zadnje objavljene

pogledi

več
Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in mladi raziskovalec Univerze v Ljubljani

mnenje

več

V SOBOTO

Kolumna Jureta Novaka: Znova in znova

Jure Novak
19.11.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Zakaj 'ma liter vsak

na koncu dno?

Kako naj siromak

prenašam to?"

Fran Milčinski - Ježek: Liter brez dna

 

Od nekdaj sem imel bivanjsko težavo z dejstvom, da mora človek nekatere stvari početi znova in znova in znova. Kaj nekatere, večino! Po kruh je treba spet in spet. Pa umivati zobe. Odnosi razpadejo, če jih ne neguješ in osvežuješ in dramiš in bodriš. Še kar se naučiš, narediš celo izpit, da je stvar zaključena in ad acta - pozabiš, s časom, če ne uporabljaš.

Ni fer.

Ni fer, da moramo v toliko reči vlagati toliko skrbi. In truda.

Ni fer, ko pa bi bilo toliko lepše in lažje in prijetneje lotevati se vsakič znova novega in svetlečega in neodkritega. Se učiti, spoznavati, srečevati, odkrivati.

To je ta izvorni greh prehoda od nabiralništva v agrarno. Izgubljeni raj, ko se je človeški trop vsako jutro zbudil pod novim nebom, svežim, zrl v nove razglede, zalezoval drugo srno in grizljal druge jagode.

Ne strinjam se z zgodovinarji, ki pravijo, da smo nekje z monoteizmom prešli iz cikličnega v linearen čas: obratno! Prav zdaj smo ujeti v večno nove kroge istega. V rutine. V ponavljanje zgodovine. V večno branjenje že doseženega. V "daily grind", dnevno mletje ali pa dnevno drgnjenje. V premlevanje.

Čas nas gladi proti dlaki. Od repa proti glavi, potem pa spet začne pri repu. In ni čudno, da potem taki nasršeni in razkruštrani in nejevoljni množično iščemo utehe v instant zadoščenju in stimulaciji, pa naj bodo to nekajsekundni posnetki na medmrežju, droge in alkohol ali lažen, simuliran linearen napredek, ki nam ga ponujajo guruji in življenjski trenerji.

Ni čudno, da smo utrujeni. Da se naveličamo. V torek zvečer je na Poljsko padla raketa, verjetno ruska. "Alarmantno", "šokantno", "svetovna vojna bo!" je trajalo do srede. Nekje opoldne. Potem so prišle nove novice. In nove in nove in nove.

In nas mora skrbeti. Moramo skrbeti. Za Ukrajino. In jedrsko vojno. Pa za štiri volilne nedelje. Pa za inflacijo, gospodarsko krizo, podnebne spremembe, spol kandidatov, občutke in počutje cele kopice ljudi, od katerih jih tri četrt sploh ne poznamo, in še in še in znova in znova. In znova.

Skrb je tu ta trajnostni pojem, kleč, breme, ki tako rado pade na pleča tradicionalno deprivilegiranih skupin, žensk, seveda, pa tudi revnejših, tujih, drugačnih. Skrb za družino, zase, za skupnost. Skrb za okolje, za bližnje, za dobro počutje. Skrb za red in čistočo. Za zdravje. Tudi duševno. Za starejše in mlade. Za mesto. Za zaposlene. Zase, ne pozabimo te skrbi – skrb zase je imperativ, ki v obilici vseh drugih skrbi povzroča večni gnev in slabo vest.

Skrb kot ideal, skrb kot cilj je problematična, ker se ne neha. Ne konča. Skrb je večna. In enosmerna. Skrb ne pojenja. Če z nečim ravnamo skrbno, bo zdržalo dlje in podaljšalo - skrb.

Nič čudnega torej, da v svetu tako prosperirajo prav brezskrbneži. Megalomani, ki jih prav nič ne skrbi. Ne zase, ne za druge, ne za prihodnost, ne za svet, ne za družbo. In prav to brezskrbnost nam tako zlahka in učinkovito prodajajo, zapakirano v produkte in storitve. Ki pa, ker smo kljub vsemu povečini empatična in skrbna bitja, seveda ne delujejo. Brezskrbnost milijarderjev in populistov ni nekaj, kar je moč kupiti ali postati, ker je patologija, ker je manko nečesa. Nečesa človeškega. In povsem možno je, da nas bo kdo od teh brezskrbnežev pahnil v stanje, kjer nas ne bo več nič skrbelo, ampak žal zato, ker ničesar več, za kar nas naj skrbi – ne bo.

Lahko se vrnemo v nabiralništvo in k osnovnim preživetvenim vzorcem, z osmih milijard nazaj na, kaj pa vem, nekaj sto milijonov. V preproste oblastne strukture, kjer se drugi odločajo namesto nas. Ker če nimamo vpliva, če ne štejemo, če je vse odvisno od gospodarja in boga in karme in višjih sil, potem nas ne more skrbeti. Ni nam treba skrbeti.

Če pa vztrajamo, da se še da, da še ni konec, da je lahko bolje, potem pa – jebi ga:

Moramo skrbeti.

Še naprej.

Znova in znova.

Voliti.

Znova in znova.

Vztrajati.

Znova in znova.

Protestirati.

Znova in znova.

Odpirati. Premisliti. Se posvetovati.

Znova in znova.

Opozarjati. Izboljšati.

Znova. In znova.

Predvsem pa si moramo skrb, skupno skrb, skupnostno skrb, porazdeliti, enakomerno, pošteno. Ker nismo narejeni (samo) kot skrbni stroji, ker nas vse frustrira, da moramo vsak dan po kruh. In na volitve. Lažje bo, če si skrbi malo porazdelimo. Da vsak poprime za en vogal. Znova in znova.

Ker kakšen dan prav prija iztegniti noge, odmisliti vso to čobodro in izklopiti možgane. Brez skrbi.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?