V SOBOTO

Kolumna Jureta Novaka: Razlika

Jure Novak
16.07.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

In spet vam povem:

Laže gre kamela skozi šivankino uho,

kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.

Biblija, SSP, Matej, 19-24

All the guys

That really have the money

Are too old

To have a good time with it

Too old to turn the women on

Too old to have a fast car and drive it

Porno For Pyros: Cursed Male

Najbrž mi ni treba poudarjati, da si je kapital tudi Biblijo zintepretiral po svoje. Takole pravijo. Šivankino uho, pravijo, se je reklo manjšemu tunelu tam na Bližnjem vzhodu, in kamele so, pravijo, gladko šle skozi, če le niso bile preobložene.

Ni moj keš problem, štekate, ampak od onega modela. Ker on pa gre res čez! Oziroma ne gre. Čez. Tunel. Kej je kamela preobložena. Ampak jaz, jaz pa res ne pretiravam. Moja kamela, taman. Ravno. Zmerno. Glih še.

Zaslužil sem si. Zaslužil sem.

Štekam.

Dopustujem v družinskem vikendu dobre prijateljice. Spodnje nadstropje je dva tedna prazno, pa mi ga je oddala za đabe. Bajta je iz petdesetih, ko so na hrvaški obali smrtniki še smeli graditi.

Zavedam se, da je že to totalen privilegij. Hiša stoji v drugi vrsti od obale, vrt ima, popoln mir, plačujem pa verjetno deset odstotkov realne vrednosti turističnega najema.

To možnost imam, ker sem zrasel, kjer sem, ker sem jo spoznal, ker sta bili njena in moja familija v srednjih razredih socializma in v tranziciji nista povsem spušili.

Razumem, da velika večina Slovenk in Slovencev nima prijateljev z vikendom na obali.

Ob družinski vikend bajti moje prijateljice je v zadnjih letih zrasla trinadstropna vikend vila: kakih sto kvadratov tlorisa, v spodnjem nadstropju notranji bazen, nad njim pa dve visoki beton/steklo nadstropji … soban.

Od spodaj - in iz zelene zavisti - so videti povsem prazne, kot si predstavljam tudi lastnike. Ker verjetno nimajo časa, zaposleni in pomembni, kot so, hodit naseljevat svoje prostore.

Danes so lastniki po dolgi odsotnosti v celoti izpolnili mojo zavistno projekcijo. Najprej je prišel on, odprl orjaška balkonska vrata na vrhu, master bedroom verjetno, nato pa nažgal sound system.

Moški srednjih let - in vedno smo moški srednjih let -, ki imamo sound systeme, smo, se bojim, v povprečju katastrofalno slabi uporabniki teh sistemov.

Velika večina nas nažge tri iste komade. Dire Straits: Money For Nothing. Pink Floyd: Wish You Were Here. In Eagles: Hotel California. Občasno poznavalci zavrtijo še kakega unplugged Knopflerja. Če ne sovražijo svojega porekla, morda še Đurđev dan.

Da se razumemo: komadi so super. Kažejo pa na našo popolnoma vanila dušo, pomanjkanje domišljije in vsaj petdeset let zastarel glasbeni okus.

On ni razočaral. Šli smo: Hotel California, Wish You Were Here, potem pa AC/DC: Thunderstruck, Metallica: Nothing Else Matters, še enkrat AC/DC: Highway to Hell; in seveda Stairway to Heaven. Pa nazaj na Hotel. To je domet.

Če bi vsaj poslušal sistem, pa ga ni - vrtel si je live verzije, verjetno z youtuba?!

Na glas, da je slišala cela soseska. In še zvok je bil slab.

Nato je zaprl balkon. Komarji so.

Glasba je potihnila.

Pa je prišla ona.

In sta se drla drug na drugega. Da smo ju slišali skozi zaprt balkon. Kake pol ure.

Shadenfreude. Seveda. Proti bogatim, absolutno!

Nekaj so valjda žrtvovali, da so prišli do te vsaj-tri-milijone-pa-nikoli-nisem-tam graščine.

Valjda so vsaj nesrečni. In bedni.

Problem je v razliki. Razlikah. Razmerjih.

Kapitalizem pravi, da je prav, da sem za trud nagrajen. Da če delam dobro, bom tudi plačan dobro. Potem pa vnese vrednost mojega dela. Da sem plačan, kolikor se moje delo išče, na trgu. Da niso vsa dela isto iskana in nismo vsi isto sposobni.

Prav.

Razumem. Se strinjam. Že leta in leta se drkam ko budalo, da bi bil res dober v svojem početju, in strinjam se, da si zaslužim več kot nekdo, ki nima ne pojma in ne interesa.

Ampak potem pogledamo recimo evropsko statistiko in ugotovimo, da so v Sloveniji v nekem uravnoteženem povprečju najvišje plače samo tri- do štirikratnik najnižjih. Na Hrvaškem prav tako.

Ne me jebat, da si lahko kdo na trikratniku najnižje plače gradi trinadstropne vile z bazeni.

Kaj? Šparajo?

Ajd, malo Marxa. Bogati ljudje niso bogati zaradi mezd. Mezdni in prekarni (!) delavci smo vedno revni. Bogati so bogati zaradi kapitala. Dediščin. Nepremičnin. Delnic. Dobičkov.

Ki skoraj niso obdavčeni. Ko pa so, pobegnejo v davčne oaze. Še naši vrhunski športniki, recimo, ki so absolutno neto prejemniki družbenega, (noro je, kakšne orjaške in uspešne mreže športnih društev, temelječih na prispevkih in prostovoljstvu premoremo), takoj ko preidejo v višje davčne okvire, presedlajo v Monako in na Sejšele.

Obdavčiti moramo kapital. In ko rečem mi, mislim (vsaj) Evropa.

Kaj pravite: ko zaslužiš prvi milijon evrov, dobiš plaketo "zmagal/-a si kapitalizem", dosmrtno letno rento 40.000 evrov (povprečni kapitalski doprinos) in to je to? Zaradi mene lahko gremo tudi na dva. Milijona. Ali na pet. Ampak tam nekje pa je dovolj, ni?

Nobenega razloga ni, da bi kdo imel desetmilijonsko jahto. Nobenega razloga ni, da bi kdo imel zasebno letalo. Nobenega razloga ni, da bi kdo imel hišo z notranjim olimpijskim bazenom.

Ali ultra mega sound systeme, da na njih predvaja Knopflerja.

Želimo napredovati kot civilizacija, ali raje drvimo v direkten propad, ampak enkrat vmes so pa delnice res narasle?

Kar nekaj mojih vrstnikov in mladine bo na tem mestu skočilo: WTF! Mi smo na vrsti. Kako bi zdaj ne molzli, če so vsi do zdaj. Naš čas je!

Molzli smo revne in tretji svet. Uspeh najvišjega razreda je izkoriščevalska fikcija, vsi drugi pa smo samo pretendenti na drobtinah.

Oni z bazenom, si ga ne zasluži, ga ne potrebuje, ga ne bo užival, po ločitvi pa bo itak njen in njenih frustriranih, zanemarjenih otrok.

Vseeno je, kaj počne.

Nihče ne dela toliko več od mene, da bi si zaslužil zasebni olimpijski zaprti bazen.

Nihče ne dela toliko več od čistilke, da bi si zaslužil megajahto.

Nobena družina ni toliko boljša od drugih družin, da bi potrebovala lastno graščino.

Dve pravičnosti sta, dve enakosti: da smo vsi v bistvu enaki in zato enakopravni; ali da smo vsi povsem drugačni in zato neprimerljivi.

Nobena ne predvideva ultrabogatašev in megarevežev.

Si lahko predstavljamo svet manjših razlik?

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?