Kolega Borut Planinšič je v Samogovoru v prejšnji nedeljski izdaji pisal o nekdanjem oziroma prenovljenem Ljudskem vrtu in prostodušnem navijanju s stojišč, pri katerem veljajo prav posebna pravila oziroma se klasična podrejo, razmisleku pa dodal še evropske dimenzije z velikih stadionov. Ob branju me je prešinilo, da se kaže ozreti še v naše nižje lige, napisana in nenapisana pravila ter ustaljene navade na tribunah, ki imajo svoje lokalne in patriotske specifike. (Naj)bolje mi je doslej uspelo spoznati "režim" na stadionu Nogometnega kluba (NK) Peca, naših črno-belih nogometašev. Občasno sem bolj v preteklosti kot dandanes pospremila še kako tekmo po Mežiški dolini, na Prevaljah in Ravnah, tudi do Dravograda, redkeje sem se prebila do Radelj ob Dravi, sem pa spoznavala različne lige glede na različne umestitve klubov v posameznem obdobju in nenehne odločilne derbije znotraj regije.

V naši (razširjeni) družini smo namreč vedno imeli in ob plavalnih tekmah spremljali tudi kakega našega nogometaša, za katerega smo (tako za klub kot zanj kot posameznika) običajno silovito navijali. Na vso moč smo se vselej drli s tribun, običajno stoje, saj mirno niti nismo mogli (ob)sedeti. Med nogometaši nam je sicer zdaj ostal le še nečak Nino, ki igra v ekipi U-17 za ravenski Fužinar (in ki mi je, mimogrede, malo za šalo, malo zares že obljubil, da bom tudi jaz preskrbljena, ko bo bogat in slaven nogometaš). Kadar smo se preveč vživeli, je sicer znala biti naša neustavljiva spodbuda rahlo nadležna, a smo običajno ostali motivirani ne glede na vse. Navijali smo in krilili z rokami in bili od nekdaj kričavi tudi na plavalnih tekmah, čeprav plavalci v vodo ne slišijo nič, je pa moj oče izumitelj navijaškega Fužinarjevega slogana Grabi, grabi, ne popuščaj. Umirile so nas kvečjemu tekme v preskakovanju ovir s konji, na katerih se je prepovedano dreti, da ne bi vznemirjali konjev in ogrožali naše jahačice.

Naj ostanem pri nogometu in vaški navijaški klimi, ki je nedvomno posebne vrste družbeni fenomen. Črnjanski stadion je danes prenovljen in sodoben, tudi tribuno so preuredili, da je spodobna, del je celo pokrit s streho. Hkrati prav nič ne more spremeniti umeščenosti stadiona v omejen, tesen prostor v dolini ob reki, kar ga zlasti v domači navijaški luči dela nekako obvladljivega, torej za gostujoče tekmece že zaradi lege neugodnega. V Črni nikoli niso skoparili z dretjem s tribune - sede in stoje iz zadnje vrste. Zato je zlasti za stranskega sodnika tik ob tribuni z gledalci na tem stadionu precej nelagodna pozicija in slišati vse opazke je zanj neizbežno. "Vemo, kje stanuješ, vemo, s katerim avtom si se pripeljal, sudija, lopove ..." Ali pa: "Tangice si popravi, baraba pokvarjena, ne se špilat' ..." To so le nekatere čudaške fraze, ki so jih morali skozi leta prenašati zlasti linijski sodniki in ob kakšnem posebno razgretem derbiju ohranjati mirne živce. V vsakdanjih pogovorih in z ustaljenimi merili presoje primerne komunikacije bi tovrstna zmerjanja, žalitve, mestoma prikrite pa tudi povsem odkrite grožnje brez nadaljnjega označili za nesprejemljive in nespodobne. A na nogometnem stadionu je višja toleranca nekako samoumevna - čeprav se je tudi na zelenicah že potrdilo, kar sicer v družbi obsojamo in na kar opozarjamo: da je meja med verbalnim in fizičnim obračunom tanka.

Pretepi ali udarci sodnikov ali med igralci so v sodobnejših časih redkejši od preteklih, tudi kazni so tako visoke, da si jih klubi ne morejo privoščiti, ob ustaljenih kadrovskih stiskah pa tudi izključitev oziroma prepovedi tekem ne.

Po drugi strani je treba dodati, da so v NK Peca vedno veljali za dobre gostitelje, znali so poskrbeti tudi za veselico po tekmi, pa če je bilo treba zaliti zmago ali utopiti poraz, rivalstvo je obveljalo le na igrišču. So tudi posebni pripetljaji, ki bi jih nekateri pripisali naključju, drugi pa načrtni strategiji. Ena od posrečenih nedavnih zgodb je denimo nenadna napaka, ki se je odrazila po posegih v vodovodno napeljavo: v slačilnici gostov je namreč po tekmi iz tušev nenadoma tekla ledeno hladna voda, medtem ko je iz tušev v garderobi domačih neustavljivo tekel krop. Ta zaplet z dvema ekstremoma se ni dal odpraviti v hipu, bo pa ostal zapisan med neraziskane pripetljaje po tekmah.

Še ena aktualna zanimivost je, ki je ne gre prezreti. Peca v zadnjem obdobju gosti tudi tekme NK Fužinarja, ki ima na domačem stadionu drugačne zaplete - dolgotrajno in drago prenovo tribune. Gostovanje Fužinarja v Črni je prav posebna, menda za vse navdušujoča izkušnja in nič ni narobe, če bo še trajala. Črnjani imajo na voljo le še več tekem v različnih ligah in so zdaj tudi Fužinarja vzeli bolj za svojega kot prej. Verjetno bi bilo - vsaj pregovorno - drugače, če bi ob tradicionalno rivalskih odnosih med Črno in Mežico morali sprejeti prvega soseda. NK Akumulatorju si je medtem uspelo lepo preurediti stadion in ga tudi skrbno varuje, čeprav ima ta stadion prav tako svoje prigode, prav posebne tudi s Črnjani v njih.