Seveda nisva mislili povsem resno, tudi pretiran strah, še manj primes histerije, ni vodil najinega pogovora. Ob kančku humorja, ki se običajno pririne med resne reči, sva premlevali ranljivost razčlovečenega človeštva. Zdaj imamo domala vsi kako tezo ali teorijo (tudi zarote) o virusih in nenehno govorimo o koronavirusu, ki buta v nas še iz vseh medijev. Bica pri svojih 91. letih pozorno spremlja medije na fotelju v svoji sobi, v kateri že leta preživlja večino časa, tako da ji sedanji umik iz množic ne predstavlja spremembe. Občudujem njeno stanovitnost, mirnost, zadovoljstvo z umeščenostjo, v kateri ne pogreša ničesar in se veseli naših, tudi mojih (gotovo preredkih) obiskov. Zanjo ne velja, da se lahko panika premosorazmerno stopnjuje s spremljanjem poročil na vseh kanalih in rednim branjem časopisa - zna pretresti in tudi racionalizirati. Tako ve tudi, da se panika običajno stopnjuje ob nevednosti in da je pomembno biti obveščen, ozaveščen državljan, ki presoja na podlagi dejstev tudi v časih, ko z njimi na veliko manipulirajo, tudi ob korenitejših političnih preobratih, ko še virusi dobijo političen in ideološki predznak.
Večkrat smo že slišali teze o neizogibnem koncu sveta, apokalipsi, ki da zdaj pa res prihaja, po večini zamahnili z roko, češ da gre zgolj za napovedi vedeževalk. A vsaj malo, tako narahlo pa se je v nas prikradel tudi strah. Na sploh ga ni čez strahove in ustrahovanja, od pritajenih, ki si postopno prilaščajo človeka, do sunkovitih, ki se nenadno naselijo in nato silovito butajo navzven. Kadar je vodilo strah, nas skorajda mora biti strah - saj se tako dogajajo najbolj strašljive reči. Pod težo strahu pade vse, predvsem naša človečnost. Lahko smo hujši od zveri, tako neposredni napadalci kot stranski opazovalci, ki se pomaknejo nazaj in ob strani preračunljivo opazujejo posledice. Tako tudi zdaj ob koronavirusu iz nas dobesedno seka veliko slabega, negativnega, tudi krvoločnega. Strašljive so tako besede kot ravnanja do soljudi.