Ura je cajt*

A gremo jutri na pokopališče, sem kot otrok spraševal starše in mislil na kopališče. V šoli sem imel težave z ločevanjem geografske širine in dolžine in jih imam še zdaj, medtem ko moji otroci s tovrstnim poimenovanjem in pojmovanjem nimajo nobenih problemov. Predvidevam, da se vsakemu človeku zdi zelo zapleteno nekaj, kar naj bi bilo (in drugim je) samoumevno. Meni se zapleta že pri prehajanju z zimskega na letni čas in obratno. Saj, ves minuli teden smo videvali in poslušali, da gre veliki kazalec v noči na nedeljo za eno uro naprej in da bomo zaradi tega spali uro manj, ampak če me boste sredi poletja vprašali, kako bo z dolžino spanca konec oktobra, ko bomo spet premaknili kazalec, vam ne bom znal točno povedati. Verjetno zato, ker je to premikanje popolnoma brezplodno. Kot varčevalni ukrep v prvi svetovni vojni, ki se v tretji svetovni vojni ne bo obnesel. Če Japonci, najbolj delaven narod, kar jih poznamo, ne skačejo iz enega v drug čas, zakaj bi to počeli pregovorno marljivi Slovenci!?
V vseevropski anketi smo se odločili za poletni čas, čeravno je zimski baje naš "naravni čas". V vprašalniku je sodelovalo 4,6 milijona Evropejcev, kar 84 odstotkov anketiranih (in kar 87 odstotkov Slovenk in Slovencev) nasprotuje premikanju ure. Celo Jean Claude Juncker, brezčasni predsednik Evropske komisije, je avgusta lani napovedal konec, češ da bo komisija upoštevala voljo anketiranih. V zraku je visela razveseljiva novost, da bo odrešitev napočila letošnjega marca, ampak odločitev so, v skladu s hitrostjo in možgani polža, prestavili (vsaj) do 2021. Nič ne pomaga, da premikanje ure (dokazano) vpliva na motnje spanca in da je ekonomski prihranek ničen, vsaj še dve leti bomo gagali v spreminjajočem se času, so ta teden prikimali vrli evropski parlamentarci.
Sicer pa je moja indijska raca tekačica minulo nedeljo zvalila prvo letošnje jajce in tako simbolično oznanila prehod z zimskega na poletni čas. Srečnica, ni ji treba premikati kazalcev. Ampak tudi Junckerju jih premikajo drugi.
* Napočil je čas.