/ PETEK, 11. OKTOBER
Le še teden nas loči od odprtja nove edicije MFRU. Projekt,v katerega sem vstopila z mnogimi neznankami in dilemami, se je po neštetih videoklicih, urah in urah pomenkov, mnogih nepredvidenih situacijah ter izjemno zabavnih trenutkih in novih spoznanstvih približal z bliskovito hitrostjo. Ko sva s sokuratorjem Davidom Bevilacquom lani začela snovati osrednjo razstavo in festivalski program, si nisem niti približno predstavljala, kakšen bo končni rezultat.
Celo en teden pred otvoritvijo je pri nekaterih projektih še vedno veliko vprašajev, saj smo se z vsemi sodelujočimi umetniki odločili za novo produkcijo del, ki bodo obiskovalcem ponudila alternativne sisteme za delovanje v postpotrošniški prihodnosti. Razstavo zaznamuje eksperimentalen pristop, kar je vidno tudi v samem procesu postavitve - dela nastajajo na kraju samem, največkrat iz pohištva in opreme, ki jih najdemo v ogromni kleti in zapuščenih malih kabinetih Velike kavarne, ikonične mestne stavbe, ki po nekaj letih ponovno odpira vrata širši javnosti. Pri tem igra ključno vlogo naš tehnik Borut, ki do potankosti pozna vsak kotiček stavbe in je med nas razširil svojo filozofijo, da z določeno mero iznajdljivosti in domišljije lahko tukaj najdeš, karkoli v danem trenutku potrebuješ.
Z Davidom in producentko Reo na soncu ob dvojni (morda trojni) kavi sestavljam natančen načrt dela za naslednje dni, ki se odraža v neskončnemu seznamu nujnih opravil: prepleskati podeste v prostoru, na enem mestu zbrati vso potrebno tehnično opremo z različnih lokacij, pobarvati omaro na oranžno, poslati načrt postavitve oblikovalki in določiti označevanje prostora, oblikovati in spojiti svetlobne boxe, vnesti vsebine na spletno stran, poiskati manjkajoče dele pohištva, organizirati podrobnosti otvoritvenega dogodka in spremljevalnega programa ...
/ SOBOTA, 12. OKTOBER
Ob koncu tedna velik del ekipe zapusti mesto, saj nas večina ni iz Maribora, kar pri organizaciji razstave predstavlja svojevrsten logističen izziv, hkrati pa vzbuja premislek, kako program festivala povezati z lokalnim občinstvom. Hitro se izkaže, da so bile skrbi zaman, saj smo v Mariboru naleteli na toplo dobrodošlico, ljudje nam priskočijo na pomoč pri vsakem zapletu - od izposoje stvari, fizične pomoči do tehnične podpore.
Z Reo iz Ljubljane na daljavo urejava zadnje podrobnosti glede prihoda umetnikov, ki se nam bodo postopoma pridružili v naslednjem tednu. Umetnik Inari Wishiki z asistentom Pietom že od srede raziskuje Maribor, obiskuje bolšjake in trgovine z rabljeno opremo ter išče predmete. Sestavlja jih v interaktivno instalacijo, s pomočjo katere obiskovalci trenirajo svojo pozornost za lažje preživetje v postpotrošniškem svetu. Ob komičnem demonstriranju uporabe svojega dela Inari v smehu izpostavi, da v njegovem delu pravzaprav ni kablovja. Tu se pokaže zanimiva dvojnost: v začetkih festivala pred tridesetimi leti so bele kubuse zasedli računalniški ekrani, ki so pričali o fascinaciji nad novimi tehnološkimi pojavi, trenutno pa je pri mnogih intermedijskih festivalih opazna usmeritev v alternativne projekte, ki v ospredje postavljajo razmislek o trajnostnem aspektu in vlogi tehnologije v skupnostnih praksah.
V južnem delu stavbe v najsvetlejši sobi že stoji konstrukcija, ki spominja na lepotne kotičke v nakupovalnih središčih in ki mogoče najbolj neposredno nagovarja vprašanje potrošništva v današnjem času. Avtorice Xcessive Aesthetics se nam sicer pridružijo šele v petek, a njihovo delo že stoji: refleksija nakupovalnega središča kot nečesa, kar presega potrošništvo in predstavlja posebno obliko družbene izkušnje.
/ NEDELJA, 13. OKTOBER
Pred novim (in tudi zadnjim) tednom postavljanja se mi znova zdi, da imamo absolutno premalo časa, da bi nam ob količini dela, ki nas še čaka, uspelo, obenem pa sem na nenavaden način pomirjena, saj imamo res odlično ekipo, na katero se lahko vedno popolnoma zanesem. Festival ima letos zaradi tujega sokuratorja precej več mednarodnih umetnikov, zato se veselim, da jih po urah, ki smo jih preživeli na zoomu, ko smo skupaj načrtovali razstavo v naslednjem tednu, končno spoznam tudi v živo.
/ PONEDELJEK, 14. OKTOBER
Ob sedmi zjutraj je čas za (zares) zadnje popravke pred tiskom – z oblikovalko Evo sva kljub zgodnji uri polni adrenalina. Sledi pot v Maribor, opremljena sem s sveže pečenim bananinim kruhom in velikimi zalogami Club Mateja, ki nas bo ta teden ohranjal v dobri volji. V historično najbolje ohranjenem, povsem tapeciranem salonu Velike kavarne je kolektiv Freštreš že izobesil težke temne zavese – prostor se kljub vonju po prašnem ometu počasi spreminja v futuristično konferenčno sobo, v kateri bo kolektiv obiskovalce poskušal zvabiti, da se pridružijo njihovemu fiktivnemu indoktrinacijskem podjetju.
V razstavnem prostoru se z umetnico Dasho Ilino lotiva postavljanja njenega projekta, v katerem razvija različne bolj ali manj absurdne pripomočke za reševanje zdravstvenih težav, ki nam jih povzročajo digitalne tehnologije. Pri postavljanju se nama pridružijo entuziastični študenti arhitekture, ki omenjene objekte sestavljajo iz vseh mogočih nenavadnih materialov: kartonastih trakov, gumijastih rokavic, čistilnih gobic in stiropornih ploskev.
Popoldne se nama pridruži Valerija, ki skrbi za komunikacijo z javnostjo. Po nekaj opravljenih klicih se loti temeljnega - bele preproge, ki bo postala cona V Fokusu, arhivsko obarvane razstave ob tridesetletnici festivala. Skrbi tisto popoldne za trenutek preplavijo tudi naše obraze, saj po kratkem štetju zaslonov v prostoru ugotovimo, da nam jih še nekaj manjka, za eno od instalacij pa bo treba poiskati tudi povsem analogni jonski steber.
/ TOREK, 15. OKTOBER
V torek smo v (pre)ranih jutranjih urah dogovorjeni, da si v velikem skladišču ogledamo odprodajo nabora rabljenega trgovskega pohištva, s katerim bomo na razstavi vzpostavili fiktivne abstraktne oddelke, ki odražajo logiko prostorov, namenjenim kapitalističnim dejavnostim – nastajajo Središče za družbeno obedovanje, Tempelj večnega povratka, Oddelek za postpotrošniško usposabljanje, Holistični tehnološki center, Odprodaja nostalgičnih ritualov in Laboratorij ekonomskih potencialov.
Čez dan je v prizorišču tiho: vsak član ekipe je zatopljen v svojo prostorsko vizijo, ki jo počasi sestavljamo v skupno, ob neštetih drugih manjših, a nič manj pomembnih opravkih (dostavili naj bi še razstavne bralnike, polepili velika okna prizorišča in določili končno obliko rojstnodnevne torte – trideset let ni kar tako!). Pozno popoldne se nam iz Linza pridruži Davide in ob osmih zvečer znova lovimo še zadnjo uro pred zaprtjem kuhinj v restavracijah, na kar se – seveda vsak večer – spomnimo četrt ure prepozno. Pozno, a v dobrem razpoloženju se vrnemo v prostor, da bi postorili še nekaj manjših zadev, končamo pa v načrtovanju celotne ambientalne zvočne postavitve kolektiva Undoing. Studio, ki bosta v delu združila elemente jugonostalgije in estetike vaporwave. Rea se je po več telefonskih klicih na bolj ali manj nenavadne lokacije že dogovorila za dostavo dveh pozlačenih stebrov (in dodatnih ekranov!), ki jih bosta umetnika z drugimi scenskimi elementi estetsko in zvočno združila v jukebox fiktivne založbe, za katero sta navdih dobila v raziskovanju mariborskih spletnih forumov.
/ SREDA, 16. OKTOBER
Zjutraj Davide kot ponavadi dostavi sveže bureke, ki nam dajo moč za celodnevno postavljanje v hladnih sobah osrednjega prizorišča. Nasploh je Davide tisti, ki nas pri postavljanju redno opominja na odmore in malice, na katere radi pozabimo. V zgornjem nadstropju sta projekta v oddelku Laboratorija ekonomskih potencialov končno osnovana: Pablo Somonte Ruano in Rok Kranjc, ki sta se zaradi svojih nišnih praks na področju spekulativnih in alternativnih monetarnih sistemov srečala že na nekaj dogodkih po Evropi, končujeta podrobnosti v svojih prostorskih postavitvah, ki se kopata v prvem mariborskem soncu od začetka tedna.
/ ČETRTEK, 17. OKTOBER
Dan pred odprtjem razstave. Zgodaj zjutraj z Davidom in umetniki opravimo še dva intervjuja na Radiu Maribor. Pogovor z novinarji izpostavi zanimiv premislek o splošnem razumevanju tehnologije - kljub dejstvu, da je postala nepogrešljiv del vsakega aspekta našega življenja, do novih tehnologij še vedno vsi gojimo določeno distanco in skepticizem.
Kot je pri organizaciji tovrstnih dogodkov v navadi, imamo še precej dela, vendar se naša ekipa hitro veča: v mesto od vsepovsod prihaja lepo število prijateljev, pomočnikov in drugih ljudi, ki sodelujejo pri razstavi, kar vzbuja občutek skupnosti in kolektivnega delovanja. To je nekaj, kar sama razstava tudi vsebinsko preizprašuje - zdi se namreč, da se skupnostno delovanje v svetu, v katerem mnoge aktivnosti nadomešča virtualna izkušnja, izgublja. To v svojem delu naslavljata tudi Alice Strete in Simon Browne, ki v osrednjem prostoru vzpostavljata skupnostni prostor, ki spominja na menzo, namenjeno druženju, izmenjavi mnenj in razmisleku o prihodnosti našega prehranjevanja.
Ob zadnjih pripravah in nestrpnem pričakovanju na otvoritveni dan ter živahen program čez cel vikend razmišljam o današnji vlogi tovrstnih festivalov in njihovih poskusih drugačnega razumevanja novih tehnologij, ki v času vedno večjega individualizma kličejo po premisleku o njihovih povezovalnih vlogah.
Lara Mejač je samostojna kuratorka in producentka na področju sodobne vizualne in intermedijske umetnosti ter ima vedno preveč projektov in premalo časa. Ta teden intenzivno pripravlja 30. edicijo MFRU - Mednarodnega festivala računalniške umetnosti, ki se tokrat odvija v prostorih nekdanje Velike kavarne v Mariboru.