Kot da tenisači dolga leta sploh ne bi dojeli, kako velikansko prednost ti ponudi močan, natančen servis, ko nasprotnik s skrajnimi močmi vrne žogico preko mrežice. Če se servirane žogice dotakne, a jo pošlje v avt ali v mrežo, temu rečemo winner, če se je ne dotakne in jo zgolj nemočno ošine s pogledom, pa as. Dober servis določi nadaljevanje igre v točki: nasprotnik odgovori, a tega ne more narediti s hitrim udarcem, zato ima server dovolj časa, da prihiti do mreže in tam skuša z udarcem od blizu priti do točke. Običajno napadalec žogici sploh ne pusti, da pade na tla, temveč kar z višine poskusi zabiti žogico na drugo stran mreže. Tej nezaustavljivi kombinaciji rečemo volej. Saj so tenisači dobro servirali že prej. Björn Borg ali McEnroe sta svoje wimbledonske uspehe gradila na močnem začetnem udarcu in takojšnjem hitenju k mreži. A vse to se je leta 1985 zdelo kot počasni posnetek. Pojavil se je namreč rdečelasi mladenič, ki je tenisu vdahnil novo dimenzijo: bum-bum tenis!
Najstnik obnori domovino in svet
Boris Becker (rojen 22. novembra 1967) pred turnirjem v Wimbledonu leta 1985 ni dopolnil niti osemnajst let. V prvem delu sezone je že opozarjal nase, konec koncev je dobil zadnji turnir, pred tistim na "sveti travi", v londonskem Queen's Clubu. A da bi kdo sploh pomislil na senzacijo v Wimbledonu, se ni zgodilo. Nastopala sta Jimmy Connrors in John McEnroe, tu so bili odlični Švedi, Ivan Lendl, predvsem pa Kevin Curren, v Južni Afriki rojeni Američan, ki mu je prav trava najbolj ustrezala in je na stavnicah veljal za gladkega favorita.
Za Beckerja je bil vsak dvoboj na njegovem krstnem turnirju dogodek: nekatere je dobil gladko, spet druge težko - kar dvakrat se je izvlekel v petih nizih, potem ko je obakrat že zaostajal z 1:2. A je zmagoval. Toda Curren je deloval nepremagljivo: v četrtfinalu je McEnroeju prepustil le osem iger, v polfinalu pa Connorsu celo zgolj pet. Prav vsi so pričakovali, da bo podobno nadaljeval tudi v finalu. Le kaj bo mladi, še rumenokljuni mladenič proti igralcu v takšni formi!? Pa je najstnik hitro dokazal, da je iz šampionskega testa. Izredno močno je udarjal po belih žogicah (zanimivo, rumene so v tenis uvedli šele leto pozneje). Ko je serviral za končno zmago s 3:1, je tvegal in obakrat udaril na vso moč. Dvojna napaka. Tudi naslednjič je udaril na polno. As! Skupno jih je odserviral kar 21. Nova teniška doba se je začela.
Boris Becker je bil rojen v mestecu Leimen, blizu nemškega univerzitetnega središča Heidelberg. Starša sta si želela, da bi se dokopal do akademske izobrazbe, a sta tudi njegov tenis podpirala. V Leimnu dolgo časa sploh niso vedeli, koga imajo med meščani, čeprav je malega Borisa že opazila nemška teniška zveza, ki je tudi aktivno podpirala njegov razvoj. Njegov glavni trener je bil v tistih letih Slovenec Boris Breskvar, v Nemčiji izredno cenjeni strokovnjak za delo z mladimi. Breskvarjeve vloge ob svojem razvoju ni Becker nikdar skrival, v intervjujih je velikokrat poudaril njegovo odločilno vlogo.
Saj res, intervjuji! "To je bilo še najhujše," se je Boris spominjal svojega prvega wimbledonskega triumfa. "Le pomislite: bil sem 17-letni mladenič, ki še srednje šole ni zaključil. Imel sem dekle, recimo raje mladostno simpatijo, doma v Leimnu. O svetu, politiki, gospodarstvu, znanosti, ženskah, visoki družbi, o vsem tem nisem vedel ničesar. Še angleško kraljevo družino sem komaj poznal. Nato pa ti neusmiljeni Angleži! Navalili so name kot nekakšni stekli psi, me vpraševali vse mogoče. Bil sem povsem zmeden, odgovarjal sem po najboljših močeh, a sem v očeh javnosti verjetno izpadel kot napihnjen, rdečelasi Nemček. Saj nas že tako niso marali, zdaj pa smo se spravili še na njihov nacionalni ponos. V Wimbledonu je vihrala nemška zastava!"
Tiskovne konference pa so bile mala malica proti tistemu, kar je Borisa pričakalo po prihodu domov. Leimen je imel okrog 20.000 prebivalcev, na Beckerjev sprejem jih je prišlo dvajsetkrat toliko! Ob vseh meščanih še vsi tisti, ki so zanj navijali od srca, in še več tistih, ki so preprosto želeli in "morali" biti zraven, biti del zgodovinskega trenutka. Prvo nemško slavje v Wimbledonu! Nove modne struje v tenisu. Najmlajši zmagovalec, takrat še sramežljivi, 191 centimetrov visoki rdečelasec, ki se je čez noč znašel na vseh naslovnicah, o katerem so pisali zgodbe. Ni ga bilo medija, ki si ne bi želel vsaj malo Borisa Beckerja.
"Če bi vedel, koliko ljudi gleda finale, bi jim užitek še malo podaljšal. Nalašč bi nekaj žogic poslal v mrežo in morda zavil še v peti set," se je Becker šalil na sprejemu. Kakorkoli že, kariera enega najboljših, enega najbolj kontroverznih, enega najbolj priljubljenih in najbolj osovraženih tenisačev vseh časov se je začela. Bum-bum Becker!
Servis-mreža
Boris Becker ni odstopal od svojega načina igranja tenisa. Na treningu je je največ časa namenil začetnemu udarcu in njegovim posledicam. Zato je bil izredno nevaren na hitrih igriščih, medtem ko na pesku (tam se igra tudi pariški turnir za grand slam) ni bil tako konkurenčen: ker se tam žogica odbija počasneje, imajo branilci precej več časa za obrambo servisov in pripravo nevarnih protinapadov. Kaj takega je v Wimbledonu nemogoče: ko je Becker tam zadel servis, je bilo hitro vsega konec.
V svoj tenis je Boris dodal še nekaj novosti. Bil je izredno spreten na mreži, ko je včasih točke zaključeval na neverjetne načine. Če je bilo treba, se mu ni bilo težko vreči za žogico (ne pozabite, visok je 191 centimetrov!), ko je lovil in ulovil nemogoče in tudi s tal zadeval neverjetne udarce. Znal se je vreči, se sklanjati, predvsem pa skakati do neba in udarjati na vso moč. Igra servis-mreža je bila in ostala njegov zaščitni znak, bum-bum pa njegov vzdevek, ki si ga ni nihče zaslužil bolj, po Beckerju pa so z "bum-bum" tako ali začeli imenovati celoten način takšnega igranja.
Leta 1986 je ubranil wimbledonski naslov in še enkrat več razburil Angleže ter navdušil teniški svet. Imel jih je komaj osemnajst, na računu pa že dva osvojena Wimbledona. Pozneje se je le nekoliko zaustavil, a je v Wimbledonu vseeno postavljal mejnike: sedemkrat v finalu, čeprav je slavil le še enkrat. Vmes je enkrat zmagal še v New Yorku in dvakrat v Avstraliji ter se zaustavil pri šestih naslovih za grand slam. Če bi le malo bolj pridno živel in treniral, bi jih bilo vsaj dvakrat toliko, če ne celo trikrat.
Kljub vsemu je njegova kariera impresivna. Ob šestih naslovih na turnirjih za grand slam je bil še nekajkrat v finalu. Z nekaj zmagami se je odlikoval na zaključnih letnih turnirjih (mastersih), s številnimi drugimi zmagami na travi ali v dvorani. Tam, kjer žogice letijo najhitreje. Turnirji na pesku so zanj ostali začarani. Čeprav se jih je udeleževal, ni na njih nikoli zmagal, v Parizu je prilezel najdlje do polfinala, sicer trikrat, a vselej brez uspeha.
Ker se spomladi igra predvsem na peščenih igriščih, je takrat Beckerju uvrstitev na svetovni lestvici vselej močno padla, v drugem delu sezone pa znova zrasla. A tudi sicer se je občasno prebil na prvo mesto jakostne lestvice in tam skupno prebil dvanajst tednov. Omenimo še neverjeten podvig, ki mu je uspel leta 1986, ko je v treh tednih osvojil tri zaporedne turnirje na treh različnih kontinentih. Iz Sydneyja v Tokio in od tam v Pariz! Finale v nedeljo, na letalo in že v ponedeljek prvo kolo. Veličastno.
Becker se je občasno poskusil tudi v igri dvojic. Najraje se spominja olimpijskih iger v Barceloni, kjer je slavil v dvojicah v navezi z rojakom Michaelom Stichom, še enim nemškim odličnim serverjem. Da bi bil uspeh še večji, jima je to uspelo na peščeni podlagi.
Ah, te ženske
Beckerja je mladostna simpatija hitro minila. Nič čudnega, v Leimen se je vse redkeje vračal, urnik je bil natrpan in po prihodu domov si je želel predvsem spati. "Spanja, očetovih modrovanj in mamine kuhinje. Moja starša sta imenitna, mama pa sploh najboljša kuharica, kar jih je. Sta moja najboljša prijatelja," je Boris rad poudarjal. Postavnega rdečelasca, ki je že kot najstnik služil milijone, so oboževali mediji. In še bolj dekleta, ki so vreščala in tekala za njim na vsakem koraku. Borg je bil prvi, ki je imel svoje "groupies", Becker jih je imel na desetine, na vseh kontinentih, v vsaki državi. Sprva menda pri dekletih ni bil kaj prida izbirčen, pozneje naj bi se njegov okus "izoblikoval".
Najprej ga je vleklo k temnopoltim, med katerimi si je tudi izbral dekle, pozneje prvo ženo Barbaro Feltus, nemško-ameriško igralko, manekenko in dizajnerko. Ta čudoviti par je v trenutku osvojil srca vseh, predvsem medijev. Boris je sicer še skrbel za kariero, treniral kot obseden, a vse več časa je namenjal svoji veliki ljubezni in z njo povezanim življenjem na veliki nogi. Leta 1993 sta se poročila in dobila dva sinova. Zakon je navzven deloval skladno - Barbara se je zlahka soočila s slavo in pri tem znala umirjati tudi moža. Oziroma si je to vsaj domišljala.
Leta 1999 se je Boris namreč odločil za igralsko upokojitev. "Poslušaj, žena, konec je," ji je menda rekel. "Konec s tenisom. Od jutri naprej bom predvsem mož in oče, danes se grem še poslovit od ekipe in jo odpeljem na večerjo."
Izbral je japonsko restavracijo, kar je pozneje verjetno obžaloval. Po nekaj kozarčkih sakeja ga je namreč omrežila natakarica Angela Ermakova, Rusinja, ki je obupno iskala pot v visoko družbo. Tudi s pomočjo priložnostnega seksa z zvezdniki. In Boris Becker je bil pri roki, nesposoben kritičnega razmišljanja. Opravila sta kar v garderobi, rezultat pa takšen, kot si ga je Angela lahko predstavljala le v sanjah: zanosila je. Becker, ki o nosečnosti ni imel pojma, je, ko se je streznil, ženi vse priznal. Povedal je, da je precej preveč popil in izgubil nadzor nad seboj. Da ga je Rusinja pač izkoristila. Barbara mu greha ni nikoli oprostila. Čeprav sta iskala pot iz zakonske krize in jo tudi skoraj našla - argument sta bila dva sinova -, je dokončno udarilo čez nekaj mesecev, ko je Angela obvestila Borisa, da je rodila deklico in da je prav on oče.
Becker je ponorel, zanikal očetovstvo, zahteval teste in preiskave. Barbara, ki bi mu nezvestobo še nekako oprostila, mu novega očetovstva ni. Sledila je spektakularna ločitev, iz katere je izvlekla maksimum: 13 milijončkov ji je Becker izplačal s stisnjenimi zobmi, a rešitve ni bilo: bil je kriv, zaznamovan, obsojal ga je ves svet. Ko je preživel ločitev, je priznal tudi očetovstvo hčere: "Če povem po resnici, mi za to avanturico ni žal. Angela ima tukaj zgolj vzporedno vlogo, rezultat - hčera Anna - pa je moj ponos, moja sreča. Čeprav ne živiva skupaj, je in bo ostala moja edina hči."
Gospa v "vzporedni vlogi" ga je stala še nadaljnja dva milijona. Beckerjevo premoženje - zgolj z nagradami je zaslužil 25 milijonov, s sponzorskimi pogodbami še vsaj pol toliko - se je začelo topiti. Sledilo je nekaj let veseljačenja v visoki družbi in vsega tistega, kar takšno življenje pač prinaša ...
Leta 2009 je znova "nasedel", tokrat ga je pred oltar pripeljala deset let mlajša Sharlely Lily Kerssenberg, še ena manekenka, le da tokrat nizozemske krvi. Povila mu je sina, zakon pa je, podobno kot prvi, trajal skoraj desetletje, nakar je Beckerja žena zapustila. Boris se je namreč zapletel s financami in ostal praktično brez vsega. To je bilo za razvajeno in življenja na visoki nogi vajeno Lily preprosto preveč. Teniška legenda gor ali dol, Lily je potrebovala denar.
Becker je preživel tudi to. Letos je pred oltar skočil še tretjič. S kar 23 let mlajšo Lilian de Carvalho Monteiro, ki prihaja z afriškega otoka Sao Tome in Principe. Nazaj k temnopoltim. Otrok sicer še nimata, a kdo ve. Becker jih je že nekaj dobil, gotovo ga mlada žena zna motivirati za še kakšnega.
Poslovni in osebni polomi
Zgodba o bum-bum Beckerju ne bi bila popolna, če ne bi omenili še njegovih poslovnih "podvigov" in načina življenja, ki ga je peljal na vrh in končno tudi povsem na dno družbene lestvice. Začnimo z življenjskim slogom. Že iz Beckerjevega prvega zakona vemo, da je rad živel kar se da razkošno. Vile na najbolj prestižnih lokacijah, draga potovanja, luksuz na celi črti. "Povrhu vsega je bil Boris še najbolj radodaren človek, kar jih poznam. Ne le v dobrodelne namene, denar je podarjal tudi prijateljem, znancem, tudi takšnim, ki jih je komaj poznal. In računi! Ni se zgodilo, pa sem bil precejkrat z njim v družbi, da zapitka ali večerje ne bi plačal on. Ne le zase, za vse zbrane," se je spominjal njegov prijatelj in občasni finančni svetovalec Christian Schommers. Tudi on ni opravil svoje naloge: Becker je precej denarja vložil v različne projekte dvomljive kakovosti, ki so sčasoma eden za drugim propadli. Nekaj denarja si je pustil tudi na računu - še vedno je znal zaslužiti po nekaj milijončkov letno kot komentator na prestižnih televizijah, kot trener ali svetovalec.
Leta 2013 je prevzel treniranje Novaka Đokovića, ki je pod njegovim vodstvom in mentorstvom dosegel največje uspehe, osvojil kopico turnirjev za veliko nagrado in se zasidral na prvem mestu jakostne lestvice. Sodelovanje je trajalo tri leta in pol, ko Beckerjevega načina življenja, kljub vsem uspehom, Novak ni mogel več prenašati. Beckerju je bilo denarja vselej premalo, zaslužil je ogromno (med drugim lepe odstotke od Đokovićevih nagrad) in še več zapravil. Leta 2017 je šokiral svet, razglasil je osebni stečaj. Dacarji so ga seveda lovili. V Nemčiji so glede tega še posebej neizprosni, z njimi je imela velike težave tudi Beckerjeva rojakinja, še ena teniška zvezdnica Steffi Graf (natančneje njen oče, ki mu je Steffi prepustila upravljanje z denarjem). Prišlo je tako daleč, da se je Becker uradno preselil v davčno precej prijaznejši Monako, čeprav je še naprej živel v Nemčiji. Ko so mu davkarji to dokazali, se je izvlekel z dveletno pogojno zaporno kaznijo in plačilom treh milijonov. Jezen je sicer plačal dolg in se preselil (tokrat zares) v Anglijo, kjer si je blizu svojega Wimbledona kupil vilo in ustvaril drugi dom. Angleži so ga z leti namreč vzljubili in mu oprostili celo to, da je Nemec …
A osebni stečaj je Becker razglasil s figo v žepu. Pred tem se je skušal zavarovati. Skril je nekaj donosnih naložb, kakšen milijonček, zatajil nepremičnino ali dve. Kazen je bila neusmiljena, tokrat so z njim obračunali kar Angleži sami: obsodili so ga na dve in pol leti strogega zapora. Tokrat zares, brez tistega pogojno. "Med prestajanjem zaporne kazni sem se moral obdati z 'močnimi fanti'," je po izpustitvi govoril. "Kdor pravi, da življenje v zaporu ni težko, da ni naporno, ta laže. Bilo je zelo brutalno ... Zelo zelo drugačna izkušnja od tiste, ki jo vidite v filmih ali slišite v zgodbah. V zaporu se vsak dan boriš za preživetje. Bil sem obkrožen s preprodajalci drog, posiljevalci, tihotapci in nevarnimi kriminalci."
"Preživel sem, saj sem trdoživ. Zapor sem sprejel na enak način, kot sem sprejemal slavo. Ta izkušnja me je naredila le še močnejšega in boljšega človeka," je dejal takoj po izpustitvi. Angleži so ga izpustili že po sedmih mesecih in ga izgnali v Nemčijo, v Anglijo se je lahko vrnil šele po izteku celotne kazni (leta 2026). Becker se je po izpustitvi iz zapora ekspresno vrnil na stara pota. Spet življenje na veliki nogi, v visoki družbi, mlada žena ... Kakorkoli že, Boris Becker je bil, ostaja in verjetno bo ena največjih teniških zgodb v zgodovini tega športa. Fant, ki mu je svet ležal pod nogami, možak, ki je imel in zapravil vse, zrel mož, ki nadaljuje tisto, kar ob tenisu najbolje zna. "Zajemi življenje z veliko žlico. Le enega imaš," je njegov moto.
