Johnu McEnroeju, ki je letos februarja dopolnil 65 let, je bilo mednarodno zvezdništvo položeno v zibelko. Njegov oče, nekdanji pripadnik ameriških letalskih sil, je v nekem intervjuju povedal: "Kako tudi ne! Njegova babica je čistokrvna, divja Irka. Z ženo sva ga spočela v Belgiji, na svet je privekal v Nemčiji, odraščal bo v New Yorku!"

Verjetno so tudi številne spremembe bivalnih okolij pripomogle k temu, da John McEnroe ni bil čudežni otrok. Je pa bil priden in rad je treniral. Prvič je opozoril nase leta 1977, ko se je, še kot amater, prebil skozi kvalifikacije, potem pa vse do polfinala na turnirju v Wimbledonu. Naslednjih deset let je bilo v precejšnji meri njegovih. Zaznamoval jih je z zmagami, še bolj pa z dolgim jezikom, ki ga je nedvomno podedoval po irski babici. Tistega, kar se je njemu zdelo krivično, preprosto ni prenašal. Občasno je povsem izgubil živce: zmerjal je sodnike, organizatorje, uradnike. Vse po vrsti. Metal in lomil je loparje (bil je pionir na tem znamenitem področju in je pozneje dobil številne slavne posnemovalce). Bil se je pripravljen stepsti. Z bujno rdečo pričesko je sikal v vse smeri, dvigoval pesti, se šopiril, obupoval.

Naslednja legenda

Če kdo, potem je bil John McEnroe pravi naslednik Jimmyja Connorsa. Čeprav sta bila zaradi dolge Connorsove kariere precej let tudi tekmeca in čeprav je McEnroeja Jimmyjeva prisotnost prej omejevala kot mu koristila. "Mi zvezdnika že imamo, zakaj bi potrebovali drugega?" je bila logika, ki so jo Američani radi prodajali naokrog.

Zato McEnroeju ni bilo lahko. Connors je bil nekaj let še njegov tekmec, nato se je tehtnica začela nagibati k sedem let mlajšemu Johnu (njun življenjski dvoboj se je končal z 20:14 v korist mlajšega McEnroeja). Se je pa McEnroe od Connorsa naučil vsega, potrebnega in nepotrebnega. Igral je sicer drugače: če je Connors udarjal z osnovne črte, je McEnroe močno serviral in takoj hitel proti mreži, kjer je točke zaključeval s silovitimi voleji. Pri Connorsu se je naučil zmagovanja (le pravi športniki vedo, kako težko je včasih prenašati breme zaporednih zmag). Žal (ali k sreči) tudi jezikanja – Jimmyjevi izpadi proti tistemu, kar je pozneje uprizarjal McEnroe, delujejo kot otroško pritoževanje, pa tudi tistega ameriškega zvezdništva – le Andre Agassi se bo pozneje približal takšnemu načinu življenja ameriške zvezde.

Nekaj časa sta Jimmy in John zabavala skupaj, pozneje je pobudo vse bolj prevzemal John McEnroe. ZDA so dobile drugo veliko zvezdo!

Kariera

Po vrsti: John McEnroe je bil velik tenisač, eden največjih v teniški zgodovini. Vse številke morda temu ne bodo pritrdile: osvojil je "le" sedem turnirjev za grand slam (trikrat Wimbledon in štirikrat New York), v karieri pa 77 turnirjev med posamezniki. Dodajmo rekordnih osem zaključnih turnirjev sezone, skupno 170 tednov na vrhu svetovne jakostne lestvice. Kar McEnroeja dela posebnega, je njegova vzporedna kariera, tista v igranju dvojic, kjer je bil še uspešnejši. V 78 turnirskih zmag med dvojicami je vključenih deset grand slamov, prvo mesto na svetovni jakostni lestvici. Dodajmo, da je večino zmag med dvojicami dosegel v navezi s sedem let mlajšim bratom Patom …

In sedaj k rekordom. McEnroe je skupaj osvojil 17 turnirjev za grand slam. Kombinirano je osvojil 155 turnirjev, največ med moškimi v teniški zgodovini. Je edini, ki je bil istočasno prvi med posamezniki in med dvojicami, še več, to mu je uspevalo nekaj let. Leta 1984 je odigral 87 dvobojev na turneji in jih dobil kar 84. Rekord!

Kljub številnim aferam ni nikdar skrival svojega domoljubja: čeprav še tako izčrpan, je vselej sprejel igranje v ameriški reprezentanci. Povedel jih je do petih naslovov v Davisovem pokalu, pozneje je bil še uspešen kapetan. Rekord, seveda.

Ko McEnroe ponori

Med uporniške legende se je vpisal že leta 1981, v dvoboju prvega kroga turnirja v Wimbledonu, ko mu je nasproti stal nič hudega sluteč in nič krivi rojak Tim Gullikson. V nekem kritičnem trenutku je McEnroe serviral, sodnik pa je dosodil avt pri žogici, ki je bila skoraj zanesljivo pravilna. "Pa kaj ne vidiš krede, ki se še zdaj dviguje v zrak", je kričal na sodnika. "Saj nisi resen, to je nemogoče!" In nadaljeval tirado: "Saj nisi resen, človek. Poglej, še zdaj se dviguje (kreda), le kako lahko sploh pomisliš na avt? Celoten stadion vidi, da je žogica dobra, ti pa dosodiš avt? Vi, sodniki, ste dno od dna, veste to?"

Sodniku je v stari, dobri angleški maniri uspelo obrzdati živce in obdržati nekaj samospoštovanja: "Kaznujem vas z izgubo točke, gospod McEnroe". Že čez nekaj minut je fant z divjimi, neukrotljivimi lasmi, ki jih je spenjal z naglavnim trakom, znova ponorel in začel tolči z loparjem po travi. Razbil je enega, pograbil drugega in razbil še tega. "Škoda loparjev, gospod McEnroe," je bil hladnokrven sodnik.

Leta 1983 si mu je med dvobojem drznil nekaj reči češki prebežnik v ZDA Tomas Smid. "Utihni, ti komunistični pankrt!" je McEnroeja stalo tisoč dolarjev, a Smidu to ni bilo dovolj in ga je prijavil združenju tenisačev. Čez nekaj let je sledilo maščevanje, ko ga je McEnroe med dvobojem nalašč ciljal v obraz in mu zaprl usta na najbolj brutalen način – z žogico.

Leta 1985 je na turnirju v Wimbledonu med nekim treningom užalil ženo predsednika Queen's Cluba, kamor tradicionalno včlanijo vse zmagovalce turnirja. McEnroeja so prosili, naj prostovoljno vrne častno članstvo. Ko jih še poslušati ni hotel, so mu ga odvzeli sami. Užaljena gospa žena ni hotela povedati, kako jo je McEnroe užalil: "Teh besed ne bi ponovila nobena normalna oseba, kaj šele angleška dama!"

Leta 1987 je dvoboj McEnroeja z Borisom Beckerjem na nekem turnirju v ZDA sodil temnopolti sodnik. Po eni sporni odločitvi je McEnroe zavpil: "Nisem vedel, da imajo črne Nemce!" Njegovega belopoltega pomočnika je glasno povprašal: "Pa se zavedaš, v kateri vražji državi pravkar igramo?" In nadaljeval v nemščini: "Ali ti sploh govoriš angleško?" Ko je bilo njegovega divjanja dovolj tudi gledalcem, jim je zabrusil: "Kar pojdite in se najejte kislega zelja!" Svoje rojstne dežele McEnroe očitno ni maral.

Istega leta 1987 je v dvoboju proti Jugoslovanu Slobodanu Živojinoviću v nekem kritičnem trenutku popolnoma izgubil oblast nad seboj: "Pa kaj ti ničesar ne vidiš?" je kričal na sodnika. "Tvoja odločitev me je stala seta, ki sem ga že dobil. Žogica je bila zunaj!"

Spor je trajal dolge minute, ki jih je Živojinović izkoristil za legendarni predah s sendvičem na tribuni. Sodnik je nekaj časa poslušal, ukazal nadaljevanje igre in Johna prijavil po dvoboju. Kazen? 10.000 dolarjev in dvomesečna prepoved igranja.

Menda najhuje pa je bilo v dvoboju na avstralskem grand slamu leta 1990, ko je McEnroe ponorel med dvobojem z Michaelom Pernforsom. Hodil je po terenu, se metal na tla, kričal, metal in lomil loparje. Ko je dobil nekaj opozoril, se je hotel še fizično spraviti nad sodnika. Ni bilo druge, kot da ga varnostniki prisilno odpeljejo z igrišča. Sledila je diskvalifikacija, prva in zadnja v zgodovini tega turnirja …

Ameriški idol

Američani pa so svojega teniškega junaka oboževali. Predvsem dekleta, ki jih je, podobno kot Connors, McEnroe lahko kar izbiral. Leta 1986 se je poročil z ameriško igralko, dobitnico oskarja Tatum O'Neal, hčerko še bolj slavnega Ryana O'Neala. Poročena sta bila osem let, dobila tri otroke in se ločila zaradi Tatumine odvisnosti od heroina. "Preprosto nisem več vzdržal," se je potožil John, ki je prevzel skrbništvo nad otroki. Čez nekaj let se je drugič poročil, tokrat s slavno rockerico Patty Smith in z njo dobil še dva otroka.

McEnroe se je po koncu kariere poskusil v marsičem. Svojo glasbeno nadarjenost je koval na vajah z legendami, kitaristi Eddijem Van Halenom, Ericom Claptonom in Carlosom Santano, večere pa preživljal v družbi z Davidom Bowiejem. Postal je odličen kitarist, ustanovil svojo skupino, nato pa nenadoma postavil kitaro v kot. O njegovi glasbeni karieri je odločila Patty: "Dragi John, vse lepo in prav, tvoja glasba je imenitna. Toda moja glasba je še boljša od tvoje. In ker je v družini prostora le za enega glasbenika – spomni se, tudi jaz se ne silim v tenis – se boš moral odločiti: jaz ali glasba." Izbral je Patty in skupaj sta še danes.

V zadnjih letih Johna največkrat gledamo kot komentatorja najbolj prestižnih turnirjev. Gledalci ga obožujejo in verjetno ni težko uganiti zakaj – zaradi nabrušenega jezika, seveda. Med komentiranjem nekega ženskega finala je močno hvalil Sereno Williams: "Kakšna igralka! Nedvomno prva med prvimi. Toda eno je ženski tenis, nekaj povsem drugega pa moški. Tam bi se sukala okrog sedemstotega mesta na svetovni lestvici. Verjetno bi sicer premagala kakšnega višje postavljenega, pa še to le zaradi izkušenj, ki si jih je nabrala med svojimi številnimi zmagami med dekleti."

Ko so Kanadčana Grega Rusedskega obtožili ​jemanja prepovedanega nandrolona in mu ga dokazali, je hladnokrvno priznal pred celim svetom: "Kaj takšnega! V mojih časih smo to jemali vsi, jaz vsaj šest let zavedno in verjetno še kakšno zraven, ko so mi napitke pripravljali trenerji."

McEnroe slovi kot velik navijač Novaka Djokovića, njegovih življenjskih tekmecev Rogerja Federerja in Rafaela Nadala pa ne mara preveč. Prvemu je zabrusil: "Si nehal jokati?" namigujoč na solzavo Federerjevo slovo od teniških igrišč. O Nadalu pa si je sploh mislil svoje. Med dvobojem za Davisov pokal, ko je vodil reprezentanco ZDA, je njegov varovanec Jack Sock izenačil v setih na ena. "Tako, sedaj pa opravi s tem kur…im sinom!"

John proti vsem

John McEnroe je igral tenis v t. i. zlatih teniških letih. Legendarni so bili njegovi spopadi z vrstnikom Björnom Borgom, ki so jih ljubitelji tenisa označevali kot boj med ognjem (McEnroe) in ledom (Borg). Pozneje sta postala velika prijatelja in Borg je tudi McEnroejeva poročna priča.

Američani so se še precej bolj navduševali nad rivalstvom med McEnroejem In Jimmyjem Connorsom, ameriškima idoloma, ki sta svoja najboljša leta sicer preživljala v različnih desetletjih (Connors v 70-ih in McEnroe v 80-ih), sta pa kar nekaj let tudi medsebojno tekmovala na igriščih, še bolj pa za naklonjenost ameriške javnosti. Oba sta bila in ostala ameriška idola, oba sta v Hiši slavnih, oba srečno poročena in ponosna očeta. Oba občasno pomagata kakšnemu mlademu upu, oba sta velika dobrodelnika, oba sta zelo priljubljena komentatorja (no, morda John, s svojim ostrim irskim jezikom, nekoliko bolj).

Zagotovo pa sta Jimmy Connors in John McEnroe poskrbela za zlata leta ameriškega tenisa in sta tudi najzaslužnejša za to, da je tenis postal globalno eden najpriljubljenejših športov in eden tistih, kjer danes delijo največje denarce. Tudi njima, kljub številnim plačanim kaznim, kljub milijončkom, pognanim v igralnicah in za razvratno življenje v ameriški visoki družbi (kot se za ameriške idole pač spodobi), ničesar ne manjka: v leta upokojitve sta vstopila z zajetnimi bančnimi računi. Zaslužila sta si jih!