To regijo smo imeli nagledano že pred leti, a nam je vmes načrte prekrižala pandemija. Ruska agresija na Ukrajino je karte spet nekoliko premešala (najbrž se je prav na varnostni vidik nanašal komentar znanke), a ne do te mere, da bi nas od poti odvrnila.
"Brat, brat, kam te zapeljem?"
Tako nas z značilnim kavkaškim naglasom na letališču v Kutaisiju v ruščini nagovori voznik Zurab. Po kratkem obveznem barantanju se dogovorimo za ceno prevoza do hotela in že se odpeljemo. V precej dotolčenem starem mercedesu, kjer precejšen del prtljažnika zavzema plinska jeklenka. Ja, bencin je drag, ljudje se znajdejo po svoje. Posledično dobre pol ure sedim z enim od kovčkov v naročju. Zurab sam hitro načne pogovor z vprašanji, kdo smo in kam gremo, uvodoma pomisli, da smo Ukrajinci, ki bežimo pred vojno. Takih je kar nekaj v Gruziji, pripomni. Sam sicer kruh služi kot voznik tovornjaka na poti Turčija–Rusija, občasno še kje drugje, a so danes razmere na poti tako nepredvidljive, da se je odločil začasno vrniti se domov in zdaj dela kot taksist. Daleč od idealnih razmer, a mu vsaj ni treba stati na mejah teden ali dva, kot se to dogaja na omenjeni poti.
To, da je v Gruziji zdaj veliko Rusov, ki so prebežali iz Putinove imperialistične domislice, mi je poznano. Obenem tudi to, da naj bi se v Gruziji povečevalo nezadovoljstvo nad posledicami takšne migracije, kar rezultira v dvigu cen nepremičnin, povečani rabi ruščine na ulici, pa vse do političnega vpliva na vladno politiko. Zato ga povprašam, kako domačini gledajo na Ruse, ki so se preselili v zadnjem letu. Je kaj napetosti, kakšen je odnos do ruskega jezika? Vprašanje ga ne zmede, odgovori povsem umirjeno. "Rusi, ki bežijo, najbrž bežijo z razlogom. In bi jim bilo povsem neumno zapirati pot, kot ljudje jim moramo pomagati. Z Rusijo smo navajeni živeti dolga stoletja, večina pripadnikov starejše generacije uporabljamo ruščino v komunikaciji s prišleki brez težav. Je pa res, da mnogi mlajši, posebej rojeni po letu 1991, ruščine sploh ne razumejo, ker se jezika preprosto nikoli niso učili."
V naslednjih dneh se to večkrat potrdi na ulicah Kutaisija in Tbilisija. Ruščina ostaja jezik sporazumevanja s starejšo generacijo, odraščajočo in živečo v Sovjetski zvezi, medtem ko je z mlajšimi komunikacija možna edino v angleščini. In to mladi precej dobro obvladajo. V prestolnici se tudi močno čuti odpor do Putinove imperialistične politike in na drugi strani močno izražene podpore Ukrajini. Tudi naj bolj ali manj izvirne in kreativne načine, kot je recimo v ukrajinske barve spremenjena gruzijska zastava s pripisom "Danes smo vsi Ukrajinci". Ko o tem povprašam Zuraba pove, da si želi, da bi bilo vojne čimprej konec in da bi mlajše generacije našle način sobivanja v tem koncu sveta. Nato pridoda: "Mrtvim ne moremo več pomagati, živi še imajo prihodnost."
Kavkaški ujetnik
Irakli me z nasmeškom in močnim stikom rok pozdravi pred hotelom v Tbilisiju. Odpeljal nas bo po t. i. gruzijski vojaški cesti, osrednji transportni arteriji med Gruzijo in Rusijo, ki pelje preko kavkaških vrhov in mogočnega Kazbegija, tretjega najvišjega vrha Gruzije. Od tam je do ruskega Vladikavkaza zgolj kakšnih 30-40 kilometrov. Ko je Kremelj septembra lani razglasil mobilizacijo, se je po tej cesti vila nepregledna kolona osebnih vozil z ruske strani, številni so mejo in prelaz na višini 2400 metrov prečkali peš. Danes se v obratni smeri vije kolona tovornjakov, ki za prečkanje meje potrebujejo več dni ali celo tednov, kolona se začne že kmalu po Tbilisiju in se z določenimi prekinitvami (na najbolj ozkih odsekih) nadaljuje vse do gorskega prelaza blizu gruzijsko-ruske meje.
Irakli je Gruzijec, ki pa je za čase Sovjetske zveze obiskoval "rusko šolo" v Tbilisiju, kar je pomenilo, da je pouk potekal v ruščini, gruzijsko pa se je učil kot tuj jezik. Takšna praksa je bila široko razširjena po vsej Sovjetski zvezi kot del uradne politike rusifikacije. In danes? Po razglašeni neodvisnosti je bilo takšnih šol vse manj in manj, danes so samo še izjema. Ker je svoja otroka v 90-ih prav tako vpisal v ruske šole, znata tekoče rusko, a jima je za izpitne predmete pred vstopom na fakulteto moral najeti inštruktorje, da so jima pomagali izpiliti znanje gruzijščine. A danes, pove z nasmeškom, je situacija takšna, da snaha, ki je kot otrok obiskovala navadno gruzijsko šolo, rusko sploh ne razume.
Če velja Balkan za evropski sod smodnika, ki je v novejši zgodovini že večkrat eksplodiral, velja podobno za Kavkaz. Paralel je kar nekaj. Samo da je od nas oddaljen ravno toliko, da se zanj niti kaj dosti ne zanimamo, kaj šele razumemo. Pa ni prav daleč
Povprašam ga, če se že dolgo preživlja s prevozi in neke vrste turistično dejavnostjo, ki jo koristimo tudi mi. "Kot izhod v sili." Izšolan elektromehanik je delal kot samostojni strojni inštalater, med drugim tudi v Chinvaliju, prestolnici Južne Osetije. Prav tam je služboval poleti 2008, ko so se začeli vojaški spopadi, ki so se sprevrgli v vojno med Rusijo in Gruzijo. "Bival sem pri uglednem domačinu, Osetijcu. Sprva sva oba mislila, da gre zgolj za ponovna lokalna obstreljevanja, ki so se dogajala v letih pred tem in nisva zbežala iz mesta. Zaprla sva se v klet, vzela nekaj hrane in vodke. Vse dokler v hišo niso vdrli lokalni vojaki, ki so po mestu izvajali "čiščenje" od hiše do hiše, iščoč gruzijske vojake. Vzeli so mi dokumente in me postavili pred zid. Rešilo me je naključje, saj so skupino vojakov odpoklicali za zavzetje sosednje hiše. Tako sem se znašel v ujetništvu; mnoge Gruzijce so preprosto likvidirali, mi smo pa za njih kopali jarke". Od takrat je ostal s polomljeno čeljustjo in brez zob, a vsaj živ.
V Tbilisi se je lahko vrnil šele čez tri leta, saj je sprva ubežal ujetništvu in prepešačil do ruskega Vladikavkaza, kjer je k sreči imel prijatelja iz otroških let, kjer je nelegalno bival in na črno delal. S sposojenim denarjem in podkupnino si je nato oddaljeno uredil nov gruzijski potni list in pod pretvezo armenskega begunca dosegel uradni izgon iz Rusije. Vmes mu je v Tbilisiju umrla sestra, a na pogreb ni mogel iti, čeprav je med Tbilisijem in Vladikavkazom borih 200 kilometrov. In ogromno preprek. Kruta usoda, ki pa temu močnemu Gruzijcu nikakor ni vzela volje do življenja. "Imam dva uspešna otroka, ki imata svoji družini. In to kljub temu, da smo v 90. letih v stanovanju kurili drva, da smo se lahko ogreli. Torej ni bilo vse zaman."
Lokalni Dubaj
Azerbajdžanska prestolnica ponuja nekoliko drugačen pogled. Baku se je na krilih ogromnih vlaganj iz naslova naftno-plinskih prihodkov razvil v miniaturni kavkaški Dubaj. To se čuti na vsakem koraku, ponos nad razvojem se čuti iz vsakega pogovora. A ne na vzvišen način. Ko nas natakar v restavraciji v ruščini povpraša, ali nam je mesto všeč in odgovorimo z odločnim "DA", ustreli nazaj: "Mesto je mesto, je že fajn, da je lepo. Kaj pa ljudje?" Da, tudi ljudje. Govora o politiki ni veliko, manj kot v Gruziji; tu in tam je kdo precej odkrito pokritiziral dejstvo, da ima daleč največ koristi od naftnih dolarjev azerbajdžanska elita in vladajoča družina Alijeva in da bi se moral razvoj bolj poznati v denarnicah prebivalcev, kot se sicer. Sicer pa, "samo da bo mir", kot doda taksist ob našem odhodu.
Na ulicah Bakuja boste težko našli izobešano ukrajinsko zastavo ali protivojne slogane. Ruščina je precej razširjena, ruski turisti (ne samo politični migranti, ki jih je tudi tam veliko) so več kot dobrodošli. Ko o tem povprašam Ruslana, ki spremlja manjšo skupino tujih turistov na ogledih okolice Bakuja, se precej razgovori: "Rojen sem v Gruziji, a sem Azerbajdžanec po narodnosti. Ker v Bakuju nisem želel delati v novinarstvu, sem odšel s trebuhom za kruhom v Rusijo. In tam živel in delal 12 let v gradbeništvu, vse do lanske jeseni. V Rusiji imam ženo in otroka, nekaj mesecev pred odhodom sem dobil tudi rusko državljanstvo." Zakaj je odšel? Dva razloga: po lanskem februarju je začelo zmanjkovati dela, poleg tega se je ustrašil vojaškega vpoklica.
In ta ga je tudi doletel, a k sreči po tem, ko je že odšel iz Rusije. O tem ga je obvestila žena. Kako cinično, doda: "Kot da bi mi dodelili državljanstvo zgolj za to, da me lahko pošljejo na fronto."
˜
Če velja Balkan za evropski sod smodnika, ki je v novejši zgodovini že večkrat eksplodiral, velja podobno za Kavkaz. Paralel je kar nekaj. Samo, da je od nas oddaljen ravno toliko, da se zanj niti kaj dosti ne zanimamo, kaj šele razumemo. Pa ni prav daleč. In situacija tam ni nič kaj manj aktualna.
