Kartezij, kot radi rečemo Descartesu, je bil namreč prepričan, da se lahko do resnice prebijemo edinole z dvomom: resnično je pač to, o čemer nikakor ni mogoče dvomiti. In čeprav se nam zdi, da denimo o prepričanju, da je pred nami časopis, ki ga držimo v rokah, ni mogoče podvomiti, nam ravno argument sanj priča o nasprotnem. Kolikokrat smo že mislili, da se nam dogaja to in to, da se recimo vozimo z letalom na počitnice, a smo se nato prebudili in ugotovili, da smo ves ta čas zgolj ležali v postelji.
Podobno bi torej lahko bilo zdaj: morda so vse, kar ravnokar doživljamo, zgolj sanje. Bolj ko razmišljamo, kako ta na videz absurdni pomislek zavrniti, manj prepričljivih argumentov nam ostane za njegovo ovržbo. Kartezij zato naposled sklene, da ne obstaja nikakršno stoodstotno merilo, ob katerem bi lahko bili povsem gotovi, da to, kar v tem trenutku doživljamo, niso zgolj naše sanje. Nobenega zanesljivega znamenja ni, pravi, po katerem bi lahko budnost ločevali od sanj. Tako je bil rojen novoveški skepticizem, filozofsko stališče, v skladu s katerim je na svetu gotovo zgolj to, da ni nič resničnega.
Ne bom vam izdal, ali Descartesu naposled vendarle uspe najti kakšno točko gotovosti ali ostane ujet v tem paranoičnem stanju duha, v vrtincu dvoma, v katerem ne najde nogi opore na dnu. Povabil vas bom, da si preberete njegovo omenjeno knjižico ali vsaj pogledate kakšno kratko, petminutno spletno predstavitev o Karteziju in njegovem filozofskem projektu.
Nadaljeval bi rad rekoč, da je zatekanje k sanjam lahko tudi beg pred stvarnostjo, poskus, da bi se rešili bremena sveta in naše odgovornosti v njem. Če so namreč vse zgolj sanje, potem se nič zares ne dogaja, mi pa lahko ostajamo brez skrbi, tako kot nas ni treba zares biti strah za življenja ljudi v filmu ali videoigrici. Ne gre torej toliko za to, da bi nam ta domišljijski svet nekaj pričaral, recimo starodavne čase, pravljična bitja ali znanstvenofantastično prihodnost, temveč za to, da nas odčara iz sveta.
Kot pravi Stanley Cavell, sodobni ameriški filozof in filmski kritik, nam film ponuja, da gledamo svet kot muha na steni. Gre za tisto fantazijo, ki je prisotna v Platonovi Državi kot Gigesov prstan, nakit, ki je lastniku omogočal, da je, če ga je obrnil na prstu, postal neviden. Ta nevidnost nam hkrati ponuja nedotakljivost in grešenje brez kazni. Vendar na svetu ni stvari, ki ne bi imela stranskih učinkov. Tako je tudi z uresničevanjem te fantazije: odčaranje iz sveta nas morda res reši nevarnosti in odgovornosti, a hkrati nas tudi popolnoma osami.
Skeptik v svoji fantaziji, da so vse samo sanje, ne more uživati, ker te svoje sreče nima s kom deliti, saj so tudi vsi njegovi prijatelji zgolj prazni umisleki. Ko tarna nad svojo usodo, postane podoben nekomu, ki je najprej vse potunkal, potem pa se začel pritoževati, da mora plavati sam.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
