Zora Štok
V predelu Acassuso argentinskega mesta San Isidro Partido, ki stoji okoli 16 kilometrov severno od Buenos Airesa, se je 13. januarja 2006 zgodil bančni rop, ki velja za enega najbolj nenavadnih na svetu, v Argentini ga imajo kar za rop stoletja. Roparji so ga izpeljali z lažnim orožjem (plastične igrače), ni bilo nasilja nad talci (23 so jih zajeli), moškega, ki ga je večkrat tiščalo na malo potrebo, pa je v cvetlično korito, kamor so ga napotili roparji, ni mogel opraviti, so izpustili. Izpustili so tudi varnostnika, potem ko so mu najprej odvzeli orožje, potem pa so mu ga pred izhodnimi vrati vrnili. Starejši ženski, odvetnici, ki je na dan ropa imela rojstni dan, pa so v mafin zapičili svečko in ji zapeli Vse najboljše (in k petju vzpodbudili tudi na tleh ležeče talce). O tem, kako so amaterski roparji vse skupaj izvedli in iz banke odnesli milijone dolarjev, zlate palice in več kilogramov nakita, je bilo posneto nekaj dokumentarcev, rop pa je navdihnil tudi filmarje. Nič nenavadnega glede na načrtovanje in potek ropa, predvsem pa bi si nekdo težko izmisli, kako so roparje odkrili. Življenje piše najbolj neverjetne zgode.
Nedavno je bil film o ropu v banki Banco Rio predvajan tudi na TV Slovenija in glede na dogajanje je v filmu tudi nekaj primesi komedije (naslov filma je Rop stoletja). Zgodba je res filmska. Zamisel o ropu se je takrat 41-letnemu ne preveč uspešnemu slikarju Fernandu Arauju porodila nekega večera v začetku leta 2005, ko ga med kajenjem na pločniku v deževnem večeru avto opljusknil z vodo. Med hojo po pločniku je gledal, kam voda teče, in zagledal pokrov jaška sredi ceste. Ko je dvignil pogled, je zagledal svetleč napis Banco Rio. Spremljal je tok vode in prišel do mostu, s katerega je videl deročo vodo, ki se je v reko stekala iz kanalizacije. In popoln amater na področju kriminala, katerega najhujši prekršek je bil redno kajenje marihuane, je začel snovati rop banke. Povezal se je z znancem, ki je imel mehanično delavnico, 40-letnim Sebastianom Bolsterjem, potem pa še s 56-letnim Ruebenom de la Torrom in 51-letnim Julianom Zalloecheverrio. Ta je bil serijski vlomilec, prvi pa je kradel avtomobile in jih preprodajal. Najeli so še star kombi, s katerim so na koncu plen odpeljali na varno.
Ko je Araujo začel načrtovati izvedbo ropa, je hitro ugotovil, kako deluje varnostni sistem banke. En način varovanja je veljal za čas odprtja banke, za primere tako imenovanih hitrih ropov (ko roparji zahtevajo od uslužbencev, da jim v torbe naložijo denar iz blagajn, in potem čim prej zapustijo banko), drugi sistem pa velja, ko je banka zaprta. Takrat so alarmi vključeni v rovu pod banko, ki vodi do trezorja. Ni pa bilo varnostnega sistema, ki bi oboje varoval hkrati, torej za beg po predoru in prostore za poslovanje s strankami. Ko je to ugotovil, je Araujo sklenil, da bo v ospredje načrta postavil beg iz banke. Hitri rop bo samo maska za tisti pravi rop, je sklenil, in to za rop trezorjev, v poslovalnici jih je bilo 400.
Za beg iz banke po ropu je bilo treba izkopati predor od kanalizacije do prostorov v kleti banke, dolg 18 metrov. Glavnino dela je s prirejenim orodjem opravil Bolster; več mesecev, kolikor so vrtali, jih pri tem ni nihče opazil. Hkrati so poskrbeli za načrt vseh bančnih prostorov. Z najetjem sefa v drugi poslovalnici iste bančne skupine so ugotovili, kakšne ključavnice so na sefih, da bi lažje priredili vrtalni stroj; izmerili so tudi čas, potreben za odprtje enega sefa. Na koncu so testirali še voznika kombija, s katerim so plen nameravali odpeljati čim dlje od kraja ropa. Priprave na dan, ko so načrt nameravali izpeljati, so trajale več kot osem mesecev.
Napočil je dan ropa. Vse podrobnosti so bile natančno izdelane, vsi vpleteni pripravljeni. V banko so prišli različno oblečeni - kot bogat židovski poslovnež, kot župnik, en ropar je bil videti kot zdravnik, Araujo pa je bil z oranžno lasuljo na glavi videti kot zanemarjen mlad moški. V prvih nekaj minutah so dajali videz, kot da imajo v banki opravke, a kmalu sta Araujo in Bolster izginila v spodnje prostore, župnik in zdravnik pa sta odvrgla vrhnja oblačila, si nadela pletene kape z izrezom za oči. "Zdravnik" se je naenkrat pojavil v sivi obleki s kravato, župnik prav tako. Z orožjem v rokah sta zagrozila prisotnim v banki, naj odvržejo mobilne telefone in ležejo po tleh, uslužbencem pa naročila, naj jima v torbe naložijo denar. V tem času sta tudi razorožila varnostnika v banki in ga z njegovim službenim orožjem vred spustila iz banke. Seveda so pred banko prišli tudi policisti, okoli 200 jih je bilo, saj roparji niti niso skušali preprečiti uslužbencem, da sprožijo alarm.
In na tej točki se je pokazala vsa premetenost roparjev oziroma pravilno sklepanje načrtovalca, da bo policija ukrepala, kot da gre za običajen rop, in bo vsa pozornost usmerjena v varovanje življenj talcev in pogajanja z roparji. Tako je tudi bilo. Na prizorišče je prihitel znani in izkušeni pogajalec Miguel Sileo in navezal stik z roparji. Ti med pogajanjem niso postavljali nikakršnih zahtev, so pa mojstrsko zavlačevali pogovore. Vmes so dva talca izpustili, a koristnih informacij o roparjih niso dobili. Ko je bila vsa pozornost usmerjena v zgornje prostore banke, sta Araujo in Bolster praznila sefe v spodnjih prostorih. Gotovino v različnih valutah, zlate palice, dragocen nakit sta dala v plastične vreče. In se vmes pogovarjala z roparjema, ki sta nadzorovala dogajanje v prostorih, ki so gledali na ulico. Na kraj je prispel tudi tožilec, med pogajanji z njim so ga roparji zavedli z navajanjem imena odvetnika, ki naj bi prispel na kraj in skušal pregovoriti enega od njih, ki ga je bil zastopal, naj se predajo. Kot odvetnik je seveda nastopal eden izmed roparjev, a policija takrat o tem še ni podvomila.
Sledil je veliki finale. Pogajalec Sileo je v nekem trenutku spoznal, da nekaj ni tako, kot se zdi. Roparji niso prevzeli naročenih pic in kokakole, ampak jih je policist potisnil skozi vrata banke, in ko se nekoliko kasneje roparji niso odzvali na telefonske klice, je sistem javljal, da ni signala. Sileo je tudi ugotovil, da roparji bežijo po neki drugi poti in da jih ni več v banki. Ko je policija vdrla v banko, je bil Sileo tisti, ki je na tleh, po katerih sta roparja zvlekla kovinsko omaro do stene z luknjo proti rovu, videl sledi. In ko je odmaknil omaro, je imel kaj videti - luknjo, skozi katero lahko zleze človek, čez njo pa vrvico z eksplozivno naravo. Seveda lažno. Dodatno sol na rano policije pa so roparji potresli z rdečo ruto, na kateri so pustili plastično orodje, z napisom: "V četrti bogatunov brez orožja in hude krvi. Gre za denar, ne za strasti."
Ženske kot šibka točka
Kot večina še tako dobro načrtovanih dejanj je imel tudi opisani rop šibko točko. Ženske. Ruben de la Torre je bil poročen, žena je vedela, da je tat, a ga ni nikdar izdala. Po ropu, ko si je de la Torre kupil nov poltovornjak, pa se je zapletel z mlado natakarico; žena ju je štiri mesece po ropu zalotila, kako se v avtu poljubljata. Odšla je na policijo, povedala, da je mož sodeloval pri ropu, in klobčič se je začel odvijati.
De la Torre je odsedel osem let, Bolster eno leto in devet mesecev (in ima še vedno delavnico), Araujo pa je bil sprva obsojen na 14 let zapora, potem pa na devet (ker ni bilo uporabljeno pravo orožje). Odsedel je le leto in sedem mesecev, zdaj se ukvarja z likovno umetnostjo. Obsojen je bil tudi Urugvajec Lousi Mario Vitette Sellanes, v zaporu bi moral ostati sedem let, a so ga po izročitvi Urugvaju tam izpustili, zdaj ima svojo draguljarno. Peti ropar, Julian Zalloecheverria, je končal študij prava.
In začel se je lov. Jasno je bilo, da roparji bežijo po kanalizaciji. Policisti so s čolni krenili izpod mostu, kjer se kanalizacija steka v reko, proti rovu, ki je vodil navzgor proti banki. A roparji so ponovno pokazali iznajdljivost. Ker je Aurejo pomislil na možnost, da se lahko kaj zalomi, so roparji v kanalizaciji naredili manjši jez. Ko so skozi predor spravili ves plen in so vsi prilezli na čoln, so odveslali proti toku. Ko je policijski čoln prispel do lestev na začetku predora, so bili roparji že daleč proč. In za konec so se domislili še izvirnega načina, kako iz rovov pod cesto spraviti plen in sebe - kombi je stal nad kanalizacijskim jaškom. V dnu kombija so naredili luknjo, parkiran je bil točno nad odprtino jaška - roparji so pohiteli in v kombi spravili ves plen. Mimo njih je proti banki odpeljalo več policijskih vozil.
Koliko denarja so roparji odnesli, ni bilo nikdar znano. Govori se o vsoti med 8 in 20 milijoni dolarjev, nekaj v gotovini, nekaj v zlatih palicah in nakitu. Oškodovancem so vrnili 1,72 milijona dolarjev in skupno osem kilogramov nakita, vsi oškodovani pa so dobili odškodnino. Razen Rubena de la Toora so roparji plen obdržali, le Bolster je bil ob 20 tisoč dolarjev, ki jih je imel skrite v zamrzovalniku. De la Torre je denar skril doma na podstrešju, a ga je policija našla med hišno preiskavo.
