Letos mineva 2500 let od omenjene bitke. Zgodba o bitki pri Termopilah je zasnovana tudi kot boj dobrega proti zlu. Vnovič so s filmom zaživele tudi ponekod ponarodele izjave iz te zgodbe. Ko vodja perzijske vojske, kralj Kserks, od Grkov zahteva, da odložijo orožje, mu vodja Špartancev, kralj Leonidas, odvrne: "Pridi in ga vzemi." Zgodba govori o Špartancih kot pravični in dobri strani v dvoboju z močnim in zlim sovražnikom. V resnici pa gre le za enega najbolj znanih antičnih spopadov, ki pa ima za zgodovino Perzije nepomembno vlogo.

Perzijski kralj Kserks je leta 480 pr. n. št. vnovič skušal zavzeti Grčijo, dodatno motiviran tudi zato, ker to deset let prej ni uspelo njegovemu očetu Dareju, ki je izgubil še drugo znano bitko iz učbenikov in športa - bitko pri Maratonu. Na strateško ugodnem položaju v soteski, ki se zoži na le nekaj metrov, perzijsko vojsko pričakajo Grki, ki želijo na majhnem območju ustaviti nasprotnika in njegov prodor proti Atenam. Tu se začne mit o junaštvu in žrtvovanju braniteljev domače zemlje.

A okrog tega spopada se pojavljajo številna odprta vprašanja. Zaradi zmede v starogrških koledarjih je vprašljiv že datum, in kot pravi Thomas Poiss z univerze v Berlinu, je z gotovostjo možno trditi le, da se je bitka odvila v poznem poletju leta 480 pr. n. št.
Perzija je takrat vladala od Turčije in Libije na zahodu pa vse do reke Ind v Pakistanu in Indiji. Enotne grške države in vojske, ki bi se zoperstavila močnemu sovražniku, ni. Grki živijo v mestnih državicah, polisih, med katerimi po moči in velikosti izstopata Šparta in Atene. To je dodatna spodbuda za Perzijce, da svojemu imperiju dodajo nova ozemlja.

Tudi dejstva o bitki pri Termopilah so vprašljiva. Danes poznamo opise starogrškega zgodovinarja Herodota, ki pa se v času bitke sploh še ni rodil in je zgodbe iz druge roke povzemal 50 let po dogodku. Velik del zgodovinarjev se strinja s tem, da je pretiraval z velikostjo perzijske vojske. Dodatno pa je treba vedeti, da je bilo razumevanje velikosti nasprotne vojske v času antike drugačno, kot to danes poznamo pri modernih armadah, in številka je delovala še večja. Vprašljivi pa so bili tudi drugi podatki, ki jih je Herodot dobil, saj je le malo vojakov bitko preživelo.

V svetu številni ocenjujejo, da je perzijska vojska skupaj s podpornimi službami štela okrog 100.000 mož, ki se jim je zoperstavilo nekaj tisoč Grkov. Najbolj zaslovelo je res 300 Špartancev, ki pa so imeli podporo tudi v zaveznikih iz drugih polisov, in se skupaj podali v neenakovreden boj.

V bitki sta se Leonidas in njegova vojska tri dni uspešno branila pred Perzijci, tudi pred elitnimi enotami kralja Kserksa. Četrti dan so jih Perzijci po izdaji obšli, jih napadli z boka in dobili bitko. Postavlja se vprašanje, kako je sploh možno, da so Perzijci Grke presenetili na domačem bojišču in da je Leonidas dopustil, da Perzijci obidejo sotesko. Bržkone je špartanski vodja naredil veliko taktično napako.

Z zmago si je Kserks dokončno odprl pot proti Atenam, a to s perzijskega stališča ni bistveno vplivalo na imperij. V Grčiji pa so že v antiki idealizirali junaštvo braniteljev v tej bitki in že Herodot jo je predstavil kot boj med borci za svobodo in nasilnimi zavojevalci. Grki že v osnovi niso mogli sprejeti Kserksa, ki je avtonomno vodil imperij, saj je bil politični sistem v grških polisih zastavljen popolnoma drugače in nemogoče je bilo sprejeti navodila oddaljene oblasti.

Vse to so zgodovinarji in pisci zgodb nato začinili še s pogumom, z vojaki, ki se borijo do zadnjega moža, zadnjega diha in zadnje kaplje krvi. "Zmagati ali potoniti" je geslo, ki so ga kasneje povzele številne avtoritarne oblasti, tudi nacizem. Hermann Göring je tik pred nemškim porazom v Stalingradu januarja 1943 primerjal bitki in dejal: "Tudi takrat je šlo za napad iz azijskega vzhoda, ki se je zlomil na nordijskem človeku." Tri dni kasneje so se Nemci v Volgogradu, kot se mesto imenuje danes, predali.

Legendo o Termopilah izkoriščajo tudi nove skrajne desničarske skupine. Ti bitko primerjajo z danes "nujno potrebnim bojem proti prišlekom muslimanskega porekla z vzhoda". Morda je to nekoliko podkrepil tudi film, ki govori o žrtvovanju za domovino, svobodi in možeh, ki se zoperstavijo sovražniku kot močni bojni stroji z jekleno voljo in pogumom. To počnejo uspešno, čeprav je zgodba enostranska in idealizirana.