi gradovi, ki so mi lepi in zanimivi. Zavestna odločitev, ne da se mi korakati v koloni in prepevati v zboru. Ne več.

Kar me pa pri kulturnih temah vedno znova preseneti, je, kako te teme v javnosti zavijejo v popolnoma drugo smer, vedno cikcak mimo vse koordinatne logike, in končajo na istem cilju. Vse debate okoli kulture končajo na isti ciljni črti, kjer mrgoli parazitov, lenih kulturnikov, pijanih umetnikov, gejevsko lobističnih planov in vprašanj okoli nujnosti ali nepotrebnosti kulture. Predvidljivo, a hkrati zelo žalostno.

Pri nas vsako kulturno debato, sproženo v javnosti, na koncu narekujejo spletni komentatorji. Tudi sam sem seveda takoj, ko sem videl, prebral novico o odstopu direktorja našega največjega gledališča, ampak sem se vseeno po objavi članka najprej zamislil o vsebini, ne o smislu ter smotru kulture in njenih protagonistov vobče. Da ponazorim s paradoksom: ko se je v Planici leta 2011 zrušila Bloudkova velikanka, ni minila niti ena tekma svetovnega pokala v skokih, da ne bi bil objavljen vsaj en prispevek, dramatična reportaža, pretresljiv intervju, kdaj bo spet obnovljena in posodobljena. Politiki so na veliko govorili in obljubljali, se slikali s kupi snega in polomljenih dil ter zagotavljali, da bo stvar kmalu stekla, da je skakalnica potrebna obnove, da so te ruševine sramota za slovenski narod in da bla bla bla … Vedeli so, da drugače spletna ogorčenja ne bodo potihnila in da bo to metalo slabo luč na njih. V desetih letih je bila obnova pripeljana do konca. To smo vsi razumeli, podpirali, vsi smo mahali z zastavicami in govorili, da je bilo to nujno in da je rešena čast slovenskega športnega duha. V tem primeru pa se obnova kulturne "skakalne velikanke" vleče že trideset let in kot zanimivost vam povem, da je bila ta stara bajta zgrajena 1911.! Danes smo tik pred 2022! Pod to novico se seveda ni zvrstila množica komentarjev, da je to res sramotno, da to pa res ne gre, da je obnova nujna, da so septembrski hudourniki po stopnicah že n-tič dokazali, da je treba kaj storiti, ampak je ton debate takoj zavil v smer obtoževanja ministra, ki nič ne ukrene, obtoževanja direktorja, ki prepozno odstopa ... in moji najljubši komentarji - "koji kurac ti kulturniki leni spet nekaj hočejo od nas davkoplačevalcev, sami paraziti in brezdelneži, kdo jih rabi, jaz tega njihovega sranja itak ne gledam. Pedri."

Dejansko sem se tokrat začel ob prebiranju komentarjev celo zabavati, in to kljub dejstvu, da sem bral takšne nebuloze in debilizme, ki si jih sam ne bi mogel izmisliti niti, ko sem v dobri, kaj dobri, najboljši formi. Kljub veliko truda mi ni uspelo najti povezave med slabo in zastarelo konstrukcijo zgradbe in opreme v nacionalnem gledališču ter vprašanjem, ali je kultura sploh pomembna, in trditvami in pozivi, da naj denar za obnovo kulturniki zaslužijo na trgu. Res me zanima, v kateri sinapsi se zgodi ta prelom, ali pa so nekateri res samo zabiti in nič več kot samo zabiti in še enkrat zabiti. To bo zagotovo enkrat moj kotiček raziskovanja v peskovniku, komaj čakam.

Ker pa skoraj vsaka zabava, kjer se zliva dosti gnojnice, postane hitro kisla, se je sesirila tudi ta. Portali in časopisi, ki ponujajo komentiranje, da si s tem dvigujejo klike in gledanost, te debate seveda ne ustavijo. Denar je le sveta vladar. Portali zvečine tudi nimajo zavihka s kulturo, razen portala nacionalne radiotelevizije, Večera, Dela, Dnevnika, Mladine in celo Demokracije. Če sem koga spregledal, se mu na tem mestu takoj opravičujem. Vsi drugi, bolj komercialni mediji, med njimi najbolj domoljubni mediji, ki se še posebno radi sklicujejo na našo pristno, pravo, slovensko kulturo in njeno pomembnost, tega zavihka nimajo. Kulturne novice spadajo povečini med zabavo in trivialne zadeve. Razen na tretji december, ko se objavi, kje in kdaj so muzeji in galerije zastonj odprti, in ko nastopi osmi februar in se ljudi opozori, da je to dela prost dan in da bo vikend sončen in lep, zraven pa nasvet, da si pa le vzemite čas, če vam ni odveč, in preberite kakšno Prešernovo pesem ali obiščite Vrbo, ker se to v spomin na največjega pesnika spodobi. In takrat se kakšen politik res celo nastavi pred kamere in pove, da je prejšnji mesec prebral knjigo, in to ne katerokoli, ampak biografijo Steva Jobsa.

Tokrat ne bo drugače, žal. Zgodba, ki bi v športnem svetu, proti kateremu nimam nič, da se ne razumemo narobe, podžigala naslovnice in članke, ekspertize, bo v dotičnem kulturnem primeru samo izzvenela in se premaknila na sveti Nikoli. In ko se bo še kaj zalomilo, brez poškodb za ljudi, upam, se bo raje iskalo krivce z levo-desnim kompasom, kot pa spopadlo s primerom.

Ob tem si upam trditi, da vsi "poznavalci" kulture in tisti, ki jim primitivizem in polaganje polen na ogenj prideta prav, seveda ne vejo, da je Prasica, slabšalni izraz za žensko zmagovalec letošnjega FSF-ja, in ga ne bodo šli gledat, ker je že naslov preveč deviantno slovenski, ne vejo, da je Škofjeloški pasijon zmagal na TSD-ju, ne vejo, kaj kratici TSD in FSF sploh pomenita, ne vejo, kje je vhod v Moderno galerijo, in če jim slučajno omeniš Zorana Mušiča, te takoj prekinejo in dodajo, da si ta čefur zasluži, da je bil izbrisan, zakaj pa ni dokumentov vložil pravi čas, tako kot tisti, ki so hoteli biti pravi Slovenci.

Mi, Slovenci!, se bomo pa ob teh gladiatorskih bitkah veselo basali s čipsom in uživali v iskanju krivca, gledali novi resničnosti šov z naslovom Nepotrebna in odvečna kultura. O tem, da v samostojni Sloveniji nismo zgradili nobene pomembne državne kulturne institucije, da NUK II stoji že od pamtiveka, da Maribor ne premore mestnega kina, da je večina mest v Sloveniji razen Ljubljane kulturno mrtva, o tem, da ob besedi kultura najraje citiramo Goebbelsa, ki se prijema za pištolo, in ne Churchilla, ki je rekel, zakaj se pa borimo v vojni, če ne za kulturo, pa ne bomo razmišljali, ker je nepotrebno, in naj si ti kulturniki raje to zaslužijo na trgu, kdo jih pa sploh rabi. Lenuhi.

Drama pa bo še naprej imela zdajšnje prostore in takratnim mladim igralcem bodo zagotavljali, da bodo najkasneje čez tri leta v obnovljenih prostorih. Malo morgen.