Švedska je v bistvu neverjetna dežela. Ne le gospodarski čudež ali socialni paradiž, kjer bi radi živeli vsi iskalci sreče. Je tudi dežela, ki ob vseh svojih blagovnih znamkah (omenimo le vsem dobro znana Ikeo in Volva) v svet pošilja genialne posameznike. Alfreda Nobela, Anders Celsius nam je pokazal, kako naj merimo temperaturo, Carl Linne velja za nekakšnega očeta ekologije. Ljubitelji filma ne moremo mimo brezčasno lepih Grete Garbo in Ingrid Bergman. Od tam prihaja nobelovka Nelly Sachs, najbolj slavna švedska pisateljica pa je zagotovo Astrid Lindgren, mama Pike Nogavičke. Slovenci in Slovenke smo stiskali pesti za Ingemarja Stenmarka, šampiona, ki je neusmiljeno premagoval Bojana Križaja. In sodobni: Zlatan Ibrahimović je ena od nogometnih legend, PewDiePie je fant, ki ga na pretočnih kanalih YouTube spremlja največ ljudi. Pa Greta Thunberg, mlada bojevnica za čisto okolje. Pa kraljev, kraljic in politikov sploh omenili nismo!
Mi pa skočimo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Tudi takrat so Švedi obnoreli svet. Prvič s skupino Abba, ki je s svojimi zimzelenimi melodijami industrijo zabavne glasbe postavila na glavo. In Ledeni mož, seveda. Björn Borg, fant, ki je padel v tenis, šport, ki v njegovi domovini ni imel posebnega statusa, kaj šele tradicije ali znanja. Fant, ki je teniško Evropo trdno zasidral na zemljevid ob takrat dominantnih Avstraliji in ZDA. Fant, ki je začel hitro, presenetljivo hitro končal in odrasel v moža, ki se v življenju ni znašel najbolje. A se je vedno znova po športno pobral. Björn Borg, za mnoge najboljši in najbolj dominanten tenisač vseh časov. Strokovnjaki pravijo, da bi Borg, če bi bil obkrožen z ekipo, kot jo imajo novodobni mojstri, in če bi v tenisu vztrajal vsaj pol toliko kot Roger Federer, Rafael Nadal ali Novak Djokovič, postavil rekorde na taki ravni, da bi se omenjena trojica o njih lahko le pogovarjala ob kozarčku rujnega.
Mali medved
O Borgovem otroštvu ne vemo veliko ali skoraj nič. Rodil se je 6. junija 1956 kot edini in težko pričakovani otrok Runeja in Margarete Borg, ki sta se odločila za močno skandinavsko ime. Björn je v skandinavskih besedah poimenovanje za medveda. Beseda Borg je postala znamenita šele nedavno, ko so tako poimenovali znameniti party cocktail, priljubljen predvsem v ZDA.
"Medvedek" je teniški lopar dobil z devetimi leti, ko mu ga je prepustil oče – ta ga je dobil za nagrado ob zmagi na nekem namiznoteniškem turnirju. A glej ga, zlomka: Björna je nova igra v trenutku obsedla. Čeprav je bil še zelo majhen, je vsak dan po pouku sedel na lokalni stockholmski vlak in se odpeljal do eno redkih igrišč, kjer je treniral kot obseden: najmanj tri ure dnevno, včasih tudi štiri ali pet. Začel je v namiznoteniškem slogu, kmalu pa se priučil udarcev, ki so že čez nekaj let postali slavni: dvoročni bekend, predvsem pa strašansko močni začetni udarci so se kmalu zapisali v teniško zgodovino.
Prvi turnir je osvojil pri enajstih, pri štirinajstih je že zapustil šolske klopi. Tenis, tenis in zgolj tenis! Igro je takrat še dojemal čustveno, bil pri dvanajstih zaradi nespodobnega obnašanja celo za nekaj časa suspendiran in takrat verjetno dojel, da je pot na vrh povezana z obvladovanjem lastnih emocij. S petnajstimi je debitiral v reprezentanci in že takoj zmagal. Reprezentanca mu je postala sveta reč: v tekmovanjih za Davisov pokal je za domovino nastopil 33-krat in prav vsakič zmagal! Leta 1975 je dobil oba posamična dvoboja v finalu, povrhu pa še tistega v dvojicah, prvo švedsko zmago v tem prestižnem tekmovanju. Teniški svet več ni mogel ostati ravnodušen, z ušesi so zastrigli tudi veliki fantje z one strani morja: evropska zvezda je bila rojena!
Osem norih let
Premoč, ki jo je mladi Šved kazal na evropskih turnirjih v 70-ih letih, je težko pojasniti in nikdar se ni ponovila. Borga, denimo, turnir za Veliko nagrado Avstralije sploh ni zanimal. "Tja dol" je šel le enkrat in še to na začetku poti. Čeprav mu je podlaga ustrezala in bi tam zagotovo osvojil nekaj turnirjev. Turnir za Veliko nagrado ZDA v New Yorku je bil zanj na neki način začaran: tam je rad igral, se štirikrat prebil tudi do finala, a vselej ostal brez trofeje.
Zato pa Evropa! Pariz in Wimbledon, dva najtežja, povsem nasprotna si turnirja. Obupno počasna peščena podlaga v Parizu in peklensko hitra travnata v Wimbledonu. Ko končaš pariški turnir, ki zahteva specifičen način igranja, te že čaka trava in spet nekaj povsem drugega. Le malokomu je uspelo v enem koledarskem letu povezati zmage na teh dveh turnirjih, Federerju in Djokoviću po enkrat, Nadalu dvakrat, nikomur trikrat. Pardon, razen Björnu Borgu. Ne le, da mu je sloviti dvojček uspel trikrat, uspel mu je celo trikrat zapored!
V Parizu je prvič slavil leta 1974, drugič leto pozneje, obakrat še kot senzacionalni najstnik. Po dveletnem premoru je znova slavil v letih 1978-1981, štirikrat zapored, a tokrat že kot fant, ki mu poganja močna brada. Zanimivo, v Parizu je izgubil le dvakrat, obakrat je bil zanj usoden Italijan Adriano Panatta (1973 in 1976), sicer dober, a nikakor ne tenisač ozke svetovne elite.
Tudi posel je vzel zelo (pre)resno
Zgodba o Björnu Borgu ne bi bila popolna, če se ne bi dotaknili tudi njegovih poslovnih podvigov. Že kmalu po upokojitvi sta se s kolegom Larsom Skarkom podala v modni biznis. Boljšega promotorja od Borga si težko zamislimo: bil je manekenske postave, nadvse priljubljen. Bogat. Ustanovila sta podjetje Björn Borg Design Group, ki se je ukvarjalo predvsem s prodajo oblačil visokega razreda.
Borg je posle jemal tako neresno kot celotno življenje tistih let. Prijatelj ga je menda svaril, ga skušal umiriti, a zaman. Leta 1990 je podjetje bankrotiralo. Borg sicer vsega še ni zapravil (skoraj vse pa) in v naslednjih letih se je preskušal v marsičem, od mode do nepremičnin in nazaj. Leta 1997 je razglasil osebni stečaj, a se čez čas s pomočjo tretje žene Patricie znova postavil na noge. Preživljal je težka obdobja, vmes je na dražbi celo skušal prodati svoje pokale in trofeje, za nekaj časa emigriral, saj so ga oblasti v domovini preganjale zaradi neplačanih davkov. Leta 2007 mu je še enkrat uspelo prodati svoje slavno ime, tokrat podjetju s spodnjim perilom, ki še danes posluje uspešno, Borg pa uživa sadove svojega slavnega imena.
Leta 1976 si je pariške rane celil v Wimbledonu, kjer ni oddal niti seta, in pozneje ostal nepremagan vse do leta 1980. Turnir na sveti travi je osvojil petkrat zapored! Ko je leta 1976 v finalu deklasiral Ilia Nastaseja, se je Romun na tiskovni konferenci potožil: "Mi igramo tenis, on pa neko drugo igro." Borg je bil najboljši v najtežjih trenutkih, ko je unovčeval nadzor lastnih emocij. Udarjal je močno in prilagodljivo: v Parizu vselej z osnovne črte, v Wimbledonu na mreži po prvem servisu in z osnovne črte po drugem. Kot robot.
Gole številke seveda ne povedo vsega. Borg je postal mit. Ledeni mož na igrišču, ljubljenec občinstva in predvsem sodnikov, saj nikdar ni izustil niti besedice pritožbe in se je spoštljivo obnašal do nasprotnikov. Uspehi seveda niso padli z neba: Borg je treniral po pet ur na dan, živel športno, nadzoroval prehrano, ogromno spal. Natreniran do skrajnosti je trdil, da utrujenosti nikdar ne čuti. Njegov srčni utrip je bil zjutraj 50, popoldne 60 in v mirovanju zgolj kitovih 29 utripov na minuto. Tenis in le tenis – zanimalo ga ni nič drugega. Njegove tiskovne konference so bile dolgočasne, tudi če ga je kak novinar želel sprovocirati, ga je ledenko le mrzlo pogledal in se obrnil k drugemu. Edine znake človečnosti je kazal z neverjetno vraževernostjo. Vedno ista omarica, isto število brisač in tako naprej. Med turnirjem se nikdar ni obril, kaj šele dotaknil dekleta …
Čeprav so dekleta norela za njim. Imel je skupine oboževalk (groupies), ki so ga spremljale s turnirja na turnir, se utaborile pred njegovim hotelom, vreščale, ko se je pojavil na ulici. Kot nekakšen beatles iz najboljših let. Dekletom so bili všeč njegov visoki stas, ledene, sramežljive, severnjaško modre oči, dolgi plavi lasje, ki si jih je vselej spenjal z naglavnim trakom. Prišlo je tako daleč, da so si dekleta izmislila nov izraz - borgazem, ki o njihovih željah pove vse …
Nič čudnega torej, da se je Björn pri še ne napolnjenih 26 letih in na vrhuncu moči in slave odločil, da teniški lopar postavi v kot. "Živeti, hočem živeti kot navaden fant. Ne prenesem več tega, da mi v restavracijo sledi 25 fotoreporterjev in pohotno gleda, kakšen zrezek bom naročil. Ne prenesem vreščavih najstnic, ki me zasledujejo na vsakem koraku. Ne morem več, utrujen sem, tudi od zmag in vsega tistega, kar s seboj prinašajo. Rad bi počel vse tisto, česar doslej nisem smel, hotel, želel." Če bi slutil, kaj ga čaka, bi lopar verjetno vihtel do štiridesetega ali vse do penzije. Dobil je vse tisto, česar ni smel, česar si je želel ali kar je hotel. Vse, le da v prevelikih odmerkih.
Prva in vse nadaljnje ljubezni
Borga so zaznamovale ljubezenske zveze in poroke. Prvič se je zatreskal že pri dvajsetih, ko je na nekem turnirju zagledal romunsko tenisačico, vrstnico Mariano Simionescu. Bila je mladostna, čista, nedolžna ljubezen, ki sta jo zaljubljenca kronala s poroko leta 1980. "Bilo je kot v sanjah. Bil je nežen, moj. Bilo je, kot da bi letela. Ne vem, ali sem Björnova življenjska ljubezen, zase lahko trdim le, da česa podobnega nisem doživela nikoli več."
Za Borga ne vemo. Vemo le, da ga je gnalo naprej. Mariana mu kmalu ni več zadostovala. Mladi, bogati upokojenec je želel okusiti vse, kar življenje in kup denarja v žepu lahko ponudita. Vsekakor preveč za tradicionalno vzgojeno Mariano, skromno deklico iz romunskega zaledja. Ločila sta se že po štirih letih.
Sledila so leta veseljačenja v visoki družbi. Borga so vabili, če je bil kak večer prost, je vabil on. Vile, ogromno alkohola in drog. Dekleta, večinoma tista na poziv, za eno noč, za takojšnjo pozabo. Posledica ene takih zabav je bil sin Robin s švedsko manekenko Jannike Björling. Ljubezni med mladima staršema ni bilo dovolj, za poroko vsekakor ne.
Čez nekaj let se je znova ujel. Črnolasa italijanska zvezdnica Loredana Berte ga je povsem omrežila in menda se je za nekaj mesecev celo umiril. Poročila sta se leta 1989, tudi onadva sta skupaj vzdržala le štiri leta. "Bil je sijajen, seveda, kot nekakšen nordijski bog. A kaj, ko mu je po žilah tekla preveč nemirna kri. Celo zame, vročekrvno Italijanko. Nekaj časa sem še prenašala vse skupaj, pozneje je bilo kokaina in orgij že preveč. Tiste prostitutke bi še nekako preživela, ko pa me je začel siliti v orgije, sem preprosto spakirala in odšla svojo pot."
Še desetletje ga je Borg biksal po svetu. Leta in poslovni brodolomi so naredili svoje in končno ga je srečala pamet. Ali, bolje rečeno, spoznal je Patricio Östfeld, trinajst let mlajšo nepremičninsko agentko, žensko, ki ga je zvlekla z vrtiljaka slavnih. Poročila sta se leta 2002, dobila sina Lea, ki se danes tudi sam preizkuša v tenisu. Predvsem pa se je legendarni tenisač umiril in zaživel normalno družinsko življenje. "Srečen sem, končno sem našel svoj mir," rad pove.
Björn Borg bo za vselej ostal na seznamih najboljših tenisačev, tega mu odvzeti ne more nihče. Pet osvojenih Wimbledonov, šest Parizov so ob številnih drugih triumfih dosežki, s kakršnimi se ne more pohvaliti veliko tenisačev. Nikdar ne bomo izvedeli, kje bi se te številke zaustavile, če ne bi prenehal igrati že s 26 leti.
