(TEMNA PLAT) Na poti na zaslišanje iz torbe potegnil pištolo: Policist je sodelavca trikrat ustrelil v hrbet

Iskal sem, iskal in bil razočaran, kar sem našel. Zgolj dve vestički. Zakaj Večer leta 1962 o ustrelitvi policista, takrat še miličnika, ni poročal obširneje? Tako je name naslovil vprašanje Mirko Ploj, upokojeni policist. Ker gre za čas, ko me še ni bilo na svetu, mu odgovora seveda nisem mogla ponuditi. "Morebiti zato ne, ker je policista ubil njegov kolega," si je skušal odgovoriti Ploj kar sam.

Šestdeset let po smrti takrat šele 34-letnega Konrada Polanca je Mirko Ploj zbral pričevanja o dogodku, zaradi katerega je Polanc 22. avgusta 1962 izgubil življenje.

Kot je Ploju pred tedni pripovedoval Hinko Franko, leta 1962 sektorski miličnik na Postaji ljudske milice (PLM) Šentilj, so šentiljski miličniki imeli svoje delovne prostore v slovenskem domu v Šentilju. Te prostore so predstavljale tri pisarne in dežurna soba. V istem nadstropju so bili tudi prostori za pridržanje. V ostalih prostorih slovenskega doma so bile samske sobe in stanovanja, namenjena izključno miličnikom in njihovim družinam. V enoti je bilo sistemiziranih okoli 15 delovnih mest. Administrativnih sodelavk niso imeli, saj so vse pisarniške zadeve opravljali sami. Komandir postaje je bil Milan Benko, njegov namestnik pa Konrad Polanc. Polanc je bil v vrste ljudske milice sprejet aprila 1948. Kot miličnik je služboval na Postaji ljudske milice v Kapli, Podvelki, Kungoti in nazadnje v Šentilju, kjer je napredoval do namestnika komandirja PLM.

Pripeljati bi ga morali zgolj na pogovor

"Bila je sreda, vroč dan je bil tistega 22. avgusta 1962," Frankove spomine ponavlja Ploj. Kot vsak dan so miličniki PLM Šentilj opravljali svoja vsakodnevna opravila. A vseeno jih je presenetila depeša takratnega Tajništva za notranje zadeve (TNZ) Celje. V njej je bilo namreč mogoče prebrati, da je njihov delovni tovariš, takrat 24-letni miličnik Franc Brglez, ki je stanoval na območju PLM Šentilj, osumljen storitve več kaznivih dejanj. Med drugim naj bi bil vlomil tudi v skladišče orožja. Zaradi sumov o kršitvah zakona je bil začasno suspendiran. Celjski kolegi so šentiljske miličnike zaprosili, naj miličnika Brgleza povabijo na postajo v Šentilju. Tja sta bila namenjena tudi inšpektorja milice iz TNZ Celje, ki sta nameravala z Brglezom opraviti razgovor.

Naloga, da poiščeta Brgleza in ga pripeljeta v prostore šentiljske policije, je pripadla namestniku komandirja Konradu Polancu in vodji sektorja Francu Strletu. V Kanižo, kjer je Brglez stanoval, sta se odpeljala z edinim motornim kolesom znamke Puch, ki ga je takrat premogla enota milice. Vozil je Polanc, Strle je na motornem kolesu sedel kot potnik. Najprej sta se oglasila na naslovu Brglezovega stalnega bivališča v Zgornjem Dobrenju. Ker iskanega ni bilo doma, sta se odpeljala na dom njegovega dekleta nedaleč stran, v Kanižo. Tam sta Brgleza našla. Po razgovoru z njim sta se Polanc in Strle odločila, da bo Brgleza Polanc odpeljal z motorjem na postajo v Šentilj, Strle pa se bo v enoto vrnil peš.

V Šentilju, bilo je le nekaj sto metrov pred tamkajšnjim sedežem miličnikov, ura pa je bila okoli 17.45, je Brglez nenadoma zavpil Polancu, naj ustavi, ker je izgubil torbo, ki jo je nesel s seboj na policijo. Polanc je ustavil, Brglez pa je iz torbe, ki jo je imel še pri sebi in je torej ni izgubil, potegnil pištolo in Polanca trikrat ustrelil v hrbet. Polanc je padel z motorja. Brglez je pograbil motor in se z njim odpeljal nazaj v Kanižo. Tam je motor odvrgel ter se skril. Nameraval je pobegniti v tujino.

Ne le v Šentilju oziroma Mariboru, temveč po vsej Sloveniji je bila takoj sprožena akcija iskanja morilca miličnika. Najprej je bila aktivirana takratna vojska JLA, predvsem graničarji na meji, ki so bistveno okrepili fizično varovanje državne meje. V Šentilj so takoj pripeljali dodatno število vojakov. V akcijo iskanja je bilo vključeno večje število miličnikov. Pregledovali so teren, preiskovali hiše in gospodarska poslopja. Ponoči so postavili zasede na cestnem omrežju in na železniških tirih. In tako so miličniški motor, ki ga je odvrgel storilec, hitro našli. Iskanje osumljenega pa so nadaljevali.

Skrit je bil med senom

O storilcu, ki ga iščejo, je 23. avgusta, torej dan kasneje, poročal tudi Večer. V kratkem zapisu je bil podan tudi osebni opis storilca: visok 170 cm, srednje razvit, podolgovatega obraza, temne polti, temnih las in z brazgotino na obrazu. A v večerni izdaji časnika se je kasneje znašla še ena novica - da so iskanega ubežnika miličniki izsledili in ga ustrelili.

Po Plojevem pripovedovanju se je v četrtek, torej dan po umoru Polanca, skupina miličnikov ustavila na posestvu Napast v Kaniži. Ura je bila približno pol dvanajst. Miličniki so se posedli in malicali. Eni pod krošnjami dreves, drugi v gospodarskem poslopju. Čeprav je bila vročina, je eden od miličnikov opazil, da skozi seno, ki je bilo naloženo na podstrešju nad njimi, nekaj kaplja. Dežja ni bilo, zato niso bile dežne kaplje. Očitno je tisti, ki je bil na podstrešju, uriniral nanje. Miličniki so se po lestvi povzpeli pod streho gospodarskega poslopja. Ko jih je Brglez opazil, je iz sena, kjer je bil skrit, streljal proti njim. Zato so bili tudi miličniki primorani uporabiti strelno orožje. Pri tem je bil morilec Konrada Polanca smrtno zadet.

Dan po tem, ko je bil ubit Brglez, so miličnika Konrada Polanca pokopali na pokopališču v Šentilju. Zapustil je ženo Vlasto, hčerko Ireno in sina Darka. Sin in hči na dolžnosti ubitega miličnika sta šest desetletij kasneje strnila svoje spomine na tiste dneve. Ob smrti očeta je bila Irena stara enajst, Darko pa devet let. Družina Polanc je leta 1962 živela v Slovenskem domu v Šentilju, torej v stavbi, kje je imela svoje prostore takratna šentiljska milica. Na dan umora očeta sta bila z mamo doma. Igrala sta se zunaj, na obisku pri njih pa je bil Miha Gumzej, tudi miličnik, zaposlen na šentiljski postaji milice. Otroka in ostali, ki so bili zunaj, so slišali strele, otroka sta nato stekla v hišo in o vsem povedala materi. Skupaj so stekli do stare šole. Naproti je prišel sosed, ki jim je povedal, da je bil njihov oče ustreljen. Blizu kraja dogodka niso smeli, vendar so z mesta, kjer so obstali, videli, da na cesti leži njihov oče. Največ je o dogodku vedela povedati soseda, gospa Mulec, ki pa je, žal, že pokojna. Imela je hišo ob cesti, kjer se je umor zgodil. V tistem trenutku pa je bila na vrtu in je tako slišala in videla, kaj in kako se je zgodilo. Prav ona je povedala, da je potnik na motorju vozniku dejal, da mu je nekaj padlo in da naj ustavi. Ko je ustavil, je vzel pištolo in ga ustrelil. Ustreljenega je vrgel z motorja in se odpeljal nazaj proti Pesnici, od koder sta se pripeljala.