Razlog, da se tako težko zadržimo, da ne zazehamo - zlasti, če to počne nekdo v naši bližini, mi pa se na vso moč trudimo, da ne bi zazehali tudi sami –, se po izsledkih neke britanske raziskave skriva v tistem delu možganov, ki je odgovoren za naše motorične funkcije.
Potrebi po tem, da tudi sami začnemo zehati, če to počne nekdo ob nas, pravimo nalezljivo zehanje. Znanstveniki so v svoji raziskavi, objavljeni v strokovni reviji Current Biology, med drugim zapisali, da gre za vrsto ehofenomena, torej za avtomatično posnemanje početja drugih ljudi. Med ehofenomene sodita eholalija (posnemanje besed drugih ljudi) in ehopraksa (posnemanje dejanj drugih ljudi). Nalezljivo zehanje ni značilno samo za ljudi. To po besedah znanstvenikov počnejo tudi živali, vključno s psi in šimpanzi. Toda še vedno ni znano, zakaj se zehanje tako prenaša s človeka na človeka ali z živali na žival.
Potreba po zehanju se še poveča, če se jo trudite zadržati
Da bi izvedeli, kaj se dogaja v možganih, ko nekdo začne zehati, so znanstveniki opazovali 36 odraslih, medtem ko so ti gledali videoposnetek, na katerem so zehali drugi ljudje. Znanstveniki so med eksperimenti merili možgansko aktivnost udeležencev s pomočjo transkranialne magnetne stimulacije (TMS). Med enim od eksperimentov so ljudi prosili, naj se ob gledanju videoposnetka bodisi zadržijo in ne zazehajo bodisi naj to počnejo mili volji. Nato so jih pozvali, naj storijo nasprotno. Med drugim eksperimentom so znanstveniki dali udeležencem enaka navodila, vendar so jim na glavo namestili elektrode, da so stimulirali njihov motorični korteks, ki naj bi nadziral zehanje. Med eksperimentom so udeležence prosili, naj na lestvici od ena do deset ocenijo, kako intenzivna je bila njihova potreba po zehanju.
Znanstveniki so ugotovili, da so bili udeleženci eksperimentov samo deloma uspešni, ko so se poskušali zadržati in ne zazehati. Nekateri ljudje se sploh niso mogli zadržati in so začeli pošteno zehati, hkrati pa se je povečalo število tistih, ki so se lahko zadržali. Potreba po zehanju se je povečala, ko so znanstveniki udeležence eksperimenta prosili, naj se zadržijo in ne zazehajo. Drugače povedano, potreba po zehanju se poveča, če se jo trudite zadržati, pojasnjuje avtorica študije Georgina Jackson, profesorica kognitivne nevropsihologije pri univerzi v Nottinghamu. Znanstveniki so ugotovili tudi, da je nagnjenost k posnemanju zehanja povezana z ravnmi možganske aktivnosti v motoričnem korteksu – večja ko je aktivnost, večja je tudi verjetnost, da bo človek zazehal. In ko so znanstveniki to področje možganov stimulirali z elektriko, se je potreba po zehanju v resnici povečala.
Izsledki te študije bi lahko bili po besedah znanstvenikov v pomoč pri zdravljenju nekaterih nevroloških motenj, denimo Tourettovega sindroma, ki bolnikom otežujejo, da se vzdržijo določenih dejanj. "Če bi razumeli, kako spremembe pri kortikalni vzdražnosti vplivajo na nastanek nevroloških motenj, bi jih lahko morda preprečili," meni Stephen Jackson, eden od avtorjev študije in profesor kognitivne nevroznanosti pri univerzi v Nottinghamu.
