Postaja Enajst je sicer roman o umetnosti in upanju, ki je po večini postavljen v prihodnost, dvajset let po propadu civilizacije zaradi pandemije. Osrednja zgodba spremlja skupino glasbenikov in igralcev, ki potujejo po opustošenem svetu, da prirejajo koncerte in predstave, ob tem pa ljudem postopoma vračajo zaupanje v civilizacijo. Hkrati zgodba prepleta časovna obdobja in prikaže, kako posamezne odločitve vodijo v nepričakovane smeri, ko spremlja življenjske poti skupine ljudi, med drugim hollywoodskega zvezdnika, nesojenega paparaca, mlade igralke in risarke stripov, ki se znajde v vodstvu korporacije za mednarodni plovni transport. Konec lanskega leta je v pretočno videoteko HBO Max prišla tudi televizijska priredba knjige, ki se je še bolj surovo soočila s pandemijo, saj so morali snemanje pandemičnih scen začasno ugasniti prav zaradi dejanske pandemije. Pri tem so vsaj imeli na razpolago scenske maske za zaščito, ko so se vsi vračali iz torontskega studia, kajti v prosti prodaji jih je bilo nemogoče dobiti.
V ekskluzivnem intervjuju za Večer Emily St. John Mandel razkriva, kako je tudi njo presenetila pandemija, kakšne so razlike med moškimi in ženskimi apokaliptičnimi zgodbami ter kako je ustvarjanje televizijske serije drugačno kot pisanje romana.
V Postaji Enajst so osrednji protagonisti potujoči glasbeniki in igralci, ki uprizarjajo koncerte klasične glasbe in izvedbe Shakespearjevih del v ruralnem postapokaliptičnem svetu. Nekoč ste omenili, da ste sprva načrtovali, da bodo uprizarjali epizode Seinfelda, v televizijski priredbi romana pa tudi vidimo upodobljen sloviti monolog iz filma Dan neodvisnosti. Kako to, da se na koncu niste odločili vključiti del sodobnih avtorjev v njihov repertoar?
"Ta scena v TV-seriji mi je še posebej všeč zaradi dodatnih implikacij. Kot ste dejali, so v zgodnjih osnutkih romana igralci res uprizarjali Seinfelda, a se mi je med pisanjem zazdelo protislovno, da bi publiko v postapokaliptičnem svetu pritegnile zgodbe o tem, kako je hoditi na zmenke, ko nisi več študent, ali pa o newyorškem nepremičninskem trgu in cenah najemnin na Manhattnu. Ta dela so produkt sodobnega sveta in v Postaji Enajst je sodobni svet stvar preteklosti; tam so ponovno v dobi osvetlitve s svečami. Takrat se mi je zdelo najbolj smiselno, da bi se zaradi tega vrnili k starejšim delom. Seveda pa sem Postajo Enajst napisala že daleč nazaj, deset let je, kar sem začela delati na njej. Če bi jo pisala zdaj, ko sem bolj izkušena pisateljica, bi najbrž nekoliko posodobila njihov repertoar."
Ne vem, kaj točno je na tej knjigi, da je pritegnila toliko ljudi - pisatelji nikoli ne moremo biti objektivni glede lastnega dela -, ampak če ugibam, menim, da sta ljudi pritegnila občutek upanja, ki preveva knjigo, in ta ideja, da golo preživetje
ni dovolj.
Eden od vidikov, ki so me kot prevajalca najbolj pritegnili k Postaji Enajst, je bil, kako naravni so prehodi med različnimi liki in obdobji. Čeprav sem kot bralec gladko zdrsnil med njimi, sem med prevajanjem zaznal subtilne spremembe v izrazoslovju in tonu, kar je zahtevalo poseben fokus. Koliko truda ste vložili v te odseke?
"Zelo sem bila pozorna in natančna. Všeč so mi romani, ki spremenijo gledišče in se premaknejo skozi čas, a pri tem morajo biti prehodi res neopazni in naravni, sicer bralca zmotijo in lahko knjigo odloži. Veseli me, da ste zdrsnili skoznje."
Ko je med pandemijo priljubljenost Postaje Enajst poskočila, so mnogi vašo knjigo opisovali kot vizionarsko. So vas ti komentarji zmotili, glede na to, da pandemija v romanu privede do propada civilizacije?
"Ja. Ni mi bilo všeč, da me ljudje označujejo kot vizionarko, saj pri raziskovanju zgodovine pandemij hitro ugotoviš, da bo zmeraj nastopila nova. Pandemije so del človeške izkušnje. Zato se mi ni zdelo, da sem karkoli napovedala, tako da mi je bilo zelo neugodno ob ideji, da me nenadoma nekdo vidi kot prerokinjo."
Ali vam je pisanje o fiktivni pandemiji, skupaj z raziskavami, ki ste jih predhodno naredili na to temo, pomagalo pri soočanju s tesnobo med dejansko pandemijo ali jo je potenciralo?
"Moram reči, da mi je nekoliko nerodno, a kljub temu da sem pet ali šest let pred pandemijo prepotovala ZDA z nastopi ob predstavitvi knjige, ki so dobesedno vključevali frazo 'zmeraj bo nastopila nova pandemija', me je njen prihod ujel ravno tako nepripravljeno kot vse ostale. Ena stvar je, da se intelektualno zavedaš, da bo zmeraj nastopila nova pandemija, nekaj povsem drugega pa, da si ujet v mestu, kjer na stotine ljudi vsak dan umira, in ne veš, ali boš še kdaj videl svojo družino. To, da sem napisala Postajo Enajst, bi me moralo bolj pripraviti na pandemijo, a me ni."
Postaja Enajst je prevedena v več kot 40 jezikov z vsega sveta. To pomeni, da ima vaše delo neki splošen čar in da se ljudje iz povsem različnih kulturnih okolij lahko identificirajo s situacijami in liki, ki ste jih ustvarili, ter do njih čutijo empatijo. Ste pričakovali, da bo vaša zgodba tako globalno sprejeta, ali je bil vaš fokus med pisanjem morda bolj osredotočen?
"Osebno mi veliko pomeni, da moje delo berejo ljudje z vseh koncev sveta. Ne vem, kaj točno je na tej knjigi, da je pritegnila toliko ljudi - pisatelji nikoli ne moremo biti objektivni glede lastnega dela -, ampak če ugibam, menim, da sta ljudi pritegnila občutek upanja, ki preveva knjigo, in ta ideja, da golo preživetje ni dovolj. Vsi si želimo več kot le golo preživetje."
Postaja Enajst je bila letos prirejena tudi v priljubljeno televizijsko serijo na HBO. Kako ste se počutili, ko ste gledali zgodbo, ki ste jo napisali, in junake, ki ste jih razvili, kako v TV-življenjih uberejo druge poti?
"Bilo je neverjetno. Obožujem, kako so priredili serijo. Moj prijatelj in kolega Patrick Somerville je bil vodja scenaristov in zmeraj se mi je zdelo, da bo v tem dober - sicer mu ne bi zaupala pravic za knjigo -, a televizijska različica je še boljša, kot sem si predstavljala, da bi lahko bila."
Kako gledate na spremembe, ki so doletele vaše junake skozi priredbo? Denimo na razmerje med otroško igralko Kirsten in reševalcem Jeevanom, ki se v romanu zgolj bežno spoznata, v seriji pa skupaj preživita pomembno obdobje?
"Zelo sem navdušena nad spremembami, ki so jih scenaristi ubrali v tem razmerju. Če še niste videli serije, naj razložim to razliko. Medtem ko v knjigi Kirsten in Jeevan preživita skupaj kakih dvajset minut in se nikoli več ne srečata, v seriji Jeevan odpelje Kirsten s seboj k svojemu bratu Franku, ko se njeni starši več ne javijo, saj se je začela pandemija; to pa pomeni, da skupaj preživita ključno prvo leto po koncu sveta. Iskreno si želim, da bi se že sama tega spomnila, in prav to priča o prednostih, ki jih prinesejo scenaristične ekipe pri serijah. Ko pišeš roman, si sam in se skušaš spomniti zgodbe, pri pisanju televizijske serije pa je okrog tebe skupina talentiranih ljudi s krasnimi predlogi."
Zaradi postapokaliptičnega miljeja so mnogi primerjali Postajo Enajst s klasikami, kot sta Cesta Cormaca McCarthyja in Obstati Stephena Kinga. Čeprav to vsekakor drži za opise in delovanje sveta po katastrofi, pa vaš roman ubere znatno drugačen pristop in se osredotoča na kulturo. Medtem ko bi se v Kingovi epski zgodbi svetopisemski citat "Človek naj ne živi samo od kruha" nanašal na vero (tako kot tudi v Svetem pismu), pa se pri Postaji Enajst zdi, da se to bolj navezuje na umetnost, tako na ustvarjanje kot na njeno konzumacijo. Bi se strinjali s tem?
"Ja, strinjam se s to trditvijo. Menim tudi, da so, širše gledano, razlike v spolu pri tem, kako se različni pisatelji lotevamo postapokaliptičnih tematik. Pred leti je ameriška pisateljica Sloane Crosley v članku za The New York Times izpostavila, da so postapokaliptične zgodbe, ki jih pišejo moški, pogosto ultra nasilne, medtem ko se postapokaliptične zgodbe, ki jih pišejo ženske, bolj osredotočajo na psihološke vidike konca sveta.
Njena teza je bila, da je to morda povezano z višjo ravnjo fizičnega tveganja, s katerim živijo ženske; medtem ko se pisateljem ideja fizične ogroženosti med premikanjem skozi svet lahko zdi nekaj novega, pa so ženske tako navajene na ta občutek, da zanje to sploh ni zanimiva tema za zgodbo. To je tudi razlog, zakaj same ne hodimo na sprehod, ko pade tema; to je osnova naših vsakdanjih življenj."
To, da sem napisala Postajo Enajst, bi me moralo bolj pripraviti na pandemijo, a me ni.
V vašem romanu The Glass Hotel (Stekleni hotel) se ukvarjate s še eno globalno pomembno temo - z gospodarskim zlomom leta 2008 in njegovimi posledicami, saj eden od likov upravlja ponzijevo shemo, številni drugi pa izgubijo vse, kar so imeli. Eden od likov pristane v avtodomu in živi podoben življenjski slog kot protagonistka oskarjevskega filma Dežela nomadov, ki je prišel v kina isto leto, kot je izšel vaš roman. Je bilo to naključje ali menite, da je šlo za neki kulturni zeitgeist, ki sta ga zaznali obe z režiserko filma Chloe Zhao, vsaka v svojem ustvarjalnem procesu?
"Povezava je še bolj neposredna. Tako kot ona sem prebrala knjigo novinarke Jessice Bruder Dežela nomadov, ki je bila predloga za film, in ta zgodba me še danes preganja."
Proti koncu Postaje Enajst je scena, ki na videz zdrsne v nadnaravno, saj se bere kot zgodba z duhovi. Kako to, da ste se odločili za ta korak, in ali ste že takrat načrtovali Stekleni hotel, kjer so duhovi postali osrednji motiv?
"Mislim, da sem si zmeraj zares želela napisati zgodbo z duhovi. Proti koncu Postaje Enajst sem se malo poigrala s tem konceptom, pri Steklenem hotelu pa sem se tega lotila na polno."
Čeprav ste za Postajo Enajst prejeli nagrado Arthurja C. Clarka (eno od treh osrednjih nagrad za znanstveno fantastiko in fantazijo, op. a.), mnogi menijo, da je šele vaš letošnji roman Sea of Tranquility (Morje tišine) vaš prvi korak v znanstveno fantastiko, kajti deloma je postavljen v prihodnost in vključuje teme, kot sta potovanje v času in kolonizacija vesolja. Ali zase menite, da ste pisateljica znanstvene fantastike, ali se raje izogibate tovrstnim žanrskim oznakam?
"Menim, da kot kultura trpimo za obsesijo s klasificiranjem. Svet si želimo videti kot črn ali bel, kot ena ali nič, kot desno ali levo in menim, da se to na neprijeten način prenaša tudi v literaturo. Osebno mi je všeč koncept, da je knjiga več kot en žanr. Morje tišine je znanstvena fantastika in drama in detektivka. Stekleni hotel je kriminalka in drama in zgodba o duhovih. Kot bralki so mi zmeraj najbolj zanimive knjige, ki posegajo v več kot en žanr."
Aprila letos je HBO napovedal, da namerava prirediti oba vaša romana, ki ste ju napisali po Postaji Enajst - torej Stekleni hotel in Morje tišine -, v TV-seriji in da boste pri obeh sodelovali kot soscenaristka. Ali lahko že izdate kaj glede tega, kako poteka proces in kdaj bi lahko začeli snemati?
"Ta projekt je zaenkrat na čakanju, kar je precej pogosto v Hollywoodu. Za Stekleni hotel smo napisali scenarije za prvi dve epizodi in jih predstavili HBO-ju, zdaj pa čakamo na odločitev, ali bodo serijo potrdili ali ne. Tako da sploh ne vem, kdaj bi lahko pričeli s snemanjem."
Kako to, da ste se odločili prestopiti med scenariste, in kaj menite o procesu ustvarjalnega sodelovanja pri TV-seriji v primerjavi s samotarskim pisateljskim pristopom; še toliko bolj, kadar gre za predelave junakov, ki ste jih sami ustvarili?
"Proces ustvarjalnega sodelovanja pri pisanju za TV mi je zelo všeč. Včasih je nekoliko naporno, ker je delo z drugimi težje od samostojnega, a pogosto me navdušuje. Sicer pa ne bi rekla, da sem prestopila med scenariste, to sem zgolj dodala k seznamu stvari, ki jih počnem."
Vsaka knjiga, ki ste jo napisali od Postaje Enajst naprej, je bila vključena na enega najvplivnejših bralnih seznamov - tistega, ki ga pripravlja Barack Obama. Ali se vam zdi, da to prinese večjo prepoznavnost kot nagrade ali pa uvrstitev na prestižni seznam najbolje prodajanih knjig v The New York Timesu?
"Ja. To je zanimiv vpogled v moč slavnih oseb v naši državi. Podpora Baracka Obame pomaga prodati več knjig in pritegniti več pozornosti kot katerakoli nagrada ali seznam The New York Timesa. Zelo sem mu hvaležna, da tako pozorno spremlja moje delo."
•
Igor Harb je prevajalec romana Postaja Enajst.
