V SOBOTO

Kolumna Jureta Novaka: Grožnja

Jure Novak
15.10.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Vesolje je temen gozd. Vsaka civilizacija je oborožen lovec, ki se med drevesi plazi kot duh, neslišno in prihuljeno. Še diha previdno. Lovec mora paziti, saj so vsi drugi v gozdu prav tako lovci. In če najde drugo življenje – lovca, angela ali demona, nebogljeno dete ali starca, vilinca ali polboga –, mu ostane le eno: da ustreli in ga pokonča. V tem gozdu so pekel drugi ljudje. Večna grožnja, da bo vsaka izpostavljena civilizacija v trenutku uničena. To je slika kozmosa. To je razlaga za Fermijev paradoks."

Liu Cixin: The Dark Forest

˜

Stanislav Jevgrafovič Petrov je bil 26. septembra 1983 star 44 let. Sedel je na svojem položaju v bunkerju Serpukov-15, blizu Moskve, v katerem je bil nameščen tudi sovjetski center za zgodnje opozarjanje na jedrski napad po imenu Oko. Petrova je malo po polnoči sistem obvestil, da so sateliti zaznali izstrelitev interkontinentalne balistične rakete, predvidoma z jedrsko konico, ki iz ZDA leti proti Sovjetski zvezi. Njegova dolžnost, po uradnem protokolu, je bila, da naj o tem takoj obvesti nadrejene, ki se bodo na napad odzvali, spet po uradnem protokolu, z lansiranjem sovjetskih raket proti ciljem v ZDA.

Odnosi med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo so bili v tistem času (spet) skrajno napeti, med drugim zaradi širitve Natovih jedrskih kapacitet v bližino Sovjetske zveze, tako da eskalacija hladne vojne v vročo ni bila nemogoča. Jedrska kolosa pa sta bila v osemdesetih na vrhu strategije MAD – Mutually Assured Destruction ali vzajemno zagotovljeno uničenje. Po vojaških in političnih doktrinah je uničenje nasprotnika preprečevalo predvsem zagotovilo, da bo nasprotnik, še preden ga spremeniš v radioaktivno pogorišče, izstrelil dovolj raket, da se boš nekaj minut kasneje v atomskih zubljih cvrl še sam.

Petrov se je odločil, da je opozorilo, ki ga je doseglo, tehnična napaka. Sklepal je, da ZDA jedrske vojne ne bi začele z eno raketo, pač pa s stotinami.

Interkontinentalna balistična raketa bi za pot od ZDA do Rusije potrebovala približno 30 minut. Stanislav Petrov je 30 dolgih minut je torej čakal, razmišljal o svoji odločitvi, razmišljal o posledicah, globalnih in intimnih, če se je zmotil, razmišljal o posledicah, globalnih in intimnih, če se ni.

In da je bilo breme, naloženo na Stanislavova um in dušo še težje, mu je sistem kmalu za tem javil še štiri (!) dodatne rakete na poti v njegovo domovino.

Trideset minut in še trideset minut in to v bunkerju, pod zemljo, sam, odgovoren, kriv. Potnega čela, si predstavljam, in bledih ustnic in z možgani v vročični mrzlici. "Stanislav!" si je rekel, verjetno, "Stanislav?"

Petrov je lastnoročno, s svojim (ne)dejanjem in povsem dobesedno – rešil svet. Verjetno se je v vsej zgodovini človeštva prav on najbolj približal Marvelovim superjunakom. No, podobno je dvajset let pred njim storil takrat 36-letni Vasilij Aleksandrovič Arhipov v incidentu med kubansko raketno krizo, ko je preprečil izstrelitev jedrskega torpeda s svoje podmorniške flotilje, čeprav - odrezan od komunikacij - ni vedel, ali se je nad gladino jedrska vojna že začela ali ne. Oba sta Rusa.

Leta 1995 je bolj znani Rus, Boris Jelcin, odprl zloglasni kovček, ki ga danes nosijo ob Putinu, zaradi napovedanega norveško-ameriškega testa rakete. Obvestilo se je izgubilo v birokratskem aparatu, ruska letala so vzletela, podmornice so odprle pokrove raketnih cevi, Boris pa k sreči na gumb vendarle ni pritisnil.

Vzajemno zagotovljeno uničenje je koncept, s katerim so odraščale mnoge še danes žive generacije ("Atomski s lijeve!"). Človeštvo je razvilo - in aktivno vzdržuje – stroje, artefakte, ki nas lahko v nekaj urah izbrišejo z obličja zemlje. "Vzajemno" v tem uničenju seveda ne pomeni le jedrskih velesil. Tisti Zemljani, ki bi ne bili v trenutku spremenjeni v prah, bi umrli od posledic jedrske zime in ogromnih oblakov radioaktivnega prahu. Ljudje in večina drugih živih bitij. Če bogataši nekako še računajo, da bodo posledice globalnega segrevanja v svojih ultramodernih bunkerjih preživeli, si tudi najbogatejši verjetno ne domišljajo, da bi jih po jedrski apokalipsi čakalo kaj drugega kot "vzajemno zagotovljena" smrt.

Vzajemno zagotovljeno uničenje je koncept, ki močno preveva vso človeško kulturo od druge svetovne vojne pa vsaj do razpada Sovjetske zveze. O grožnji smo pisali, snemali filme in skladbe. Dobesedno je visela nad nami v obliki Ure sodnega dne (Doomsday Clock), ki kaže, koliko časa nam še ostane do polnoči – do konca sveta.

Uro so znanstveniki, ki skrbijo zanjo, leta 1991 nastavili na 23:43. Trenutno je ura 23:58:20. Do konca sveta nas loči 100 sekund. Tako blizu polnoči nismo bili od leta 1953.

A iz kolektivne podzavesti je jedrsko uničenje od padca Berlinskega zidu nekako izginilo. V ameriških filmih so nore Ruse z raketami zamenjali neopredeljeno rjavi teroristi z umazani bombami. Pojavile so se nove, bolj "popularne" grožnje, vremenske in biološke, grožnje kulturam in tradicijam, grožnje svobodam in načinom življenja.

Zanimivo je, da so tisti, ki te dni najbolj sproščeno rožljajo z jedrskim orožjem, kljub vsemu še iz generacij, ko je to predstavljalo realen, dejanski strah. Putin namiguje, njegovi sateliti se, očitno spuščeni z verig, repenčijo in bevskajo, Zahod grozi nazaj, Zelenski v kot stisnjenega Putina nalašč in uspešno provocira, ko zmaguje v terenski in informacijski vojni. Analitiki se pogovarjajo, da saj če bo, bo majhna, bo jedrska bombica, verjetno nevredna polnega odziva.

Ameriški vojaški strategi so fenomen MAD – podzavestno ali cinično – poimenovali norost. Ker to je. Ker je konec sveta. In ker so sprevideli, v hladni vojni, da je taka dokončna eskalacija edina racionalna pot, da je edini možen odziv na začetek - kako klinično – jedrske izmenjave. Ker če nekdo vrže eno, jih bo vrgel še sto. In zato jih morami mi vreči sto in sto nanje, da se vsaj maščujemo, če že ne preprečimo. Da če oni verjamejo, da jih bomo mi vrgli sto in sto in sto, ne bodo vrgli prve. Ali prvih sto.

In očitno je nekako delovalo. Do sem smo prilezli. Trinajstega avgusta je od prve jedrske detonacije – projekta Manhattan – preteklo osemdeset let. Za hudobne in butaste opice, ki imajo v roki res dobro palico, pa je ne uporabijo, osemdeset let ni malo. Nekaj malega dobrote in pameti se v nas opicah očitno vendarle najde. Je pa ključno vprašanje, ali med Putinovim gumbom in dejanskim letom raket še vedno sedita Vasilij in Stanislav? Sta zrela, premišljena človeka ali 22-letnika, ki nista nikoli brala Vonneguta ali bratov Strugatski? Je vmes samo še računalnik?

Smo v osemdesetih letih pozabili, da mora biti hudobne in butaste opice šibe strah, da s svojo ne zamahne? Ali pa je bilo v Petrovu na delu nekaj drugega kot strah? Nekaj nesebičnega in dobrega? Nekaj, kar je verjelo v človeštvo? Je tudi v Putinu še kaj takega? Nekaj, kar ga bo zaustavilo, preden pritisne na gumb?

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?