Občasno za kakšen drug medij napišem tudi bolj športno obarvano kolumno. Kolumno nekoga, ki je že pred desetletjem pustil za seboj svojo aktivno športno pot. Pa še ta je bila ljubiteljska, a kot zanimivost vendarle lahko dodam, da v dveh precej različnih športnih zvrsteh, v smučarskih skokih in v nogometu, ki sem mu bil zvest skoraj do svojega srečanja z Abrahamom. Nakar sem spoznal, da zelene travnate površine in devetdeset minut tekanja za žogo niso več tisto, kar bi mi ponujalo ne vem kako veliko zadovoljstvo. Kakopak sem pri smučarskih skokih to spoznal že kmalu po srečanju s polnoletnostjo, ko je bilo padcev, sicer na manjših skakalnicah, vendarle dovolj.
A še vedno tako kot v času aktivne športne poti tudi zdaj, ko sem rekreativni ali bolje humanitarni tekač, maratonec, morebiti s pretečenimi 108 kilometri "v enem kosu" celo ultramaratonec, šport spremljam. Dolga leta sem soustvarjal, urejal in vodil redno tedensko športno oddajo na lokalni televiziji, ki sem ji dal zaradi velike ljubezni do smučarskih skokov ime Skok v šport. Takole "skozi prste" sem posnel okrog 750 športnih oddaj, v katerih sem gostil aktivne športnike in tudi mnoge športne legende. Po odhodu s televizije, ki sem ji bil zvest dobrih 15 let, športnih dogodkov nisem več tako zavzeto obiskal. Če že, potem v živo najpogosteje smučarske skoke, ki so mi tudi sicer najljubši. Sede v domačem naslonjaču pa druge. Ne da pa se mi več hoditi na kakšne nogometne derbije, ker enostavno ne prenesem več nevzgojenih navijaških skupin in posameznih vandalov, ki se bolj kot s spremljanem tekme ukvarjajo z baklami in petardami. To enostavno ni več zame. Doma je prijetneje.
Ko pišem o naših športnikih, si pogosto rečem, kakšno srečo bi imel naš narod, če bi imeli tako dobre, kot so naši športniki, tudi politike. A kaj, ko jim ne sežejo niti do gležnja. Ne le tista tako imenovana nova politična vrsta, tudi prekaljeni politiki, ki na naš račun živijo, že od kar imamo svojo državo. Oboji pogosto niso vredni niti piškavega oreha, kot radi rečemo, ko kaj ni tako, kot smo si želeli ali pričakovali.
Pri športu pa, na katerega koli pomislim, lahko hitro ugotovim, da smo v svetovni špici. Morebiti čisto v svetovni špici ne v ekipnih športih (nogomet, košarka, rokomet, odbojka, hokej ...). A smo tudi v omenjenih ekipnih športnih vedno zraven, tudi kdaj pri medaljah. Še mnogo uspešnejši pa smo povsod tam, kjer se naši športniki ne morejo zanašati na druge, na ekipo. Le nase in na svoje sposobnosti. V nedogled bi lahko našteval, v katerih športnih smo dosegli olimp. Podobno bi se zgodilo, če bi našteval vse naše nekdanje ali zdajšnje športne ase, kakršna je denimo Nika Prevc - pa Tadej Pogačar, Luka Dončić, Anže Kopitar in še mnogi, mnogi drugi. Verjemite mi, po športu nas poznajo. Zaradi naših športnikov in njihovih športnih uspehov vedo, kje je naša Slovenija, in si jo kdaj pridejo tudi ogledat.
Ne verjamem, da nas poznajo po kakšnem političnem presežku. Ker jih ni. Morebiti nas poznajo le po tistem v času slovenske pomladi, ko smo šli na svoje, zelo težko verjetno pa nas poznajo in nam pojejo hvalospeve po kakšnem drugem izjemnem političnem dejanju. Teh še mi doma ne vidimo, kaj šele, da bi jih opazili zunaj. Dobro, morda nas poznajo po kakšni politični neumnosti. Teh pa je v zadnjih desetletjih z izumljanjem vedno novih in novih političnih imen, ki naj bi nas popeljala nekam v rang Švice, vedno več.
Se morda, tako kot se sam, tudi vi spomnite, kaj vse denimo je obljubljal zadnji zmagovalec državnozborskih volitev? Jaz se. A sem bil tudi med tistimi, ki je že po nekaj mesecih v svojih kolumnah, tudi v Večeru, zapisal, da od vseh obljubljenih reform ne bo kaj dosti, če pa že bo kaj, pa bo že kmalu po reformi spoznanje, da so se zakalkulirali. Tako kot so se denimo pri plačni reformi, ki bo ali je, tako kot sem že pred časom zapisal, tistim, ki so že zdaj imeli spodobne plače, te bistveno povišala, medtem ko bo tistim, ki smo jim rekli, da so v "jebani" skupini J, prinesla drobtinice. Nazadnje se je izkazalo, da še celo drobtinic ne.
Upam si zapisati, da bo zelo podobno z zdravstveno reformo, ki jo tako trmasto, pazite, brez zdravnikov "furajo" naprej. Bojim se, da bo na koncu privedla, če bo taka, kot je v potrjevanju v državnem zboru, vsem nam, ki potrebujemo ali bomo potrebovali zdravstveno oskrbo, le do tega, da bomo do nje še težje ali mnogo prepozno prišli. In spet bo to kot na roko pisano tistim z debelimi denarnicami, ki bodo imeli dovolj denarja, da si plačajo zdravstveno oskrbo pri kakšni zasebni zdravstveni ustanovi, medtem ko bo ves preostali delež prebivalcev Slovenije obsojen na dolge čakalne vrste v javnem zdravstvu, ki ga menda z reformo rešujejo. Pa ne pričakujte, da bo s tako opevano dolgotrajno oskrbo, ki nam bo vsem segla v denarnice, kaj drugače. Ne bo, ker je že zdaj na dlani, da ni kadra, ki bi skrbel za tiste, ki bomo ali že zdaj potrebujejo primerno oskrbo.
V športu je tako - če si del ekipe, je treba sodelovati. Nesebično in brez prepira. Četudi tekmuješ sam, ne moreš nič brez dobre ekipe. Ampak v športu to vedo. V politiki ne. Znajo se pa prepirati. Nam vsem na očeh se gresta petelinji boj dva najpomembnejša Slovenca, predsednik vlade in predsednica države na eni strani, na drugi pa se podobno petelinita tista dva, ki sta ta čas v opoziciji. V športu vedo, da mora vse ostati v slačilnici, v politiki tega pri nas očitno še niso vzeli ali ponotranjili.
