Kdo v resnici je bil kavboj Jimmy, lomilec ženskih src in največji teniški nergač?

Tenis je imel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja "težavo", ker so v njem dolga leta prevladovali Avstralci, z neprekosljivim Rodom Laverjem na čelu, ki mu je kar dvakrat (leta 1962 in 1969) uspelo osvojiti grand slam - zmagati na štirih največjih turnirjih (Melbourne, Pariz, Wimbledon, New York) v enem koledarskem letu. Kako težko je to, nam najbolj pove podatek, da to po Laverju ni uspelo še nikomur drugemu. Z Avstralci in njihovo prevlado seveda ni bilo nič narobe, razen majhne nevšečnosti: Avstralija je vendarle "na koncu sveta", daleč stran od radovednih oči in korporativnih sponzorjev. Zato je tenis potreboval Evropo in morda še bolj ZDA. In zvezdnika, seveda. Ali še bolje, nekaj zvezdnikov, ki bi se med seboj tolkli za prevlado in polnili stolpce časopisov.

Zvezda je rojena

Pa je prišel James Scott "Jimmy" Connors, temperamentni, jezikavi in vseprisotni nergač, predvsem pa fant, ki je na osnovni črti delal čudeže in dvoboje dobival z neverjetno natančnimi, močnimi udarci, med katerimi je izstopal smrtonosni dvoročni bekend.

Connors se je rodil leta 1952 v St. Louisu, mestu ob Mississippiju, ki ga danes bolje poznamo kot središče šahovskega sveta. Odraščal je v teniški družini, kjer so mu lopar v roke potisnili že zelo zgodaj, njegovi prvi trenerki pa sta bili teniški obsedenki, gospa Connors in njena mama. Obe sta se izkazali - Jimmy je v otroških letih dobival najprestižnejše turnirje, vključno z nekaj zmagami na slovitem Orange Bowlu, ki je v teniške višave poslal številna velika imena. Leta 1968 sta ga odpeljali do takrat slavnega trenerja Pancha Segura, ki je poskrbel za Jimmyjev prehod med člane. Pri osemnajstih je začel igrati dokaj sramežljivo, pri dvajsetih je začel zmagovati, leta 1973 je osvojil prvi veliki turnir, leta 1974 pa je že bil nepremagljiv.

Jimmy je bliskovito osvojil ameriška srca. Za deželo, kjer so obsedeni z zvezdniki, je bil Connors idealen: mladenič s klasičnimi ameriškimi koreninami, ki je na poti do vrha prelival pot, kri in znoj, predvsem pa simpatični zvezdnik, za katerim so norela dekleta in ki se je znal postaviti zase tudi na igrišču. Njegovi (samo)govori med dvoboji so postali legendarni: ko je sodnik pred servisom katerega od tekmecev zaukazal mir med gledalci, je Connors nenehno vzklikal, žalil nasprotnika, se bodril. Če se je nasprotnik pritožil in je sodnik njegov protest upošteval, je Jimmy eksplodiral. Sledili so besedni spopadi, ki se na video platformah vrtijo še danes.

To ne bi bila ameriška zgodba, če Jimmya ne bi obkrožali svetovalci. Leta 1974 so ga prepričali, da se je sprl z vodstvom ATP, nove zveze odprtih turnirjev, ki ji je predsedoval sloviti Arthur Ashe, prvi temnopolti zvezdnik in takrat še kako aktiven tenisač. Jimmyjeva ekipa je stvari videla nekoliko po svoje in sledila je šokantna prepoved, ko Connorsu leta 1974 niso dovolili nastopiti na turnirju v Parizu. Vse lepo in prav, porečete, toda Jimmy je tisto leto dobil vse preostale turnirje za grand slam in nikomur ni bilo jasno, kako se mu upreti ne glede na podlago. Le za ponazoritev: v finalu Wimbledona je Avstralcu Kenu Rosewallu prepustil šest iger! Dober mesec pozneje sta se nasprotnika srečala še v finalu newyorškega turnirja, Connors je slavil s 6:1, 6:0, 6:1! Nihče v tenisu nikoli ni imel take močne prevlade, kot jo je imel leta 1974 Jimmy Connors.

Dekleta in kocka

Zdaj pa zajemimo sapo in si skušajmo predstavljati 22-letnega Američana, ki mu pod nogami leži svet, poln denarja, ki je s svojimi črnimi lasmi neustavljivo privlačen za dekleta! Jimmy, ki osebnega življenja do takrat niti ni imel, saj je zanj obstajal le tenis, je podlegel. Najprej so ga zmešala dekleta, začelo se je z afero s takrat najboljšo tenisačico, ledeno kraljico Chris Evert. Naivni Jimmy je zvezo dojemal precej resneje od takrat komaj 19-letne Chris. Bil je iz katoliške družine, zato se je "držal pravil": zaroka, poroka, otroci, družina. Težave so nastopile, ko je Chris doumela, da bi se morala za uresničitev sanj večine ameriških deklet odpovedati svoji lastni karieri. Zaroko je sicer sprejela, toda ko je prekinila nosečnost, ker je menila, da tedaj še ni bil čas za otroke, je Jimmyju počilo srce. Čez noč je odrasel, prekinil zvezo s Chris, pograbil kup bankovcev in se odšel tolažit v bližnjo igralnico. Ta in druge igralnice po vsem svetu so postale njegov drugi dom - krize je poslej reševal ob ruleti, steklenici viskija in obdan z lepoticami.

Z nekdanjo miss sveta Marjorie Wallace je zdržal celo leto, dokler ga ni v roke dobila Playboyeva zajčica Patty McGuire in ga po dobri stari ameriški konservativni metodi spravila v red. Bolje rečeno, spravljala v red. Jimmy je namreč še naprej norel naokrog, pognal je večino zaslužka in bil vpleten v skoraj vsak teniški škandal. A počasi se je tudi njegova kri ohladila, Patty pa ga je vztrajno čakala in vedno znova sprejela v svoje naročje. Par sta še danes in pravijo, da imata enega najbolj skladnih zvezdniških zakonov.

Škandali

Connors težav ni imel le v Parizu, kjer se je sprl leta 1974, ampak tudi z organizatorji njemu sicer zelo ljubega turnirja v Wimbledonu. Tudi tam se je Connors uprl nesmiselnim, a tradicionalnim angleškim pravilom. Spor je kulminiral leta 1977, ko se ni želel udeležiti tradicionalne parade nekdanjih prvakov in je medtem na enem od pomožnih igrišč raje vadil z Iliem Nastasejem. "Krivi so seveda organizatorji, ki med prejšnjim dvobojem na igrišče niso spustili mojega zdravnika. Imel sem poškodovan palec in sem nujno potreboval posebno opornico zanj. Ko sem jo končno dobil, jo je bilo treba preizkusiti. Časa za parado preprosto ni bilo," se je izmotaval Jimmy v svoji sloviti avtobiografiji The Outsider iz leta 2013, v kateri je (po svoje) pojasnil marsikatero skrivnost iz teniškega sveta moderne dobe. Sponzorji so se že prej jezili na Jimmyja, ker ni želel nastopati na zaključnih masters turnirjih konec koledarskega leta: "Le kaj naj jim še dokažem, saj sem vse povedal že med letom!"

Jimmy se ni umiril niti na stara leta. Leta 1986 se je med dvobojem proti Lendlu v petem nizu zaradi neke sodniške odločitve tako razburil, da je bil najprej kaznovan z izgubo točke, nato igre in končno z izključitvijo iz turnirja. "Ne bom se uklonil, tudi če ostanem brez nagrade. Ah, ti vsemogočni sodniki! Povem vam, če bi si lahko vsi igralci privoščili razkošje spora, bi bilo na turnirjih ogromno podobnih protestov. Kar naj me kaznujejo, grem domov, kjer bom jezdil svoje konje. Nič mi ne morejo, pripisujem si vse zasluge, tako dobre kot slabe." Mesec dni pozneje je dobil kazen: 20.000 dolarjev in desettedensko prepoved igranja. Birokrati so v športu vselej močnejši.

Končni izkupiček

Connors je kariero podaljševal in se je upokojil šele leta 1996, ko je imel že 43 let. O tem, za kakšnega teniškega velikana gre, pričajo tudi številke: osem osvojenih turnirjev za grand slam, od tega pet zmag v ZDA, dve v Wimbledonu, ena v Avstraliji. V Parizu mu ni uspelo zmagati - po škandalu leta 1974 za Roland Garros nekaj let sploh ni želel slišati, kaj šele da bi tam zaigral. Tudi v Avstralijo ga je zaneslo bolj poredko - v tistih časih tenisači niso bili tako obsedeni z velikimi zmagami kot novodobna sveta trojica Roger Federer, Rafael Nadal in Novak Djoković. Malce lenobni Connors je najraje igral kar doma v ZDA. Kljub temu je kariero končal s številnimi rekordi.

Osvojil je 109 turnirjev, še danes največ med vsemi. Na vrhu teniške lestvice je neprekinjeno kraljeval 160 tednov. Ta rekord je šele leta pozneje podrl Federer. Connors ima še vedno največ odigranih dvobojev na turneji in največje število zmag, tudi njegovo razmerje med zmagami in porazi je med najvišjimi v zgodovini. Nikar ne pozabimo: rekordi so bili zadnje, kar ga je zanimalo, čeprav je zelo rad zmagoval, predvsem v dvobojih s svojimi neposrednimi tekmeci. Ker je tenis postajal vse bolj priljubljen šport, ki se je vztrajno prebijal tudi na televizijske ekrane, mu tekmecev ni zmanjkalo. Niti drugod po svetu, kjer sta ga v 70. letih izzivala ledeni Šved Björn Borg in vročekrvni Argentinec Guilermo Vilas, desetletje pozneje pa še češki prebežnik Ivan Lendl. V svoji dolgi karieri se je srečeval tudi z zvezdniki prejšnjega rodu (denimo z Avstralci Rodom Laverjem, Johnom Newcombom in Kenom Rosewallom ter Romunom Iliem Nastasejem) ali s fanti, ki so zaznamovali tenis na prehodu tisočletja (Borisom Beckerjem, Andrejem Agassijem, Petom Samprasom). Če je bil kdo povezovalni člen med rodovi, potem je to bil Jimmy Connors. Bil je fant, ki je igral tenis za svojo dušo in tako strastno, kot le malokdo pred njim ali po njem.

Največ prahu je dvigalo njegovo rivalstvo s sedem let mlajšim rojakom Johnom McEnroejem, še enim genijem iz ZDA, ki je moral, da se je prebil na vrh, preskočiti visoko, najvišjo oviro: Jimmyja Connorsa!