Se spomnite starega - zdaj, po dveh, treh prenovah naenkrat že skoraj prastarega - Ljudskega vrta? Lesenih klopi na zahodu in frajerjev, ki so natlačeni stali za njimi? Saj je bilo spodaj običajno dovolj prostora za vse, ampak stati pod vrhom tribune in se dreti dol na igrišče se je zdelo bolj imenitno, bilo je kot nekakšna glavna pozicija pri šanku. Tam ni veljal "Dol se vsedi, ker nič ne vidim!" vzklik živčnega gledalca za teboj. Na drugi strani, na vzhodu pod topoli, so stojišča vztrajala skoraj do prve lige prvakov. Nogomet pa je šel naprej in pravila o infrastrukturi z njim. Toda brez onih časov, ko so bila pravila ohlapna, udobje in varnost pa bolj postranskega pomena, na Beltincih leta '97 ne bi bilo 14 tisoč navijačev. Še davno prej, 1973., pa na Proleterju ne 20 tisoč, če se ne bi navijači v Ljudskem vrtu stiskali kot sardele. In ko bi človek že pomislil, da bo stojišča v novih časih prej uzrl pri kakšnih ryanairih, easyjetih in podobnih, ko pa je tam vse tako stisnjeno, ekonomično, nizkocenovno, se je v nogometu zgodil zasuk. Stojišča so nazaj. Okej, za zdaj le v Angliji. Ampak verjemite, kmalu bodo moderna povsod, če se znova primejo prav tam, kjer je bilo z njimi najprej konec.
Hillsborough '89 je spremenil nogomet. Ukinil je pogled na neskončna strma stojišča, na prave betonske terase, ki so se spodaj končale s strašnimi kletkami in kovinskimi rešetkami. Te so preprečevale vdor na igrišče. Dokler niso preprečile ... življenja. Kot da ni bil dovolj Heysel '85, stampedo v Bruslju, na tekmi Liverpool - Juventus, v katerem je stisnjenih ob steno ali poteptanih umrlo 39 navijačev. Štiri leta pozneje je nogomet dobil še grozljivko na stadionu Hillsborough v Sheffieldu. Tekmo Liverpoola in Nottingham Foresta so po šestih minutah prekinili, saj je bilo še z igrišča vidno, da ljudje v prepolnih kletkah hlastajo za zrakom. Igra je postala nesmisel, šlo je za življenja in 96 jih je bilo izgubljenih. V Angliji so po tej tragediji prepovedali stojišča in zlovešče kovinske zidove pred njimi. Preostala Evropa je sledila, kolikor hitro je pač lahko. Mnoge stadione so preuredili. Tiste, ki jih niso mogli, so zravnali z zemljo ali pa jim na vrata nataknili verige, da trohnijo že desetletja. Novi časi so terjali več varnosti, več udobja, manj rekordov v številu gledalcev.
Kako je nogomet prekinil 30-letno pravilo in nazaj dobil stojišča
Ljudski vrt, kraj legendarnih stojišč na obeh koncih, je leta 1994 namesto lesenih klopi na zahodu dobil plastične sedeže. Štiri leta zatem so jih privili še na vzhodu pod topoli. Okej, na jugu se je vedno stalo. In ne le tam. Predvsem Nemčija se je z nenemško improvizacijo lotila vse strožjih evropskih pravil, po katerih pomembne tekme ni bilo več brez samih sedišč. Od kod tako impozantna kulisa na stadionu v Dortmundu, iz navijačev sestavljen zid, ki mu ni videti konca? Ker tja na tekmah bundeslige spravijo dodatnih 15 tisoč gledalcev. Takrat gre, ker Nemčija pravila samih sedišč nima, preklopni sedež na znameniti tribuni gor, da nastane stojišče. Na dan evropske tekme sedeže privijejo dol in je vsem domačim in mednarodnim pravilom zadoščeno.
A kar se je v začetku devetdesetih najprej končalo v Angliji, je tri desetletja pozneje nazaj prav tam. Leta in leta, mislim, da celih sedem let, so navijači in z njimi klubi vlagali pobude o vrnitvi starih dobrih stojišč. Sredi tega tedna je prišel sklep: v pilotskem projektu se bo od 1. januarja tudi na najbolj imenitnih angleških stadionih prve lige spet lahko stalo. Ali sedelo, poljubno. Uporabili bodo dortmundsko finto, tako imenovana varna stojišča s preklopnimi sedeži in s kovinskimi prečkami pred njimi, nekakšnimi naslonjali, ki hkrati preprečijo stampedo.
Niso vsi za ukinitev uzakonjenega sedenja. Družine umrlih s stadiona Hilllsborough, ta še vedno stoji, opozarjajo, da je to korak nazaj. Pa bo v nogometu 32 let pozneje vendarle drugače: vsaj grozljive kletke se ne vrnejo nikoli več. Kaj lahko povzročijo, ko udarita navijaška evforija in mladostna zaletavost, je ne nazadnje pokazal Ljudski vrt. V majskem večeru leta 2009, ko je navijačem na jugu, ki so hoteli preplezati ograjo, za njihovimi hrbti pa je že pritiskal drugi val navdušencev in jih tiščal navzdol, trgalo prste. Nogometna čaga, v kateri je Maribor po šestih letih spet postal šampion, se je zaradi hrapave, mestoma nazobčane ovire s površno brušenimi rešetkami, kakršne so tedaj postavljali celo ob osnovnih šolah, sprevrgla v krvavo past.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
