Mudilo se mi je oddati pošiljko, zaradi covida pa je bil vstop na pošto omejen na eno osebo in postaviti sem se moral v vrsto na pločniku. Pred mano sta bili dve starejši gospe, potem se je pridružil še en upokojenec, ki je dajal vtis, da bo preskočil vrsto. Nisem se pustil sprovocirati, nemo sem postavil roke v bok in trdno zavzel položaj. Končali so z vljudnostnimi pozdravi in takoj začeli s politiko. Ko je padla kakšna ostra izjava na to ali ono stran političnega brega, me je kdo od njih pogledal iznad maske, iščoč kak namig o mojem strinjanju ali neodobravanju. Ostajal sem hladen, izdajal nisem niti tega, kako nestrpen sem, da se vrsta začne premikati, saj so me čakali predavanja in spletni sestanki, gospodinjska dela in še pot v drugo mesto.
Gospa, ki je bila prva na vrsti, je še kar udrihala po celotnem političnem spektru, ko se je gospod odločil, da prilije olja na ogenj. Začel je kritizirati mladino, češ da nič ne dela: "Vsi bi meli nove bajte, da pa bi kdo odložil telefon in prijel za lopato, to pa ne! To niso več tiste stare, dobre generacije!" On se spomni: delali so cele dneve in noči, še ob sobotah, da so imeli kaj za v usta!
Medtem ko je drugi, bolj zmerni gospe že postajalo nerodno, se je prva takoj odzvala: "Ja, toti danes pa ti pol hladilnika vržejo stran! Ona je še čez vikend delala, švercala je iz Avstrije, da je tu lahko prodajala po dvojni ceni. Kaj te češ, nekak si se moral znajt! Za lenarjenje, tako kot to delajo toti mladi danes, pač ni bilo cajta!" V tem so se odprla vrata poslovalnice in marljiva gospa se je kot blisk prerinila do šalterja, ne da bi si razkužila roke ali počakala mlado mamico, ki je ravnokar končala svoj opravek, da normalno zapusti poslopje.
Seveda se je v tem času v meni nagrmadil gnev, a pri sebi sem prisegel, da se za nobeno ceno ne pustim sprovocirati, vseeno pa nisem mogel prepričati svoje pameti, da naj neha mobilizirati armade protiargumentov. Čeprav sam nisem več mlad, sem se počutil izzvanega in precej užaljenega spričo dejstva, da tile, ki imajo časa na pretek in ki se bodo po opravljenih obveznostih na pošti dobili v kavarni, bentijo čez mlajše in me med tem, ko jih moram čakati in prelagati nujno delo, še zafrkavajo, da lenarim.
V mislih sem jim odgovarjal, da očitno ne vidijo ali nočejo videti dela, ki ga opravlja naša generacija, ali tega, da tisti, ki ne delajo, velikokrat niso sami krivi za to, saj ne morejo nič proti trgu dela. Trojico sem v mislih nagovarjal, naj se vpraša, zakaj tako obrekuje mladino. So nemara nasedli resentimentu, zavisti, ki si domišlja, da nekdo uživa na njihov račun, občutju, ki ga rada izkoristi politika, da kanalizira gnev v namišljene nasprotnike? Med tem notranjim vrenjem je bila moja vzdržnost bogato poplačana in molk se je res izkazal za vrednega zlata - ko je pridna gospa za vrati počasi opravljala svoje posle, se je gospod nagnil k bolj tihi dami in ji pojasnil: "Veš, ta ni nikoli nič delala, sploh ni nikdar mela službe! Vedno je živela na možev račun, zdaj ma pa še penzijo po njem! Danes pa ti je najbolj glasna, ko je treba začet šimfat leno mladino! Taki so ljudje: na drugih jih najbolj moti to, kar najdejo pri sebi!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
