Rad se je drl na nas amaterje. Nisem znal oceniti, ali je bila njegova strast naučena iz vojaških učbenikov ali pa je mislil čisto resno, ko nas je žalil. Niti nisem imel časa oceniti, priznam, da sem bil vojak celih 31 dni. Včasih me prešine, kakšen dedec bi šele bil, če bi vztrajal do konca. Prekleti hrbet ...
Ne vidimo se več, hvala bogu, sem pomislil. Da ne bo pomote, nikamor se mi ni mudilo, prav fino je bilo tam na vrhniških klancih. Veljal sem za najstarejšega nabornika v zgodovini, enega onih, ki so jih noter potegnili v zadnjem šusu, ko smo že brali študije o prednostih poklicne vojske. Ata so mi zato pravili soborci. Če mislite, da je to kar tako, pomislite še enkrat: v starostno hierarhijo je sodilo, da mi zvečer ni bilo treba na stražo, ki si jo je navihana mladina postavila za vojašnico, da si je lahko v miru zvila džojnt. Ata, boste en dim, so bili vljudni mladinci, in smo sedli in razbijali medgeneracijske stereotipe. Nam za to ni bilo treba milijona evrov, kolikor jih dandanes za taka razbijanja cukne oglaševalska agencija.
Tista straža je bila edino, kar se je zdelo zares organizirano, z menjavami, vnaprej določenimi na sekundo. Zato je moj "hvala bogu" šel vštric z mislijo, da si domovina zasluži več. Dopuščam možnost, da je iz meni ljube čete, ki še mravlje ne bi pohodila, ker je bila v prevelikih škornjih in preohlapnih uniformah preštorasta za kaj takega, pozneje nastal ubijalski stroj. A resno dvomim. Za seboj sem pustil ... težko mi gre od prstov, ko pa smo bili vendar vojska in vojska je čast ... razcapano druščino brez prave opreme za odbijanje vsega, kar bi rado vdiralo na naše ozemlje.
Zadnja generacija so nam pravili, oktobra 2002 so nas postrojili v vrhniško pehoto. Na "atomski z leve" smo si domišljali grozečo gobo in se vrgli v priročno grmovje, ki se je vsakič znašlo na desni. Do onemoglosti smo na igrišču za mali nogomet vadili korakanje, dokler tipa na čelu, simpatična, a ne preveč brihtna, nista naletela na neuklonljivega sovražnika, vratnico gola. Četo sta razcepila na dvoje, eden je šel levo, drugi desno, poveljnik pa se je tolkel po čelu in vpil, da smo v sramoto državi. Mislim, da se mu je takrat profesionalizacija edinkrat zdela prava ideja.