V SOBOTO

Kolumna Jureta Novaka: Resničnost

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Simulacijska hipoteza gre nekako takole:

Z dovolj zmogljivim računalnikom je možno simulirati svet (in stvarstvo) na atomskem ali kvantnem nivoju.

Simulirana bitja v taki simulaciji ne morejo razlikovati med simulacijo in fizično resničnostjo. Ne obstaja eksperiment, ki bi imel v simulaciji drugačen rezultat od fizične resničnosti.

Vsaka civilizacija, ki doseže tehnološki nivo tako kompleksne simulacije, jih lahko izvaja na tisoče ali milijone.

Torej je simuliranih vesolj eksponentno več od resničnih vesolj.

Torej je možnost, da živimo v resničnem vesolju, eksponentno manjša od te, da živimo v simulaciji.

In zdaj?

Če živimo oziroma ker zelo verjetno živimo v simulaciji, je vse naše početje brezpredmetno? Bomo začeli množično dvigati obraze k nebu in preklinjati bitja, ki nas simulirajo? Opustili vse, kar počnemo, ker nima smisla? Se v celoti posvetili iskanju eksperimenta, ki bo vendarle dokazal eno ali drugo?

Seveda ne.

Seveda ne, ker v resnici nismo logična in racionalna bitja. Ali vsaj nismo samo logična in racionalna bitja.

Spominjam se pogovora, kjer je znanec trdil, da ljudje, soočeni s čvrstim argumentom, spremenijo svoje mnenje. Nisem se strinjal in opisal nekaj študij, ki kažejo, da ljudje prepričanja in mnenja zelo težko spremenimo. "OK, študije," je rekel, "ampak jaz še vedno mislim, da imam prav."

Človeku, ki se boji letenja, recimo, nič ne pomaga dejstvo, da je na prevoženo razdaljo letalski promet daleč najvarnejša oblika potovanja. Loterije delujejo kljub temu, da je možnost zadetka manjša od možnosti, da nas zadene strela. Ali dejstva, da je žreb 1-2-3-4-5-6-7-8 enako verjeten, kot vse druge kombinacije. Ogromno ljudi verjame v horoskop ali karmo ali neustavljivo moč znanstvenega napredka. Kljub preverljivim, dokazljivim dejstvom.

Kognitivne znanosti ponujajo nekaj razlag, od evolucijskih, kjer je za skupnost bolje, da se strinjamo, kot da imamo prav; prek bioloških - da so prepričanja usidrana kemično, kontraargumenti pa zgolj električni signali -; do psiholoških, kjer naša gotovost, da nekaj razumemo, raste, ko dejansko razumevanje problematike pada.

Kar je vse OK, dokler ostanemo pri horoskopih in polnih lunah in strahu pred letenjem.

Nam pa zastavlja resen problem, ko se moramo soočiti z izzivi globalnega, povezanega, kompleksnega sveta. Ko naletimo na pandemije in populistične politike in globalno segrevanje.

Srhljivo je, kako zelo slabo smo opremljeni za globalno sobivanje. In kako zelo slabo razumemo sami sebe, kot vrsto, kot družbo, kot posameznike.

Ko pride do kompleksnih vprašanj, ki prepletajo etiko, politiko, naravoslovje, ekonomijo in administracijo - tavamo.

Drobimo se na partikularnosti, ujeti v lastna življenja in interese, na lastna specializirana področja, zasuti z mnoštvi mnenj in pogledov, preplavljeni z informacijami, ki niso umeščene v jasne kontekste ali ovrednotene, obtežene glede na zanesljivost virov.

Otrok šolski sistem ne opremlja za življenje v takem, informacijsko posredovanem svetu. Mediji s svojimi uravnoteževanji in relativizacijo dejstev situacijam niso kos. Algoritmi, ki nam informacije v čedalje večji meri filtrirajo in sortirajo, delujejo v interesih korporacij, ki so jih razvile. Te iste korporacije pa "razmišljajo" zgolj še kvartalno, inercijsko stremijo v večanje vrednosti delnic za ceno vsega drugega.

Ne mislite, da na koncu kolumne sledi odgovor. Vsaj toliko sem izgubljen kot vi. Ne vem, morda potrebujemo dobro dozo razsvetljenega absolutizma, da nas spravi v red. Platonskega kralja-filozofa. Dobronamerne vesoljce, da nas zavojujejo in nam par stvari razložijo.

Ali pa, da programerji simulacije spremenijo parametre iz hard na easy mode.

Ker tole vse skupaj ne pelje nikamor.

Vojna v Ukrajini še kar traja. In niče ne kaže, da se bo kmalu končala. Globalna stavnica, ki ji rečemo ekonomija, se z izgovorom vojne spet spreminja v poligon roparjev in plenilcev in razlike rastejo. Covid ni šel nikamor. So se mu pa pridružile koze. Oboje ignoriramo. Vreme se je odločilo, da nas ima dovolj in da se nas bo treba počasi znebiti. Ignoriramo. Za vsakega odstavljenega Janšo se v treh novih državah v vrsto postavijo trije novi populofašisti. In jim kaže super. In niti o teh aktualnih, akutnih in osnovnih vprašanjih nimamo minimalnega konsenza.

Mogoče pa nam je lahko simulacijska hipoteza v olajšanje. Ker - glede na verjetno število simulacij - jih mora biti vsaj nekaj, kjer nam gre izrazito bolje. Obnašamo se pa tudi že tako, kot da nam je za izid naše različice resničnosti - popolnoma vseeno.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?