Avtor svetovne uspešnice Življenje brez omejitev, rojen v družini srbskih priseljencev v Avstraliji, se je oglasil, da bi nas motiviral, da vztrajamo. V zadnjem desetletju je bilo tudi zanj in njegovo družino marsikaj napornega in težkega, bilo je več odgovornosti (pred desetimi leti je bil samski, zdaj ima ženo in štiri otroke, je razkril 39-letni Vujicic), v času pandemije pa še posebej. "V koronaobdobju se je svet zaustavil in ne vemo, kako dolgo bo to trajalo."

To je pri ljudeh povzročilo mnoge neprijetne reakcije. "Ste bili depresivni, obupani, imeli občutek nemoči? Upam, da ne, ker jaz tudi še vedno nimam rok in nog. V tem času potrebujemo upanje bolj kot kadarkoli," je rekel. "Rad bi vas ohrabril, da ne obupate. Nikoli ne podcenjujte zlomljenih koščkov svojega življenja, ki se tudi lahko sestavijo v nekaj lepega."

Rekel je, da bo epidemije enkrat konec in konec bo tudi kaosa. "Seveda ti izzivi niso zadnji in življenje ne bo več takšno, kot je bilo, bo pa vseeno lahko izpopolnjeno, bogato."

Za to ima tudi konkreten predlog. "Ne nadomeščajte življenja s spletom, televizijo, filmi, ne čakajte, da se življenje samo normalizira. Ne odvrzite adutov življenja, vsak je lahko hvaležen za tisto, kar je doživel, dosegel, in za to, kar ima. Izražanje hvaležnosti je zelo pomembno. Vzemite si tudi čas za počitek in razmislek."

Izpostavil je, da smo Slovenci pridni delavci, a se je treba vprašati, ali zato, ker mora biti narejeno, in koliko zaradi tega, da bi drugim dokazali, da smo marljivi, ali zaradi kateregakoli drugega kompleksa. "Bodite milostni do sebe. Izkoristite ta čas, da se več naučite o sebi in da izboljšate odnose. In čas uporabite, da spoznate Boga in resnico v Svetem pismu. Pogovarjate se z Bogom." Citiral in komentiral je tudi Trubarjev citat z znamenitim Stati inu obstati. "Strinjam se s tem, a rekel je tudi, da to ni mogoče samo z lastno močjo, potrebna je tudi vera v Boga in v resnico iz Svetega pisma. Tako more kristjan v nadlogah in skušnjavah stati in obstati ter se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu."

Zgodba Nicka Vujicica je zgodba o iskanju smisla. "Že pri petih letih sem se zavedal, da sem drugačen od drugih, vendar takrat še nisem vedel, da je s tem kaj narobe," je razlagal na srečanjih in v intervjujih. V osnovni šoli so ga sošolci zbadali, ugotavljal je, da je vse več stvari, ki so mu nedosegljive. Kasneje je bral o ljudeh z gibalnimi omejitvami, ki so srečni, ker se ne smilijo sami sebi in ne objokujejo tistega, na kar nimajo vpliva. Starši so mu stali ob strani in z vero je spoznal, kdo je in kam je namenjen. Brez vere ga ne bi bilo več na svetu, je dejal.

"Pozitiven odnos do življenja ni bil dovolj, še vedno je nekaj manjkalo. Priti sem moral do odgovora na vprašanje, ali sem le napaka življenja in medicinska uganka ali je še kakšen drug razlog." Ob govorjenju o višjem načrtu je novinarjem nasmejan odgovarjal, da je očitno bil, ker ga sicer ne bi intervjuvali.

Notranji mir in smisel življenja najdemo v pomoči drugim, vsi občutimo bolečino, vsi potrebujemo ljubezen in spodbudo. "Če me kdo vpraša, kako si lahko pozdravi svoje ranjeno srce, mu predlagam, naj pozdravi ranjeno srce nekoga drugega," je njegova misel. In ta, da šele ko imaš manj, ugotoviš, koliko so vredne stvari, ki jih imaš.