Na letalu sem spal, in če se ne bi spomnil, da sem se prej vkrcal in zdaj izkrcal, sploh ne bi vedel, da sem prepotoval več tisoč kilometrov v tako imenovani tretji svet. Letališče je bilo namreč skoraj enako frankfurtskemu, okrašeno z množico svetlečih tabel in z velikimi steklenimi stenami, za katerimi so stala velika letala. Tudi glavno mesto ni bilo drugačno od evropskih prestolnic. Na pravo razliko sem naletel šele takrat, ko sem odpotoval na podeželje. Očitno je bilo, da je infrastruktura precej slabša, tudi ponudba trgovin je nakazovala ogromne razlike med centrom in periferijo. Država je bila močno centralizirana, verjetno deloma zavestno, deloma pa povsem spontano. Tako kot pogledi privabljajo druge poglede, namreč kapital privlači kapital. Bogati zato postajajo samo še bogatejši tudi v času krize. Opravljanje dejavnosti in proizvodnja dobrin namreč težita k monopolu. Če recimo moja trgovina dobro posluje, bom lahko odprl še eno, dve, tri poslovalnice in na koncu verigo prodajaln. Dobaviteljem bom lahko jamčil odkup velikih količin njihovih proizvodov, zaradi česar mi bodo svoje dobrine prodali ceneje kot moji konkurenci, kar bo nakupovanje pri meni naredilo samo še bolj privlačno in mojo prednost pred tekmeci še povečalo. Ponudba določenih dobrin se bo tako nehote centralizirala.
Ta centralizacija pa bo ukinila prav tiste pogoje, ki so mi sprva omogočili, da si pridobim prednost. Zaradi težnje kapitala po akumulaciji se prostotržno gospodarstvo, če je prepuščeno samo sebi, samodejno ukine. Moja konkurenčnost je namreč moja prednost pred tekmeci, s katero pa jih ravno izrivam s trga, s tem pa uničujem predpogoje konkurenčnosti, saj sem ugoden lahko le v odnosu do drugih ponudnikov. Svoj zgornji trgovinski imperij sem lahko ustvaril prav zato, ker sem bil cenejši od drugih, če pa sem zdaj te izrinil iz igre, tako da ni več nikogar, ki bi sploh še lahko predstavljal alternativo moji ponudbi, ni tudi več nikogar, v primerjavi s komer bi lahko bil konkurenčen. Nebrzdana svoboda trga ta trg centralizira in naposled izniči. Tržnica je tržnica le, če je na njej več branjevk. Če bi bili vsi odvisni le od ene, ne bi bili več na tržnici. Našemu razmerju sploh ne bi mogli več reči razmerje med kupcem in branjevko, ampak razmerje med gospodarico in hlapcem. Za prgišče zelenjave za preživetje bi pač morali narediti, karkoli bi druga stran želela. Za to, da se kapital in moč ne bi do te mere centralizirala, da bi ukinila kolikor toliko svobodno izbiro, mora liberalna država uvesti določene institucije, kot je denimo urad za varstvo konkurence. S tem poskrbi, da se ohrani pluralnost. Pluralnost, ki pa ni pomembna zgolj za gospodarstvo, ampak še toliko bolj glede tistih reči, ki si jih ne izberemo sami, denimo tradicije, demografskega porekla, spolne usmerjenosti. Glede slednje tako smemo reči, da govor o "propagandi" homoseksualnosti spregleda dejstvo, da gre za identiteto, ki si je posameznik ne izbere. Če torej želimo zares zaščititi svoje otroke, moramo poskrbeti, da bodo vsi sprejeti kot dragocen in pomemben del družbe, ne glede na njihove osebnostne značilnosti, ki si jih niso sami izbrali. Država pa naj varuje to njihovo pravico pred izključujočim enoumjem, ki ne sprejema ničesar, kar ni v skladu z njegovim pojmovanjem centra.