(DNEVNIK) Matjaž Mulej: Ne smemo opešati v trudu zoper pešanje, da ne bi opešali prehitro

/ PETEK, 3. NOVEMBER

Imam blizu 83 let. Staranje je pešanje, ki traja do opešanja. Ne smemo opešati v trudu zoper pešanje, da ne bi opešali prehitro. Zato vsako jutro grem peš igrat tenis, a ta ni več tak kot nekoč, težko tečem in serviram, drugo še gre. Vseh več kot 70 let igram seveda na Braniku; hkrati sem vesel, da sem pomagal ustanoviti ŽTK na Taboru. Odlični so oboji. Starost se ne meri s številom let, ampak s stopnjo lenobe. Kolikor bolj lenariš, toliko bolj pešaš. Lenoba je torej naporna. Zdravstvene težave silijo v lenarjenje. Zmoreš vse manj. Te dni je obletnica zadnjih tednov Ivkinega pešanja do konca njenega trpljenja.

/ SOBOTA, 4. NOVEMBER

Dve bolezni, ki ju doživljam doma, sta (pokojne Ivke) alzheimerjeva in (moja) parkinsonova. Ne moremo ju pozdraviti, lahko pa ju odložimo in lajšamo, če ravnamo, kot povejo viri. Ko se staramo, sta bolj pogosti, a ne nujni niti nujno smrtno nevarni. Obe poškodujeta možgansko tkivo, vzroki niso znani, potek bolj ali manj je. Očitno znajo pri parkinsonu bolje pomagati kot pri alzheimerju. Meni reden tenis pomaga že preko 30 let, tablete Nikom Mite zadnja tri leta. Za Ivko tablet nismo dobili. Najbolj priporočajo namizni tenis pa tudi plavanje in ples, ko gre za parkinsonovo bolezen, ne le tenis. Za zdaj torej imam neozdravljivo bolezen in nisem bolan, sem pa discipliniran. Ne bi rad imel demence, a mi grozi.

Med deset prvih znakov demence spadajo: vsako pozabljanje še ni demenca, za demenco gre, ko so znaki tako pogosti, da motijo vsakdanje življenje, postopna izguba spomina, težave pri govoru (iskanje pravih besed), osebnostne in vedenjske spremembe, upad intelektualnih funkcij, nezmožnost presoje in organizacije, težave pri vsakodnevnih opravilih, iskanje, izgubljanje in prestavljanje stvari, težave s časovno in krajevno orientacijo, ponavljanje vedno istih vprašanj, spremembe čustvovanja in razpoloženja, zapiranje vase in izogibanje družbi.

Za sorodnike takih bolnikov je življenje lahko zelo naporno. Zato jim grozi izgorelost. Pojavijo se povečan stres, anksioznost, izogibanje stikom z ljudmi, depresivni simptomi – žalost, nemoč, izguba zanimanja in slabo obvladovanje svojih čustev (hitre in impulzivne čustvene reakcije). Ker se izgorelost pojavlja postopoma, lahko preprečimo njeno napredovanje.

Med ukrepi zoper izgorelost svetujejo: poiskati pomoč, odprto govoriti o svojih čustvih in potrebah, vzeti si odmor, na primer s konjički, aktivno se soočiti s težavami, vaditi sprejemanje dejstev, osredotočiti se na tisto, kar zmorete obvladati, proslaviti majhne zmage, pohvaliti se, poskrbeti za lastno zdravje.

Priporočam Spominčico in Trepetliko za veliko več nasvetov in obvestil.

Tveganje za demenco zmanjšajo: umsko aktiven življenjski slog, redna telesna aktivnost, zdrava prehrana, dobro duševno zdravje, nič kajenja, nič uživanja alkohola, nadzor nad visokim krvnim tlakom, ohranjanje zdrave telesne teže, zdravljenje visokih ravni holesterola, preprečevanje bolezni srca, preprečevanje bolezni ledvic, preprečevanje sladkorne bolezni, izogibanje onesnaženemu zraku, odpravljanje okvar sluha, razgibano družabno življenje.

Seveda nevarnosti, da bi zboleli za demenco, s tem ne odpravimo. Tveganje pa zmanjšamo in lahko zbolimo kasneje.

/ NEDELJA, 5. NOVEMBER

Nedavno sem na ​Ekonomsko-poslovni fakulteti univerze v Mariboru dobil priznanje za življenjsko delo. Pred desetimi leti sem dobil enako priznanje Maribora. Spomnim se, da sem kot častni občan moral nekaj reči. Prosil sem, naj to priznanje ne pomeni, da ne smem več delati. In ni pomenilo. Tudi tisti me še vabijo, ki so mi podelili zlato medaljo Norberta Wienerja za globalno priznan prispevek k teoriji sistemov, dvanajsto priznanje v petdesetih letih.

Dobrih 22 let sem upokojenec. Pokoj je morda enako kot mir, a ne nujno mirno življenje brez vsebine, ampak mirno izbiranje vsebine. Moja vsebina je raziskovanje družbene odgovornosti, razvite od bolj ali manj prostovoljne lastnosti in dejavnosti posamičnih organizacij v inovativno trajnostno družbeno odgovorno družbo.

Zdaj končujemo z veliko soavtorji osem knjig o praksah, ki dajejo slutiti, da taka družba nastaja. Alternativa sta pač tretja svetovna vojna in propad človeštva. To je za mene bistvo Inštituta za razvoj družbene odgovornosti (IRDO), ki deluje že skoraj 20 let. Morda si ogledate njegovo spletno stran www.irdo.si in mesečnik IRDO Mozaik. Urejamo ga trigeneracijsko: Anita Hrast je toliko stara kot moja Nastja, Nomi pa je njena hči.

/ PONEDELJEK, 6. NOVEMBER

Iztekli so se počitniški dnevi, nekoč namenjeni krompirju, ki je dozorel in ga je treba pobrati, da bo pozimi manj grozila lakota. Otroške roke zmorejo pomagati. Moja mariborska vnuka, otroka mojega Matjaža, računalničar programer Samo in docentka raziskovalka na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru Satja, imata otroke.

Imam slike Zare, ki je pobirala krompir na domačem vrtu, pomaga tudi sicer. Julijan in Orion nimata takega vrta pri stanovanju, pomagata pa doma. Delavna sta tudi moja ljubljanska vnuka, sicer srednješolca, Nastjina Eva Carmen in Timon. V torek sem bil pri njih na odličnem kosilu, seveda z vlakom. Avta ne rabim več, podaril sem ga bratovi vdovi Editi, sestra Jelka ga ima, Ivkina sestra Ela ga tudi ne rabi.

/ TOREK, 7. NOVEMBER

Naj odgovorim na pogosto vprašanje vljudnih: "Kako si kaj". Jeseni 2020 se je pri meni zelo povečala okornost: nisem več zmogel hoditi vzravnan, ko sem bil po uri in pol tenisa in štirih kilometrih hoje (po obrokih, ne v enem kosu) utrujen, me je zanašalo, kot da sem pijan, a nisem ničesar alkoholnega spil, pri tenisu nisem zmogel uskladiti gibov obeh rok za servis niti odigrati hitre poteze, pri pisanju na računalnik mi je nastajalo več tipkarskih napak kot kadar koli, četudi imam več kot 60 let izkušenj (ko smo spomladi leta 1961 ustanovili Katedro mariborskih študentov, smo morali članke natipkati, to sem moral znati tudi kasneje v službi, administrativni in pedagoški), stežka in zelo počasi sem zlezel v avto in iz njega ...

Zdravnica doc. dr. Marija Menih, nevrologinja, me je pri prvem pregledu (novembra 2020) vprašala najprej nekaj, kar me je – medicinskega laika, ki nisem še ničesar prebral o Parkinsonovi bolezni – presenetilo: "Kako vohate?"

Še bolj me je presenetil njen odziv na moj odziv, da ne voham že vsaj 30 let: "Torej imate parkinsonovo že vsaj 30 let." Nadaljnji testi so diagnozo potrdili. Dala mi je zdravila Nakon Mite. Tretji pregled v pol leta je pokazal, da mi pomagajo, zato me je naročila na kontrolo čez eno leto, tedaj pa na naslednjo čez kar 14 mesecev; zdaj enako.

Prav je odločila, gre mi bistveno bolje. Od sredine oktobra 2022 uporabljam tudi pohodne palice. Od tedaj hodim tudi z manj bolečin v križu, ne le bolj vzravnano. Hvala Menihovi in krasni ekipi dr. Suzane Kert.

/ SREDA, 8. NOVEMBER

Ne morem molčati. Preko 20 let pomagam Dušanu Plohlu, zdomcu v reintegraciji. Pred več kot 30 leti je dobil investicijsko pogodbo s slovensko vlado, da bi na podedovani manjši kmetiji starih staršev v Gačniku v občini Pesnica uvedel kmečki turizem s knajpanjem.

Vlada je priznala, da pogodbe ni izpolnila; dala mu je dopolnilno in potem še sanacijsko pogodbo, v kateri je določeno, da mu je z njo dala samo prvo tranšo. Ostalih mu ni dala, ampak ga je poslala v stečaj, preden mu je omogočila poslovanje, torej sposobnost vračati obveznosti virom investiranja.

Ko je bil meddržavni sporazum vlad Slovenije in Nemčije odpovedan, je Vlada RS po NLB dala 110 zdomcem v reintegraciji reprograme, Plohlu pa ne. Sodišče je zavrglo predlog NLB za hipotekarni vpis na Plohlovo posestvo, ker ni predložila pogodbe s Plohlom (saj je nima); a ga je vseeno vpisalo, in to z listino brez sodnega podpisa, torej nično. NLB ne odneha, sodišče tudi ne, zdaj Plohlu celo grozi z osebnim stečajem. Zelo čudno. Prijeten del te srede: snidenje gimnazijskih sošolcev.

/ ČETRTEK, 9. NOVEMBER

Nedavno se je na prireditvi v Minoritih Maribor poklonil izjemnim posameznikom in organizacijam. Čestitam vsem petim. Franci Čuš je nov častni meščan. Borut Ambrožič je v imenu Hortikulturnega društva Maribor, ki so ga ustanovili davnega leta 1869, prejel več kot zasluženo listino mesta Maribor. Danes bi rekli, da gre za inovativno trajnostno družbeno odgovorno ravnanje. Z Borutom že dolgo sodelujem kot soavtor o družbeni odgovornosti in pri razvoju socialnih inovacij. Zvočna knjiga o izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora je med njimi. Enake pravice za vse v družbi enakopravnih je namen tudi leta 2015 vzpostavljene Info INPEA točke na Alma Mater Europaea - ECM v Mariboru ...

Hvala za branje in vso srečo!