Ruska invazija na Ukrajino je razkrila marsikaj novega ali vsaj do tedaj prikritega, med drugim tudi to, da imamo, kot kaže, v podalpski deželi bistveno več poznavalcev politik Kremlja, tako imenovanih kremljelogov, kot bi si kdo mislil glede na javno oglašanje o tej ali sorodnih temah pred lanskim februarjem. Med novimi obrazi kremljelogije tako najdemo množico strokovnjakov različnih znanstvenih področij, ki pa jim je bolj kot ne skupno edino to, da se znanstvenoraziskovalno, ali vsaj publicistično, z Rusijo nikoli niso poglobljeno ukvarjali. Zato ne preseneča, da svoje razmišljanje o vojni in predvsem ruskih interesih zanjo v javni prostor plasirajo lahkotno priložnostno, argumentirano šibko in često vsebinsko sumljivo blizu sporočilom Kremlja. Med slednjimi je tudi ta, da je Putin tisti, ki danes zmaguje v Ukrajini in da gre Rusiji v tej avanturi vse po planu (saj je izhodiščno dobro pripravljena na dolgo, izčrpavajočo se vojno s kolektivnim Zahodom). Kateri film paralelne resničnosti gledajo omenjeni kremljelogi, ne vem. Zagotovo pa je, da njihov glas ne ostaja neuslišan, ima svojo publiko in v določenem trenutku lahko pomembno oblikuje javno mnenje. V Sloveniji in v Evropi.
•••
Na tem mestu se moram bralcu opravičiti, saj me je v uvodu delno zaneslo – želel sem namreč pisati o nekih drugih Putinovih možeh. In sicer o tistih, ki so v preteklosti oziroma še danes tvorijo jedro Putinovega ožjega kroga in so kot taki nedvomno pomembni v celotni zgodbi razumevanja sodobne Rusije, skupin vplivanja in tudi možnih scenarijev razvoja dogodkov. Kot namreč pravi Mihail Zigar, ruski zgodovinar in nekdanji urednik neodvisne TV-postaje Dožd, je le delno res, da vse odločitve v Rusiji sprejema samo en človek – predsednik Putin. Ključne odločitve resda sprejema predsednik, a Putin ni zgolj en človek – je množična kolektivna zavest stotin in tisoče posameznikov, ki dnevno, predvsem iz taktičnih vzgibov, sprejemajo odločitve, za katere sumijo ali ugibajo, da bi jih predsednik Putin moral sprejeti. Za to, da bi ostal na oblasti, ugajal ljudstvu, bil razumljen in na koncu večen.
Ko s časovne perspektive gledamo in ocenjujemo preteklo dogajanje, poznavajoč razplet dogodkov, lahko hitro zapademo v poenostavljanje v stilu "saj se je vse to nakazovalo, samo nismo želeli videti resničnosti. Načrt je bil jasen." V ruskem primeru gredo mnogi še dlje v oceni, da kaj drugega kot avtoritarne poti v novo militaristično ekspanzijo od bivšega agenta KGB Putina niti ni bilo za pričakovati. Vse to naj bi bilo jasno že od samega začetka, torej od davnega leta 1999. A če pogledamo skozi perspektivo vplivnih skupin/krogov blizu Putina, torej prej omenjene kolektivne zavesti ožjih elit, vidimo, da se je vmes zgodila pomembna tranzicija in da so se vmes karte kar nekajkrat pošteno premešale.
Posebna in osrednja vloga nedvomno pripada tako imenovanim silovikom, pripadnikom vojaško-obveščevalnih struktur, ki so jim blizu tudi ožji Putinovi sopotniki z bolj konservativnimi političnimi pogledi in zagovarjanjem večje vloge države v družbi in gospodarstvu. Toda ko danes poslušamo ali beremo mnoge analize na Zahodu, ki omenjenim skupinam polagajo odločujoči vpliv že skorajda v zibelko rojstva političnega Putina, pozabljajo na najmanj dve pomembni komponenti. Prvič, da je omenjena skupina daleč od homogene in usklajene, sestavljena je iz večjega števila atomiziranih interesnih skupin, ki sicer sledijo Putinu in ga podpirajo, a obenem intenzivno tekmujejo med seboj za večji vpliv in materialne koristi, ki iz tega neposredno izhajajo. Slednje zelo nazorno vidimo na primeru zasebne Wagnerjeve vojske, ki v zadnjih tednih že skorajda dnevno javno kritizira uradne predstavnike ruskega ministrstva za obrambo in sistem poveljevanja. Dlje kot bo trajala ruska agresija, več tovrstnih sporov bo priplavalo na površje. In čim se bo center odločanja v Kremlju malenkostno zamajal, lahko konfrontacija z družbenih omrežij hitro preskoči v realni svet. V 90-ih smo v Rusiji to že videli.
In drugič, da omenjeni konservativni del kolektivne zavesti nikakor ni bil edini, ki je oblikoval taktične odločitve Putina. V preteklih dveh desetletjih je namreč temu taboru dokaj konsistentno (in v določenih obdobjih tudi uspešno) parirala druga večja skupina liberalnih elit, ki so predvsem v gospodarstvu zagovarjali večji liberalizem, umik države iz gospodarstva ter razvoj demokratičnih institutov in vrednot, kot so neodvisno sodstvo, krepitev vloge civilne družbe itd. Ta elita je sicer izgubila vpliv na ključne odločitve, vendar ima še vedno pomembne vloge predvsem v gospodarsko-finančnem sistemu. Slednji je sicer povsem podrejen vojni ekonomiji in avtarkiji, h kateri se je Rusija zatekla v preteklem letu, a še vedno delujoč. Med ključnimi figurami tako najdemo Hermana Grefa, dolgoletnega ministra za gospodarstvo, zagovornika liberalnih reform v prvih dveh predsedniških mandatih Putina ter zadnje desetletje šefa največje ruske banke Sberbank, kakor tudi guvernerko ruske centralne banke Elviro Nabiulino, ki ta položaj zaseda že dobro desetletje. Zanimivo je, da oba pripadata mlajši generaciji kot Putin (sta za dobrih deset let mlajša), kakor tudi dejstvo, da sta večkrat pokazala svojo upravljavsko učinkovitost v razmerah, daleč od enostavnih ali predvidljivih, za kar sta tudi dobila mednarodno veljavo in priznanja; tako je recimo Nabiulina leta 2015, torej kmalu po aneksiji Krima, dobila priznanje guvernerke leta pri reviji Euromoney. Ta revija je leta 2010 za najboljšega finančnega ministra izbrala še enega pripadnika omenjene liberalne struje, dolgoletnega finančnega ministra Alekseja Kudrina (v obdobju 2000-2011).
Se bo sedaj, ko je gospodarstvo prešlo na vojno upravljanje in že vidimo primere podržavljanja premoženja, pojavila nova priložnost za ponovno prerazporeditev ogromnega premoženja in surovinskih rent, že tretjič v sodobni ruski zgodovini? V tem primeru bodo vložki zelo veliki
Poklicna pot Kudrina je še posebno zanimiva: bil je namreč eden izmed tistih, ki so jeseni 2012, ko so Rusijo pretresali množični protikremeljski protesti z zahtevami po demokratičnih reformah, nastopal v vlogi nekakšnega posrednika med Kremljem in civilno družbo. Kot torej dolgoletni bližnji sopotnik predsednika Putina, eden ključnih mož v njegovih prvih dveh predsedniških mandatih in tudi mandatu predsednika vlade (2008-2012), se je bil pripravljen javno izpostaviti do te mere, da je poskušal spremeniti politični sistem in zagovarjati demokratične reforme. In če bi za takšnega človeka težko rekli, da je naiven ali pa nerazumen in hipen v svojem odločanju, je potemtakem povsem na mestu predpostavka, da se ni izpostavljal nepremišljeno. Najverjetneje je verjel, da se lahko Putin osebno in tudi kolektivna zavest obrneta v drugo smer. Da sprejme zahteve protestnikov, začne liberalizacijo političnega sistema in demokratizira Rusijo. Kot vemo iz zapisov posameznikov, ki so bili blizu Kremlja v tistih tednih, je za kaj takšnega obstajala možnost. A je na koncu pretehtala drugačna ocena, vpliv se je dokončno prenaglil v smeri silovikov, kar se je takoj odrazilo na povečani represiji v družbi; med drugim je ravno takrat (novembra 2012) začel veljati zakon o tujih agentih. Vse ostalo je zgodovina.
Tretja skupina, ki pomembno vpliva in sooblikuje Putinovo kolektivno zavest in ki je delno prepletena z že omenjenima, je seveda oligarhija. Brez te v Rusiji ne gre. A tudi tu je treba ločiti več ravni, ki niso vse enako blizu Putinu. Njihovi interesi so tudi pogosto v navzkrižju z interesi Kremlja. V zadnjih 30-ih letih se je v Rusiji dvakrat že zgodila prerazporeditev premoženja: prvič ob divji privatizaciji v 90-ih in drugič v prvem desetletju 21. stoletja, ko so se pojavili novi oligarhi, ki so neposredno povezani s Putinom. Prvim nikakor ni po godu, kar se dogaja v Rusiji, saj ima neposreden vpliv na njihovo premoženje. Zato ne preseneča, da so nekateri že zapustili Rusijo ali odprodali del premoženja ter se s tem izognili sankcijam. Ravno v tej skupini najdemo tudi največ oligarhov, ki so se do sedaj javno izpostavili in se izrekli za čimprejšnje končanje vojne.
Drugače na celotno dogajanje gledajo oligarhi, ki so na krilih paradržavnega aparata prišli do milijardnega premoženja in svojo moč črpajo iz osebnega prijateljstva s Putinom. Med najbolj vidnimi predstavniki te skupine je recimo šef državnega naftnega velika Rosneft Igor Sečin, ki si je pot do vpliva tlakoval preko funkcije osebnega asistenta Putina. Se bo sedaj, ko je gospodarstvo prešlo na vojno upravljanje in že vidimo primere podržavljanja premoženja, pojavila nova priložnost za ponovno prerazporeditev ogromnega premoženja in surovinskih rent, že tretjič v sodobni ruski zgodovini? V tem primeru bodo vložki zelo veliki.
In ko slišite izjavo Olega Deripaske, enega najbolj vidnih ruskih oligarhov, da bo "v letu 2024 zmanjkalo denarja", potem je jasno, da se lahko karte v Rusiji ponovno precej premešajo.