Kultura

(INTERVJU) Režiserka Sara Kern: Všeč mi je, kadar se mlade jemlje resno

Matic Majcen Matic Majcen
17.11.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
"Upala sem, da bom v Avstraliji našla nekaj, kar mi bo na nek način domače." Sara Kern med letošnjim Liffom v Cankarjevem domu. 
Foto: Robert Balen

Na Liffu vsako leto viden prostor odmerijo tudi slovenskemu filmu in letos je najodmevnejše mesto v tem delu programa zasedel film Moja Vesna. Gre za slovensko-avstralsko koprodukcijo režiserke Sare Kern, ki že devet let živi v deželi tam spodaj in skozi svoj celovečerni prvenec posredno reflektira svojo migrantsko izkušnjo. Film po njenih lastnih besedah sicer nima neposrednih avtobiografskih elementov. V ospredju zgodbe je desetletna Mója (Loti Kovačič), ki se mora skupaj s svojo starejšo sestro Vesno (Mackenzie Mazur) in očetom (Gregor Baković) soočiti z materino smrtjo. Naslov filma ima potemtakem dva pomena, saj ga lahko beremo tudi kot imeni obeh sester v zgodbi. Glavna igralka Loti Kovačič je za upodobitev Móje na nedavnem Festivalu slovenskega filma celo prejela vesno za najboljšo glavno žensko vlogo in Sara Kern je še danes hvaležna, da ji je usoda namenila prav njo. "Bila je neverjetna sreča, da je prav ona prišla na avdicijo," pove režiserka, ki je med Liffom gostovala v Ljubljani, preden se je odpravila nazaj v Avstralijo. Sreča pri izbiri glavne igralke je bila še toliko večja, ker režiserka Kern sprva sploh ni načrtovala, da bo glavna igralka Slovenka. "Upala sem, da bo izbrani otrok govoril vsaj enega od slovanskih jezikov, da bi se lažje naučil par stavkov v slovenščini." Po naključju je bila prva kandidatka že kar najboljša, dejstvo, da se je tudi deklica sama s svojimi starši pred komaj nekaj leti preselila v Avstralijo, pa je zagotovo pomagalo pri upodobitvi zgodbe, ki ima sicer vse prej kot lahkoten značaj.

 

Film ste premierno predstavili na letošnjem Berlinalu, v mladinski sekciji Generation. Vseeno ta celovečerec gledalce nagovarja na nekoliko zahtevnejši način. Ali je Moja Vesna sploh mišljen kot mladinski film?

 

"Kratek odgovor bi bil 'ne'. Filma nisem delala z namenom, da bi bil primeren za otroško in srednješolsko občinstvo. Daleč od tega. Nekako na splošno imam težave z razmišljanjem o tem, za koga je film posnet in kdo je ciljna publika. Jaz pač delam iz sebe. Kot gledalci smo si tako zelo različni. Nekoga se film dotakne, drugega ne. To nima povezave s tem, koliko si star. Tako da je vsekakor bilo presenečenje, da so nas uvrstili v to sekcijo. Na Berlinalu je film dobil starostno oznako 8+. V Avstraliji je v distribuciji označen s 15+, kar se mi zdi že nekoliko bolj realno. Po drugi strani me pa to ne moti. Všeč mi je, kadar se otroke in mlade jemlje resno ter se jim morda pokaže tudi filme, ki so malo bolj zahtevni in ki ne prinesejo vsega na pladnju. V Berlinu, kjer je bilo precej otrok med občinstvom, mi je bilo zanimivo poslušati njihova vprašanja. Bila sem presenečena nad kompleksnostjo njihovega dojemanja in razmišljanja. Vprašanja so bila tudi zelo direktna. Že prvo vprašanje je bilo, ali je mama v filmu storila samomor ali ne. In to se mi zdi super. Ni pa to ciljna publika filma. Rekla bi, da je to film za odrasle, ki je primeren tudi za mlajše, ker je glavni lik star deset let. Mogoče lahko odrasli od te zgodbe odnesemo več, ker imamo več izkušenj, bolečin in se zato lažje povežemo s takšnim filmom. Lažje tudi razumemo lika Vesne in očeta, ki sta bolj kompleksna. Ni pa razloga, da se takšnega filma ne bi kazalo v okviru šol in filmske vzgoje ter bi se tam pogovarjalo o žalovanju. Takšni pogovori so lahko zanimivi. Še posebno ker so mladi tako oboroženi z mainstreamovskimi otroškimi filmi, ki so narejeni le za zabavo. Zdi se mi pomembno, da se filmska vzgoja začne zgodaj. Če si resnim filmom izpostavljen od mladih nog, potem je več možnosti, da boš temu sledil tudi kasneje."

 

Ko obravnavate tematiko smrti v družini s tako mlado glavno igralko, ali kot režiserka pričakujete od nje, da bo tudi sama razumela to temo?

 

"Sploh ne. Delo z naturščiki in otroki je zanimiv proces. Seveda je z vsakim otrokom drugače, a so med njimi vseeno neke podobnosti. Zame je ključen proces izbire igralcev, da že tam najdeš nekoga, ki ima nek igralski talent, ampak tudi neko pravo senzibilnost za to vlogo. Da se zna povezati s to bolečino, ki sem jo hotela prikazati v filmu. In to na način, da mu tega ni treba razlagati. Včasih je pri otrocih tako, da nekaj razumejo zaradi nekih osebnih izkušenj, pri njih do tega ne pride na racionalen način kot pri profesionalnih igralcih, ki si morajo zgodbo nekako razložiti. Z Loti sva se ogromno pogovarjali o liku Moje, o tem, kako je ona sama drugačna od nje, tako da je dojela razliko med sabo in filmskim likom. Da je imela nek okvir, v katerega se je lahko skrila in se v njem sprostila, zato da ni bila kot ona sama pred kamero. Pogovarjali sva se o družini, o tem, da se je v njej zgodila ta smrt. Vendar pa ni na njej, da bi morala razumeti to smrt. Delali sva tako, da nikoli ni prebrala scenarija, ampak je vse potekalo preko pogovorov. Vsak dan, pred vsakim prizorom, je sproti odkrivala zgodbo. Povedala sem ji, kaj naj v prizoru pove, tako da je vedela, kaj lahko pričakuje, hkrati pa ji je bilo vse novo. Tudi na vajah smo vadili prizore, ki so bili podobni, da je prišla do podobnih stanj kot kasneje v filmu, nismo pa vadili prizorov samih. Bolj je treba graditi na zaupanju, da se otrok počuti sproščen."

Mlada igralka Loti Kovačič je za upodobitev osrednjega lika prejela vesno za najboljšo žensko glavno vlogo. 
Liffe

 

Ali so v Avstraliji drugačna pravila pri delu z otroki na filmskih prizoriščih kot pri nas?

 

"Več je pravil in so tudi bolj stroga. Najpomembnejša stvar je bila, da so delavniki strogo določeni glede na starost. Loti je bila stara devet let in je zato lahko bila na voljo maksimalno osem ur na dan, kar vključuje tudi vse premore. Vsako uro je bil desetminutni premor, tako da je imela vseskozi ob sebi asistenta, ki je gledal na uro. To je bila skorajda že moja nočna mora, ker jo je ves čas vlekel stran od mene. (smeh) Še težje je bilo z dojenčki. Z njimi je bilo tako, da so lahko bili pred kamero samo 15 ali 20 minut, ne glede na to, ali spijo ali ne. Ob starših je bila na prizorišču tudi medicinska sestra, ki ga je prinesla in ga točno po 15 minutah tudi odnesla. Zaradi tega smo morali snemati s tremi dojenčki. Ampak v bistvu je to prav. Tako se otroka zaščiti. Ti filmski seti so lahko zelo različni. Jaz sem se trudila, da je bila ta izkušnja za Loti dobra. Tukaj je bila tudi zgodba taka, da se je vse vrtelo okoli nje. Ni pa tako na vsaki produkciji. Prav je, da so pravila, je bilo pa kar stresno."

 

Zdaj, ko imamo majhen vzorec vaših filmov, že lahko ugotovimo, da se ponašate z izjemnim delom z igralci, posebno z mladimi. Po nekem naključju isto velja za vašega producenta Roka Bička. Kako se je zgodilo, da tako podobna filmarja delata skupaj?

 

"Rok je do mene pristopil po mojem diplomskem filmu Maks (2012), ki mu je bil všeč. On je ravno takrat začel producirati svoje filme, tako da sva imela pri filmu Srečno, Orlo (2016) oba svoj debi. Ujela sva se v neki senzibilnosti. Rok je več delal z dokumentarci, tako da ima večji talent za lovljenje trenutkov. Jaz teh izkušenj nimam, mi je pa vsekakor blizu delo pri fikcijskem filmu, ampak takšnem, ki se vseskozi poigrava z elementi dokumentarizma. Filmi, ki nekako hočejo izgledati kot dokumentarci. Želim si doseči, da bi gledalci pozabili, da gledajo film. Da se ustvari nek dialog med gledalcem in filmom ter da začne gledalec reflektirati stvari iz svojega življenja. Pri fikciji je včasih več prostora za to, da se igraš s takšnimi prazninami. Ta povezava, kaj je fikcija in kaj ne, mi je zanimiva. Fikcija mi je bolj zanimiva, ker ti da bolj proste roke pri tem."

 

Kakšna je vaša zgodba migracije v Avstralijo?

 

"Ljubezenska. In popolnoma nenačrtovana. Moja partnerica je Avstralka. Pred devetimi leti sem šla tja na obisk in sem tam ostala. Doma sem pustila vse. Nič nisem vedela o Avstraliji in nisem vedela, kaj delam. Takrat sem bila na magistrskem študiju scenaristike. Ko zdaj gledam nazaj, mislim, da sem takrat res morala malo živeti, po tem, ko sem bila ves čas v šolskem sistemu. Stara sem bila 24 let. Nisem razmišljala o tem, kako bo to za mojo kariero. Upala sem, da bom še kdaj posnela kakšen film. Enostavno ničesar nisem vedela. Ob tem mi je pa ta povezava s Slovenijo ves čas zelo pomagala. Že prej sem pisala za TV Slovenija. Upala sem, da bom v Avstraliji našla nekaj, kar mi bo na nek ustvarjalen način domače. Neko poetiko, ki jo v Sloveniji čutim in ki je ljudem pri nas blizu. Nisem vedela, ali bom to našla v Avstraliji. Ampak zdaj mi je tam res dobro. Bilo pa je tudi zelo težko. Opravljala sem raznovrstna dela. Ta življenjska izkušnja mi je odprla neke poglede na svet pa tudi na avstralsko družbo, ki mi jih drugače ne bi, če bi imela tam zagotovljeno dobro službo. Mislim, da sem na koncu imela tudi srečo."

 

O migrantih se pogosto govori v sklopu desničarskega diskurza, najpogosteje v nenaklonjeni in sovražni luči. Vaš film na nek posreden način kot migrante v bolj razviti državi predstavlja nas, Slovence. Kakšni smo po vaših izkušnjah Slovenci dojeti kot migranti v nekem drugem okolju?

 

"Težko mi je tako posploševati. Najbolj iskreno lahko govorim o svoji migrantski izkušnji. Težko bi rekla, kakšni smo kot celota. Tudi zato, ker v slovenski skupnosti v Avstraliji, ki je zelo majhna, vidiš zelo različne zgodbe. Veliko stvari vpliva na to, kakšna je ta izkušnja.

Meni je bližje migrantska izkušnja nekoga, ki se odseli nekam zelo daleč, ampak prinese neko prtljago s sabo, ki vključuje nekaj težjega, nepredelanega ali neko žalovanje. Včasih te to kot človeka še nekoliko bolj zapre. Najbolje je, če se nekam odseliš in ti uspe biti odprt za nove ljudi. Nekateri zelo hitro navežejo stike in si zgradijo svet na novo ter jim to postane nov dom. Pri meni je to trajalo nekaj let. Potrebovala sem čas, da sem predelala neke stvari iz preteklosti, ki sem jih prinesla s sabo. In je potem ta fizična oddaljenost od Slovenije dala nek prostor, da sem na neko svojo osebno zgodovino pogledala z več svobode. Če govorimo o razlikah med narodoma, pa sem opazila, da imamo Slovenci bolj distanco do ljudi. V Avstraliji je vsak takoj prijatelj. Greš v trgovino in te tam zaposleni takoj vprašajo, kaj boš kaj počel danes zvečer. Pa ne v smislu, da bi nekdo hotel navezati stik. Pač je to normalno. V začetku sem si v sebi rekla 'Kaj te briga?' (smeh) Zdelo se mi je čudno, zdaj pa mi je čisto normalno. V bistvu mi je všeč. Uživam v tem skupnem pretvarjanju, da se poznamo, čeprav se v resnici ne. Včasih to odpre zanimive interakcije, ki se morda v Sloveniji ne zgodijo, ker smo preveč rezervirani. Kar je logično, če pogledamo zgodovino teh dveh narodov. Vse vojne in vladavine, ki smo jih imeli pri nas, se v družbi kažejo na dolgi rok. Čeprav se to tudi pri nas počasi spreminja."

 

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?