(TEMNA PLAT) Nikdar ni tako užival kot ob umorih, je dejal. Ko je moril, je imel komaj 15 let

Kdo neki bi lahko bil morilec, ki je zverinsko umoril starejši zakonski par in tako iznakazil trupli, da so bili pretreseni tudi vsega hudega vajeni preiskovalci, so se aprila 2013 spraševali v kalifornijskem mestu Davis, potem ko so družinski člani odkrili trupli Claudie Maupin in Oliverja Northupa. Zakonca sta bila namreč prijazna in priljubljena v vsej soseski, v kateri sta živela od leta 1996, ko sta se poročila. Spoznala sta se v cerkvi v Davisu, oba že v zrelih let. On je bil star 71 let, ona 62. Oba sta imela otroke iz prejšnjih zakonov, Claudia tri, Oliver pa šest z dvema ženama in še dva posvojena otroka, tako da sta imela skupaj enajst otrok, 14 vnukov in osem pravnukov. Otroci obeh so z naklonjenostjo spremljali ljubezensko zgodbo svojih staršev, družili so se z njima, veliko so ju obiskovali. Zakonca Maupin-Northup sta bila aktivna tudi v okolju, v katerem sta živela.

Claudia je sodelovala v cerkvenih dejavnostih in lokalnem gledališču, Oliver, kot nekdanji odvetnik, je bil predsednik gospodarske zbornice v Davisu, veliko časa pa je posvečal pisanju pritožb obsojencev, za katere je menil, da se jim je zgodila krivica.

Novica o njunem umoru je pretresla vso skupnost. Kot so povedali nekateri prebivalci Davisa v dokumentarnem filmu, ki so ga predvajali na kanalu Investigation Discovery, ljudje tam večinoma niso zaklepali hiš in zapirali oken, po umoru pa se je med njih naselil strah. Ljudje so bili namreč prepričani, da je morilec nekdo iz mesta, sploh ker je policija po odkritju umora na podlagi poškodb in iznakaženosti trupel sklepala, da umor ni naključen. Možnost, da bi šlo za posledice vloma ali ropa, so preiskovalci takoj izključili, saj iz hiše ni izginilo nič, pa tudi ni običajno, da bi vlomilec ali ropar, ki bi ga zakonca zasačila, moril na tako zverinski način in se potem še znesel nad trupli. Predvsem pa bi s kraja zločina hitel in za seboj verjetno tudi pustil kakšno sled. Morilec, ki si je po umoru vzel še čas, da je trupli iznakazil, pa je za seboj počistil vse sledi. Preiskovalci in forenziki na kraju umora namreč niso našli niti ene same fizične sledi, niti vzorca DNK storilca, kaj šele orožja, noža.

Morilec je, da bi zavedel preiskovalce, v raztrganino na trebuhu Oliverja Northupa nastavil večji kozarec, v globoko rano na trebuhu Claudie Maupin pa je položil njen mobilni telefon. Ob vseh drugih poškodbah na obeh truplih - globoke ureznine namreč niso našli le na trupu, ampak tudi na vseh okončinah umorjenih zakoncev - so tako preiskovalci izgubljali čas z ugotavljanjem, kaj neki je storilec na tak način hotel sporočiti. A kozarec in mobilni telefon v truplih sta bila podrobnosti, ki ju policija ni objavila v javnosti, torej je za to vedel le storilec, in to je kasneje prispevalo, da so preiskovalci takoj verjeli anonimnemu klicatelju, ki jih je dva meseca po umoru poklical in povedal, da ve, kdo je morilec. Ko so slišali ime, jim je zvenelo znano. Kako tudi ne, osumljenec je kljub svoji mladosti že imel policijsko kartoteko.

A kako Danielu Marshu povedati, da je osumljenec, ko pa ni niti enega fizičnega dokaza, da je bil na kraju umora? In tudi, kako zavarovati tistega, ki je policiji sporočil ime morilca? Kasneje se je izkazalo, da se je Marsh z umorom hvalil prijatelju in dekletu, a mu sprva nista verjela. Ko pa je zgodbo ponovil in pokazal nož, sta mu sicer verjela, a zaradi strahu nista o tem govorila z nikomer. Dokler se prijatelj ni odločil, da je čas, da policiji vendarle pove, kaj ve.

Osumljeni mladoletnik je že imel opravka s policijo in je incidente povzročal tudi v šoli, ki jo je obiskoval, in so ga na policijsko postajo na zaslišanje uradno povabili prav zaradi tega. Z vprašanjem, zakaj nosi v šolo nož, so 17. junija tudi začeli zaslišanje. Z njim sta se pogovarjala Ariel Pineda, detektiv policijske postaje v Davisu, in izkušeni preiskovalec FBI Chris Compion. Na podlagi psihološkega profila morilca, ki so ga izdelali, so se s posebno taktiko lotili zaslišanja. Ko so Marsha začeli spraševati o umoru zakoncev Maupin-Northup, je postal nekoliko nervozen in je pogovor skušal speljati drugam. Pri tem se je trudil pridobiti zaupanje posebnega detektiva Compiona in ta je Marsha postopoma napeljal k priznanju. Po teh urah in 38 minutah pogovora s preiskovalcema je namreč Daniel Marsh priznal dvojni umor in vse, kar je sledilo (zakoncema je izrezal organe, Maupinovi je skušal iztakniti oko, a je odnehal, s trebuha ji je izrezal maščobo, Oliverju je prerezal čelo ...). Na telesu umorjene so našteli 74 ran, od tega 67 vbodnih, na njenem možu Oliverju pa 65 ran, od tega 61 vbodnih.

Ko je Marsh priznal umor, so morali biti policisti še posebej previdni pri beleženju izjav. Razen priznanja namreč niso imeli niti enega fizičnega dokaza, da je bil Marsh na kraju zločina oziroma da je moril on. A podrobnosti o načinu umora in tem, kako se je izživljal nad truploma in ju z iznakaženjem oskrunil, so njegovo priznanje potrjevale. Navedel je namreč vrsto detajlov, ki so lahko bili znani le morilcu. In bolj ko je Marsh razlagal, kako je moril, bolj zgroženi so bili tisti, ki so to poslušali. Še vsega hudega vajeni in izkušeni preiskovalci so težko ostali zbrani, prizadela jih je brutalnost, s katero je komaj 15-letni Daniel Marsh vihtel nož nad nič krivima zakoncema.

Nelagodno so se počutili tudi ob navedbah, da je zakonca nekaj časa opazoval, kako sta spala. In da je še posebno močno začel zabadati Maupinovo, ko se je zbudila in začela klicati na pomoč. V tem se je zbudil tudi njen mož, in ko je zakričal še on, je Marsh tudi njega takoj napadel z nožem. Naravnost pretresle pa so jih besede mladega morilca, da še nikdar v življenju ni tako užival kot ob teh umorih in da je najmočnejša čustva doživel v trenutkih, ko sta bili žrtvi še pri zavesti in sta se mu upirali. Policisti so spoznali, da imajo opravka z resničnim psihopatom. Izkazalo se je, da je bil Marsh zaradi svojih vedenjskih odklonov že tudi v programu za pomoč, a vdajanje alkoholu in marihuani je izničilo napore tistih, ki so mu želeli pomagati.

Med izpovedjo pred policijo je Marsh tudi povedal, da je o tem, da bi nekoga umoril, sanjal vse od svojega desetega leta. V mislih je imel žensko, zaradi katere je oče zapustil družino. Pet le je sanjaril, je povedal, potem pa tiste noči, 13. aprila 2013, ni več vzdržal. V hišo zakoncev Maupin-Northup je stopil tako, da je z nožem prerezal mrežo na odprtem oknu, odšel v spalnico in storil, kar se je bil namenil. In pri tem neznansko užival, občutki so bili lepši kot pri seksu, je navrgel zgroženim preiskovalcem.

Sojenje se je začelo 12. in končalo 26. septembra 2014, Marsh je bil takrat star 17 let. Porota ga je spoznala za krivega dvojnega umora in nekaj drugih kaznivih dejanj (načrtovanje umora, skrunitev trupel, oteževalne okoliščine pri izvršitvi umora), sodnik pa ni sledil trditvam obrambe, da je moril neprišteven oziroma da so za njegovo stanje krivi stranski učinki nekaterih zdravil. Sodili so mu kot odraslemu, a zaradi mladoletnosti ga niso mogli obsoditi na smrt ali na dosmrtni zapor brez možnosti pomilostitve. Izrečena mi je bila skupna kazen 52 let do dosmrtnega zapora, a zaradi kalifornijske zakonodaje bo za izpustitev s prestajanja kazni lahko zaprosil po 25 letih zaporne kazni, torej leta 2039, ko bo star 42 let. Je pa Marsh že leta 2021 zaprosil za predčasni odpust, a je sodišče njegovo prošnjo zavrnilo.