Ob množici kuharskih knjig, ki jih ponujajo v knjigarnah in po spletu ali pa jih že imamo na svojih knjižnih policah, in v katerih mrgoli receptov z vseh koncev sveta ali iz vseh mogočih sestavin in katerih avtorji so tudi zveneča kuharska imena, pogosto kar spregledamo izjemno dragocene knjige, ki so delo pridnih rok naših žena. Kar preveč skromne so včasih, čeprav je njihovo delo zelo opazno in tudi nagrajeno na državi ravni. Ena takih dragocenih knjig ima sicer preprost naslov Nekaj dobrega. Kuharica, ki razkriva skoraj dvajset let predanega dela članic Društva žena in deklet občine Hajdina. Knjiga je prava zakladnica informacij o prehranjevalnih navadah starih Rimljanov, ki so živeli na zdajšnjem območju Ptuja in Hajdine in so za seboj pustili veliko zanimivega. Kakšne jedi so pripravljali v tistem času, so temeljito preučile in številne ob različnih priložnostih tudi pripravile žene in dekleta omenjenega društva. Za kako pomembno delo gre, kažeta tudi priznanji na državni ravni: priznanje Slovenskega arheološkega društva in Valvazorjevo priznanje.

Kot je v uvodu knjige zapisala dolgoletna predsednica društva Marija Pulko, se v društvu že od ustanovitve leta 1999 skupina Rimljanke ukvarja s pripravo jedi po receptih starih Rimljanov. Pobudniki te dejavnosti so bili prvi župan občine Hajdina Rado Simonič ter Mojca Vomer Gojkovič in mag. Nataša Kolar, kustodinji ptujskega pokrajinskega muzeja in tudi članici društva. Prav Vomer Gojkovičeva in Kolarjeva sta bili tisti, ki sta poiskali recepte in razvozlali neznane pojme, je zapisala Marija Pulko. Kako neki bi danes ženske vedele, kaj pomenijo mulsum, liquamen, garum, oleum, defrutum, apsinthum ... V veliko pomoč pri spoznavanju starorimske kulinarike so bile tudi fotokopije prevoda Apicija v srbskem jeziku, ki ga je bila pripravila antropologinja Svetlana Slapšak. Predsednica društva v prvih letih, Marta Sitar, pa je potem začela obujati jedi in pijače tistega časa.

Prva predstavitev rimskih jedi je bila leta 1999 ob stoti obletnici odkritja I. mitreja in uspeh je za članice društva pomenil nov zagon. Za začetek so tudi organizirale tridnevno kulinarično delavnico, ki jo je vodila Svetlana Slapšak. In potem je šlo samo še navzgor. O jedeh starih Rimljanov se je razvedelo najprej onstran občinskih meja, potem pa tudi zunaj Slovenije. Članice Društva deklet in žena Hajdine so jedi nekdanjih Rimljanov pripravljale tudi na prireditvah v Splitu, Zagrebu, na Reki, Krku in še kje. In seveda so stalne kuharice na tradicionalnih Rimskih igrah na Ptuju.

Recepti Apicija, Katona, Kolumela in Paladija

Kot so pridne podjetne žene in dekleta vse bolj obvladovale pripravo jedi po navadah starih Rimljanov, je vse bolj tudi zorela ideja, da bi za vsem tem njihovim delom morala ostati sled za bodoče rodove. Če so se že tako zelo potrudile in obudile skoraj dva tisoč let in več stare jedi, bi bilo prav, da recepte, seveda prilagojene današnjemu času, izdajo v knjigi. Leta 2020 je ideja popolnoma dozorela, letos je bila še izpeljana.

V knjigi so delno prilagojeni recepti rimskih avtorjev Apicija, Katona, Kolumela in Paladija. Kot sta zapisali Nataša Kolar in Mojca Vomer Gojkovič, je največ rimskih kuharskih receptov zbranih v ohranjeni kuharici najbolj znanega med rimskimi sladokusci, Marka Gavija Apicija, ki je živel v prvi polovici prvega stoletja.

Sicer pa je knjiga Nekaj dobrega polna zanimivosti o prehranjevalnih navadah Rimljanov, pripravi jedi in opremi takratnih rimskih kuhinj tako pri revnejših slojih kot pri bogataših, dodan pa je tudi slovarček različnih kuharskih pojmov.

Splošno znano je, da je bila hrana za Rimljane mnogo več kot le zadovoljevanje potreb. Bila jim je v veselje, uživali so v njej, bila je priložnost za druženje. A v razkošnih obedih so seveda uživali višji sloji, medtem ko je bila vsakdanja hrana večine prebivalcev, torej revnejših slojev in sužnjev, bolj skromna. Žitna kaša, mlinci, zelje, stročnice, por, čičerika in veliko sira so bili najbolj pogosto na mizi, le za praznike so si privoščili nekaj boljšega: kokoš, jagnje ali šunko z zeljem. Na Ptuju so našli tudi oljenko z napisom Vino, kruh in redkvica, revežu večerjica.

Po kopeli obilna večerja

Večerja je bila sicer pri starih Rimljanih najbolj obilen obrok, bogataši so si jo običajno privoščili po kopeli. Najprej so pojedli nekaj oliv s tunino ali sardelicami, sledilo je meso, običajno kozliček ali zarebrnice na žaru, in sladica za zaključek. Vino je pri Rimljanih veljalo za hrano, a so ga redčili z vodo. In še zanimivost - stari Rimljani med večerjo niso sedeli pri mizi, pač pa so se zleknili po oblazinjenih ležiščih okoli mize.

Bogataši so se radi postavljali s prirejanjem banketov, zabav s pojedinami. V enem letu so imeli okoli 200 praznikov (bakanalije, saturnalije so najbolj znani) in pred pojedino se hrano darovali tudi bogovom. Hrano so ob banketih radi delili z vsemi, dobrodošel je bil vsak in mnogi ljudje so se tudi preživljali na račun banketov.

Meščani, nekakšen srednji sloj, so pretežno jedli stročnice, pšenično kašo, meso in maščobe, večina ljudi pa je zajtrkovala kruh in vodo. Opoldne so si manj premožni sloji privoščili hladen obrok, večinoma kakšno jed iz boba ali čičerike, včasih pa zeljno juho s slanino.

Niso se branili niti eksotičnih živali

Da so bili Rimljani sladokusci, ni nobenega dvoma. Poznali so že šunko v testu, niso se branili niti eksotičnih živali (opice, papige, pavi), oboževali so vse, kar je iz morja (tudi ostrige, še najraje iz severnega Jadrana), perutnina in svinjina ter jagnjetina in meso kozličkov so bile najbolj priljubljene vrste mesa. Jedli so veliko žitaric, iz njih so mleli moko in zdrob. Poznali so že tudi riž in številne eksotične začimbe ter jih s pridom dodajali jedem: muškatni orešek, ingver, cimet, klinčki. S poprom so blažili sladkost jedi, med je bil glavno sladilo stare rimske kuhinje.

Poleg eksotičnih začimb so na veliko uporabljali njim bližnje začimbe, kot so origano, rožmarin, luštrek, zelena, lovor, peteršilj in meta. Najznamenitejša posebnost takratne rimske kuhinje pa je bila uporaba različnih ribjih omak (danes jih nadomestimo z azijskimi ribjimi omakami). Poleg tega so pojedli veliko sadja, predvsem pa so pekli veliko različnih vrst kruha, tudi sladkega.

Premalo prostora je za povzetek vsega, kar so zapisali avtorji besedil v knjigi z recepti stare rimske kuhinje, zato je knjigo Nekaj dobrega priporočljivo dodati na knjižno polico.

* Dober tek